Consavont 893 m
Monte Ciucis 1315 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez Alenka, Marjan, Mitja, Gašper, Marko, Marko, Andrej, Anka, Tomaž, Matjaž, Primož
trajanje: 8 ur 35 min
višinska razlika: 1600 m
dolžina: 15,4 km
povprečna starost udeležencev: 58 let, 2 meseca, 25 dni
Zadnja tura gorniške skupine je praviloma sredogorje nekje v Zahodnih Julijcih ali v Karnijskih Alpah in tudi letos je bilo tako. Monte Ciucis, popolnoma nepoznan vrh najden s prstom po zemljevidu nad italijansko avtocesto A23 Alpe-Adria.
Tu smo se že mnogokrat vozili in se spraševali ali so na teh strmih pobočjih nasproti naselja Moggio Udinese kakšni vrhovi in kakšne poti nanje. In tako se je Monte Ciucis znašel v programu kot lažji cilj, ravno primeren za december.
Po jutranji kavi v Trbižu smo se po stari magistralni cesti SS13 zapeljali vse do odcepa za Moggio Udinese, za katerim smo kmalu zavili levo na kolovoz in po njem do stebrov viadukta avtoceste A23, ki tu ravno vstopa v enega od mnogih tunelov.
Peš smo nadaljevali po kolovozu in kmalu našli z rdečimi pikami označen začetek poti. Tu ni šale, pot se takoj strmo, ampak res strmo dvigne in strmina z višino ne popušča. Pot v nadaljevanju ni več označena in se mestoma tudi izgublja.
Z nekaj malega iskanja in sledenja elektronskim zemljevidom smo zlahka prišli na severovzhodni greben. Železna dolina z reko Belo / Fella, magistralko in avtocesto je globoko pod nami. Res noro kakšna strma pobočja so tu in kakšna divjina na tako majhnih višinah.
Ker smo na levem bregu reke Bele smo seveda v Zahodnih Julijcih. Razgledi pa se nam odpirajo na drugo, karnijsko stran doline, ker kraljujeta predvsem Amariana in Pisimoni. Po grebenu se vzpnemo na naš stranski vrh, Consavont.
Vrh ni razgleden in hitro se spustimo na travnato sedlo med vrhovoma Consavont in Ciucis. Tu je zgornja planina Cuel Lung in sem pripelje markirana pot 743, naša sestopna pot. V pristopu pa smo nadaljevali po neoznačeni poti, ki gre spet strmo navzgor.
Ker smo na severni strani se z višino začnejo pojavljati pomrznjeni predeli, ki še nekoliko dodajo k težavnosti ture v strmih travah. Malo pod vrhom je skalnem detajlu toliko pomrznjeno, da namestimo vrvno ograjo. Le kako bomo sestopali po tem strmem terenu, se vprašamo.
Malo pod vrhom pridemo na udobno stezico, ki pripelje z južne strani in je označena z modrimi pikami. Po njej dosežemo vrh, ki nudi čudovit razgled po Zahodnih Julijcih in Karnijcih ter Železno dolino vmes.
Monte Ciucis se je z razgledom in s strmim severnim pristopom izkazal za pravi gorniški biser, čeprav ima "le" 1315 m. Vpisna knjiga pokaže, da niti ni tako neobiskan, obiskujejo pa ga v glavnem po južni varianti.
Tudi mi se odločimo, da sestopimo po južni poti, saj bi bil sestop po severni poti v teh razmerah precej težaven. Po južni strani pa smo po udobni stezici sestopili do planine Tugliezzo. Do sem se da pripeljati iz naselja Carnia, kar precej skrajša vzpon na vrh.
Nas pa je čakalo 300 m dodatnega vzpona mimo spodnje planine Cuel Lung nazaj na zgornjo planino in potem še nadaljnjih 100 m vzpona do planine Verzan. Od tu smo imeli le še sestop po kolovozu do izhodišča, ki smo ga dosegli že v temi s polno luno na nebu.
Naredili smo lepo osmičko in nabrali za 1600 m višincev, ki so tako močno presegli višino našega vrha. Na poti nazaj smo se ustavili še na analizi ture v Kranjski Gori in tako zaključili program PD Rašica za leto 2024.
Fotografije Tomaž
Fotografije Marjan
Fotografije Matjaž
Sled poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar