Kum 1220 m
PD Rašica
udeleženci: Janez, Kamila, Aleksander, Lara, Miriam, Josef, Janja, Martin, Marko, Andreja, Žiga, Alenka, Tomaž
trajanje: 7 ur 45 min
višinska razlika: 1050 m
dolžina: 17,9 km
Zbrali smo se pred železniško postajo Ljubljana ter se v nadstropnem vagonu odpeljali do izhodišča, kamor smo prišli po eni uri in 5 minutah.
V restavraciji na postaji smo še spili jutranjo kavo in se usmerili protitočno ob Savi do ročne žičnice čez reko. Imenujejo jo Cicka. Kabina za dve osebi se poganja ročno z vitlom na obeh straneh reke. Za 13 oseb smo porabili dobrih 15 minut za sedem voženj.
Nato pa nas je pot peljala v Škratovo dolino, ki se začenja z ozkim strmim žlebom. Preko skalovja buči potok padajoče vode, ki nekajkrat prečka stezo.
Po dobre pol ure smo prišli do razvalin neke zgradbe, kjer je steza položnejša, dolina se razširi, potok in njegovi izviri ostanejo za nami. Prišli smo na kar lepo gozdno cesto, ki je dolgo peljala po ravnini.
Ko se začne dvigati, pa preide že bol na gozdno vlako. Nadaljevali smo po travnati planini, mimo znamenja Križanega, zapuščene hiše in gospodarskega poslopja in naprej do sedla, kamor pripelje asfaltna cesta.
Tu je kar nekaj naseljenih hiš. Pot pelje med njimi, celo pod nadstreškom. Potem pa smo prišli na s snegom posmeteno pot. Kasneje ga je bilo nekaj več, morda centimeter ali dva.
Prišli smo do zadnjega razcepa pri kapeli sv. Jošta. Od tod do vrha je še 30 minut, skupaj smo hodili 3 ure in 35 minut.
Kum ima dva vrhova, na enem je cerkev svete Neže z ločenim zvonikom in velik planinski dom, na drugem pa velik televizijski oddajnik. Kum je visok 1220 m in je najvišji v Posavskem hribovju.
Odprl se nam je čudovit razgled vse do Triglava, in Julijskih Alp, Karavank, Kamniških Alp in vseh nižjih vrhov na severni, vzhodni in južni strani. Prav na vrhu je postavljena kamnita orientacijska plošča, na kateri so poimensko označeni vsi vrhovi.
Okoli planinskega doma so postavljena raznovrstna otroška igrala. Iz doline pripelje cesta do vrha, zato je poleti in v lepem vremenu to zelo obiskana gora.
Tudi mi smo imeli lepo vreme, vidljivost je bila dobra, zato smo se kar nekaj časa zadržali z razgledom. Pogled na uro in planiran odhod vlaka ob 15 50 nam je omogočil daljši postanek v planinskem domu z dobro ponudbo hrane in pijače, kar smo tudi izkoristili.
Vračali smo po Čebulove doline proti Trbovljam in sicer po severni strani po zelo kamniti stezi s strmimi spusti in tudi dolgimi ravninskimi predeli vse do kmetije Dolinšek.Nadaljujemo po širokem travniku in naprej v bukov gozd do strmine nad Savo.
Tu se odpre pogled na Trbovlje in dolino. Strmo in spolzko pobočje, pobeljeno s snegom zahteva povečano pazljivost. Skoro pri samem mostu čez Savo se je naša pot zaključila na železniški postaji po dobrih dveh urah.
Do predvidenega odhoda vlaka je bilo še 50 minut, ki pa so se je zaradi zamude vlaka podaljšale še za 20 minut. Trbovlje je poleg rudarstva poznano tudi po dimniku nekdanje termoelektrarne, ki je s 360 m, najvišji v Evropi.
Ko smo zjutraj prišli na vlak, smo bili skoraj sami v nadstropju vagona, na povratku pa smo vse do Ljubljane potovali stoje. Zadovoljni smo se poslovili, ker je bila tura zaradi kombinacije z železnico nekaj posebnega.
Spisal: Janez