Borovski vrh (Žehtar) / Sechter 1449 m,
Grlovec / Ferlacher Horn 1840 m
udeleženci: Aleš, Marjan, Silvo, Andreja, Tomaž
trajanje: 8 ur 50 min
višinska razlika: 1420 m
dolžina: 15,8 km
povprečna starost udeležencev: 57 let, 2 meseca, 13 dni
Kam v teh razmerah? Odločimo se za sredogorje na avstrijski strani Karavank. Cilj je bil Grlovec / Ferlacher Horn, ki smo ga dvakrat že obiskali,
leta 2010 in
leta 2018, ko smo celo pot krpljali v snežni pravljici.Obakrat je bil pristop od Dajčpeter tokrat pa smo se odločili za pristop iz Bajdiše / Waidisch. Po jutranji kavi v Tržiču smo se zapeljali čez Ljubelj do Borovelj / Ferlach in tu zavili v dolino, ki pripelje pod greben Košute do vasi Sele / Zell.
Parkirali smo pri ribniku pri vasi Unterwaidisch. Od tu smo krenili po poti številka 12, ki pelje proti severnemu grebenu Žehtarja. Greben, kjer se priključi pot številka 659 iz Borovelj smo dosegli po uri hoje.
Pred nami je bil strm vzpon in kmalu smo videli, da bo kar pester. V več vetrolomih v zadnjih letih je na kakšnih 300 višinskih metrov pobočja popolnoma potolklo gozd. V spodnjem delu, kjer je bilo najhuje, je drevje v glavnem počiščeno.
Markacij, ki so bila na drevesih, ni več in namesto njih so na štorih rdeče pike. Prava zabava se začne višje, kjer ni potolklo vseh dreves a tudi počiščeno ni. Drevesa ležijo vsevprek in čakalo nas je prebijanje skozi ta drevesni mikado.
Potrdil se je stari rek; "Ko gre z nami Aleš tura nikoli ni lahka." Plezanja dvojke v lesu ni in ni bilo konec. Poti, ki gre cikcak po pobočju, brez elektronske karte sploh ne bi mogli slediti, kar na gliho pa skozi podrto drevje tudi ne bi šlo.
Težka je gozdarska. Po dobri uri in pol smo le dosegli bolj prijazen teren. Po zahodni strani smo obšli Žehtar in dosegli sedlo na njegovi južni strani. Od tu smo dosegli vrh.
Borovski vrh ali Žehtar, nemško Sechter nudi lep razgled na Grlovec in na preostale Karavanke. A danes temu ni bilo tako, saj so bili vrhovi v oblakih.
Vrnili smo se na sedlo in po vzhodnem pobočju obšli vrh Grlovca. Prišli smo do razcepa s potjo 603 in po njej nadaljevali proti južnem pobočju. Vreme se je medtem popravilo in ko smo dosegli vrh je bilo že popolnoma jasno.
Razmere, da bi vriskal. Debele pol ure smo uživali na vrhu in še dalj bi, če nas ne bi preganjal kratek dan. Uživali smo v čudovitih razgledih na Karavanke, Julijske Alpe in Kamniške Alpe, ki so kukale izza grebena Košute.
Sestopili smo v celoti po poti 603. Cesto med Borovljami in vasjo Sele smo dosegli nad vasjo Bajdiše. Čakalo nas je slabe tri kilometre pešačenja po cesti. V Bajdišah smo šli mimo slovenske gostilne Pod lipo / Zur Linde.
Malo smo se osvežili in malo v slovenščini pokramljali z oštirjem. Še kakšni dve tretjini ceste sta nas čakali v nadaljevanju in malo po sončnem zahodu smo zaključili s turo.
Kot že večkrat na tem koncu, je bila analiza ture v istem lokalu v Tržiču, kot jutranja kava.
Fotografije Tomaž
Fotografije Marjan
Sled poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar