Ortler / Ortles, 29. 6.-1. 7. 2013

Rifugio Tabaretta Hütte 2556 m,
Rifugio Julius Payer Hütte 3029 m,
Ortler / Ortles 3905 m

udeleženci: Marjan G., Maks, Slavko, Nevenka, Marjan Š., Nataša, Edo, Tomaž, Robert
skupno trajanje tur:  16 h
skupna višinska razlika: cca 2300 m

Tokratni izlet na Ortler / Ortles (3905 m) in Zufallspitze / Monte Cevedale (3769 m), planiran že lani, je bil do zadnjega pod vprašajem. Navkljub spremljanju enajstih vremenskih napovedi in “pregrevanju” Tomažovega “procesorja” še ob odhodu v soboto zjutraj nismo bili sigurni v izvedbo ture. Spremenljivo vreme in na novo zapadli sneg sta nam delala sive lase.

Ob peti uri zjutraj se z Broda odpeljemo skozi Karavanke, mimo Lienza, skozi Pustriško dolino mimo Brunnecka, na avtocesto proti Modeni do Bolzana, kjer zavijemo desno proti Švici. Peljemo mimo Merana, Val Venoste do doline Sulden, kjer parkiramo kombi.

Vseh devet “posortira” nahrbtnike in se poda po poti številka 4, mimo koče Tabaretta 2556 m visoko. Med hojo nas spremlja občasno rosenje, oblaki nad 2500 m in trdna volja, da se bo vreme “pošlihtalo”.

Od koče Tabaretta naprej se dež spremeni v sneg, razglede nam kroji megla, za nameček s hriba prihrumi  manjši plaz in nam pred nosom odnese del poti. Po treh urah in pol hoje z grebena v daljavi zagledamo naš današnji cilj, kočo Payer 3029 m visoko.

Po odlični večerji, ki nam je povrnila moči smo ugotovili, da so v koči še tri naveze, vendar vse vodene z lokalnimi gorskimi vodniki, ter da je v tem tednu zapadlo 40 cm snega. Padla je odločitev, da se zjutraj odpravimo na vrh, vendar pred sebe spustimo naveze vodene s “profiji”, glede drugega planiranega cilja, Monte Cevedale imenovanega pa se odločimo po povratku s prvega.

Odpravimo se spat. Ker je bila koča odprta šele tri dni nazaj se spalni prostori niti slučajno še niso ogreli, tako, da je bilo spanje vsaj kar se temperature tiče povsem podobno bivakiranju. S polovico vsebine nahrbtnika na sebi smo se vsaj nekateri naspali.


Fotografije Robert, 1. dan


Bujenje je bilo precej pozno, ob 4.00 h, zajtrk ob 4.30 h in odhod ob 5.25 h. Edo se je zaradi slabega počutja tokrat odrekel vrhu. Ostali smo že pred kočo nase “navlekli” vso opremo, saj se takoj z dvorišča stopi na ozko potko v steni. Nadalje smo prečili snežišče, zavili levo in že se je začel “ rock 'n' roll”. 

Prečili smo steno, se spustili v škrbino, nadaljevali po grebenu, … Iz minute v minuto nam je grebenski del poti na Ortler postregel z novimi presenečenji, z novimi izzivi in poskrbel, “da smo še švicali adrenalin”.

Tik pred koncem grebena smo po približno uri in pol “prilezli” do najtažjega dela izleta, do dela z skokom in gladko skalo, ocenjenim z III. težavnostno stopnjo. Marjan nas je “pozihral” preko najtežjega dela, sledilo je še nekaj metrov grebena, prečenje pobočja in že smo bili pred ledenikom.

Formirali smo dve navezi z po štirimi grli in “zagrizli” v precej strm ledenik. Vzpenjali smo se mimo serakov, do sedla z bivakom Ortles na višini 3316 m. Vreme se je že dodobra “poštimalo” in na modro nebo nad nami je le še sem ter tja zataval kak nebodigatreba oblak. S krajšimi občasnimi postanki smo počasi brez težav napredovali, le jaz sem imel veselico v želodcu.

Mi je krulil, se oglašal na nešteto različnih načinov in mi “delal bruko na stritu”. Posledično je “zmešal” glavo kar je pomenilo, da je izjavi, da bi moral it “na stran” kmalu sledila izjava “ah, sej bo šlo”, pa je spet začelo tiščat … No tisti, ki je te reči počel v snegu, na štriku navezan na zbadajoče prijatejle v vetru in na minusu, ve, da …, celo “sranje”.

Po desni strani smo obšli nekakšen predvrh in po petih urah hoje prišli na 3905 m vosoki Ortler. Na vrhu je bila v začetku kar precejšna gneča, saj je bilo tam vseh 22 jludi, ki je danes obiskalo ta vrh, 18 kameratov iz Payer hutte in štirje turni smučarji, ki so prišli iz sosednje doline.

Ostali so kmalu zapustili vrh in jo mahnili v dolino, mi pa smo se še malo pomartinčkali, sam sem imel zopet napad “črvičenja”, 3905 m visoko postavil višinski record v … (saj vemo v čem) in počasi smo se tudi mi odpravili v dolino.

Spust po ledeniku je minil  brez težav, v veselem tacanju po do kolen segajočem snegu. Čakalo nas je še prečenje grebena, tokrat je bil najtežji del na začetku. Marjan je zopet napeljal štrik, nižje spodaj pa sva z Slavkotom povezala dva “prusika” in z najtežjim delom smo opravili brez kakršnih koli težav.

Zaradi utrujenosti smo preostali greben prečili malce počasneje in se okoli 14.45 h vrnili v kočo. Ob zasluženem pivu smo zunaj na terasi opustili misel, da še danes sestopimo v dolino, se povzpnemo v v drugo kočo in v ponedeljek naskočimo Monte Cevedale (3769 m). Bilo bi prenaporno.

Velja omeniti, da so Nevenka, Marjan in Tomaž veselo posedali za mizo na kateri je “ždel” napis “pozor sneg pada s strehe”, omenjene “rabote” niso prav dolgo “vršili”, saj je na tabli obljubljeni sneg kajkmalu prišel na obisk in omenjene tri junake “ofrajhal”. Hja, precej smešno jih je bilo gledati kako si od povsod “trebijo” sneg.






Še enkrat smo prespali v koči, vstali ob 5.00 h, zajtrkovali ob 5.30 h, se ob 6.25 h v lepem sončnem vremenu spustili v dolino Sulden in ob 9.00 h bili pri parkiranem kombiju. Na poti domov smo obiskali še prelaz med Južno Tirolsko in Bormiom, 2760 m visoki Stilfser Joch oziroma Stelvio. Prelaz sam ni bil nič posebnega, razen razgledov na “naš” včeraj osvojeni tritisočak z malce drugačne perspektive.

Menim, da lahko v imenu vseh napišem, da bo najvišji vrh nekdanje Avsrtro-Ogrske pri vseh udeležencih našel mesto med tistimi nekaj osvojenimi cilji s predpono NAJ, da bo zapisan med tiste tako imenovane “kraljevske vrhove”.

Spisal Robert






Ni komentarjev:

Objavite komentar