Pred dobrim letom je Tomaž ta podalšan vikend rezerviral za prečenje Pohorja in tako se nas je osem najbolj željnih trodnevne Pohorske avanture v soboto zjutraj zbralo na Ljubljanski železniški postaji, ob 5.45 pa smo že sedeli na vlaku za Maribor.
V štajerski prestolnici smo z vlaka presedlali na mestni avtobus številka 6 ter se odpeljali proti vznožju Pohorja, kjer se je ekipa razdelila. Štirje smo šli do Spodnjih Radvanj (uradnega pričetka slovenske planinske transverzale) in peš na Bolfenk, druga pametnejša in izkušenejša červorka pa je izkoristila bližino gondolske povezave Maribora z Bolfenkom in se prvih 800 višinskih metrov pustila prepeljati.
Po dveh urah hoje smo se pred hotelom Belleveue sestali z »gondolaši« od koder smo družno nadaljevali pot na Mariborski razglednik. V lepem in sončnem vremenu smo kmalu prišli do Mariborske koče kjer smo dobili prvo štampilko za v dnevnik slovenske planinske poti.
Ob hoji proti križišču poti za slap Šumnik ali pa Črno jezero so nenadoma umanjkale markacije. Z razgrnjenim zemljevidom v roki se je iz vodnikovih ust razlegel stavek »Ej, men se zdi, da smo se nek mal zaj...« Družno smo prišli do zaključka, da se je sindikat markacij planinskih poti pridružil sindikatom javnih delavcev zaradi česar smo nekje zgrešili odcep. Dokaj hitro smo se locirali in tudi našli zgoraj omenjeneo pot za Črno jezero. Slabo uro tavanja po nemarkiranih pohorskih poteh (beri tavanja v temi) smo poimenovali »gobarjenje«.
Naš prvi leteči cilj pa je bil prizorišče poslednjega boja pohorskega bataljona. Zanimiv spomenik in tudi nekoliko žalosten glede na dogodke. Po ogledu spomenika smo pot nadaljevali proti razcepu za Klopni vrh in kočo Pesek. Do razcepa ni bilo daleč, a na poti je kar nekaj zanimivih stvari od mravljišč do tolmunov obdanih z živo zelenim mahom.
S Primožem sva jo še enkrat mahnila v Berchtesgadenske Alpe na ogledno turo. Tokrat se nama je pridružil še njegov oče, Dolfe. Zgodaj smo se odpravili iz Ljubljane in po približno treh urah vožnje prispeli v St. Leonhard, kjer je spodnja postaja nihalke na Untersberg.
Ko smo se pripeljali do zgornje postaje smo se razšli, Dolfe se je spustil do koče Zeppezauerhaus, midva pa najprej na prvega od mnogih vrhov masiva, Geiereck (1805 m).
V čudovitih razgledih sva nadaljevala po grebenu, do Salzburger Hochthrona (1853 m). Po grebenu gre tudi nemško - avstijska meja.
Sv. Ana 484 m,
Sv. Tomaž na Planinici 572 m,
Ljubljana 300 m
PD Rašica
trajanje: cca 9h
višinska razlika: cca 450 m
Ko smo z Ižanke zavili proti Črni vasi se je počasi izkazalo da gremo na Sv. Ano nad Podpečjo, do Sv. Tomaža na Planinici, na kosilo v Jezeru pri Podpeči. Po kosilu pa presenečenje, vožnja z ladjico po Ljubljanici do centra Ljubljane in voden izlet po Ljubljani.
Vreme nam zjutraj ni bilo naklonjeno in v megli smo se vzpeli do Sv. Ane. Sledila je lovska pot do Planinice, ob poti pa je bilo vse polno gob. Še kar v megli smo si ogledali cerkvico sv. Tomaža in se ogreli v lovski koči na Planinici.
Med kosilom se je megla razkadila in razvil se je lep sončen dan. Vkrcali smo se na ladjico in se po Barju peljali do Ljubljane. Med vožnjo smo ugibali ali vidimo plavati Strela ali ne. Voda je bila namreč ravno prav umazana.
Po dolgem času sem se ta vikend končno spet pridružil naši pohodniški ekipi na turi. Tokratno turo smo zaradi Tomaževega nedeljskega izleta v neznano prestavili kar na soboto. Tura pa je bila precej prilagojena meni, saj je bila nekoliko krajša ker sem bil popoldan prisoten na delavnem mestu. Tako smo tokrat odšli na Kožljek in kasneje na Koreno nad Horjulom.
Zbirno mesto je bilo kot po navadi brodska pivnica, kjer smo na hitro srknili kavo in se odpeljali proti Vrhniki. Od Vrhnike smo peljali proti Horjulu, kjer smo na koncu Horjula, v naselju Vrzdenec zavili s ceste do bližnjega zaselka, kjer smo zapustili Robijevo "črno strelo" in se podali v breg. Tokratni izlet je bil tudi moj prvi, na katerem sem bil z našim novim članom, Tomaževim prijaznim štirinožnim prijateljem Pazom.
Pot, katero smo ubrali je bila kar razgibana in bila na nekaterih mestih dokaj strma. Po kakšni slabi urici hoda smo naposled prišli ven z gozda na planjavo, na kateri je ležala vas Samotorica. Seveda je bilo takoj nekaj brihtnih izjav, kako so vaščani prišli do tako izvirnega imena. Nekoliko ven z vasi pa smo zavili s ceste na levo, na dokaj slabo shojeno pot, ki se je na koncu travnika izgubila v gošči. Bil je ozek prehod v gost, v kateremu smo se hitro dvignili po stopničasti poti na vrh našega prvega cilja, Kožljeka.
Na vrhu Korena nad Horjulom smo poslikali še velikanski križ, že rahlo zanemarjeno cerkev in pa posebno pasmo goved, ter jo ubrali proti krčmi. Ob kozarcu rujnega smo predebatirali dnevne novice in debate in se počasi spustili proti avtomobilu. Med sestopom je Robi nabral še nekaj kostanja za večerjo in jo spravil v svoj ne prevelik nahrbtniček okoli pasu in naša tura se je zaključila.
Ker je ta tura potekala v obdobju "predvolilnega molka", vam ne smem povedati, da smo blatili "naše", "vaše" in "njihove" županske kandidate preko cele ture. Tako da ne veste tega.
Naš gorniški vodnik se je tokrat odločil za obisk Kraškega roba na Primorskem, kot destinacija je bil določen eden izmed vrhov, Jampršnik, obiskali pa smo tudi sosednji nekoliko višji Kojnik.Kot ponavadi smo se izletniki dobili na parkirišču brodske biljardnice v zgodnjih jutranjih urah, ob šestih. Nabrala se je simpatična zasedbica petih hribolazcev in dveh zvestih štirinožnih spremljevalcev.
Vožnja proti Primorski je hitro minila, vreme je kazalo kar dobro. Naše izhodišče je bila mala kraška vasica Hrastovlje, ki je znana po freskah lokalne cerkve imenovanih mrtvaški ples, v njej pa najdemo tudi zanimivo gostišče in kmečki turizem.
Pot se je izven vasi začela na blatnem kolovozu, zatem smo po poti med grmičevjem kmalu dosegli cerkev sv.Štefana, ki je zanimiva razgledna točka. Nato pa nas je pot vodila skozi vasico Zanigrad po ozki ravni dolini proti vasi Zazid.
Občasno se je pod kraškim robom pripeljal vlak, njegov ropot je odmeval po dolini, zato je Robi prehitro sklepal, da je vaška električna napeljava nekaj metrov od nas sestavni del železniške proge, in skoraj naplahtal Tomaža ter iztiril njegov šarmin.
Po tričetrt ure smo dosegli Zazid, končno pa se je začela vzpetina, znašli smo se pri zapuščeni železniški postaji, mimo katere je čez progo potekala naša trasa proti Kraškemu robu. Zmeren vzpon gozdne steze je kmalu zamenjala strma ozka stezica, ki je bila sorazmerno kratka.
Hitro smo dosegali višino, odprl se je lep razgled na Koprski in Tržaški zaliv. Ko smo dosegli višinski nivo Kraškega roba, smo se odločili obiskati Kojnik, zato smo na razpotju zavili desno. Pot je nezahtevna, ob njej so dobro opazna kraška brezna in luknje.
Na Kojniku smo se malo oddahnili in pomalicali, v daljavi se je lepo videl Slavnik. Kmalu smo sestopili, plan je bil obiskati še Jampršnik. Pot proti omenjenemu vrhu je stalno potekala po robu, ker pa Kraški rob ni raven, je vrh na njem malce težje določiti, saj ima več neizrazitih vzpetin. 
