Bertahütte 1.567 m
Kepa / Mittagskogel 2.143 m
Kamnica / Ferlacher Spitze 1742 m
udeleženci: Tomaž, Janez, Marko, Matjaž, Anka, Meta, Srečo,
trajanje: 10 ur
višinska razlika: 1.700 m
dolžina: 16,4 km
Tura na Kepo po SV grebenu je za nas že tradicionalna. Pristop poteka po direktni grebenski smeri s severa, na kateri se udeleženci seznanijo kako zahtevno je vzpenjanje z vložki tudi druge stopnje plezanja.
Vodniki, ki menijo, da je to najlepši pristop na Kepo, so jo letos poimenovali učna. Tokrat smo se voluharji po tej smeri podali že petič.
Kepa (tudi Jepa) je z 2.143 m tretja najvišja gora v Karavankah in obenem najsevernejši slovenski dvatisočak. Njeno severno strmo spuščajoče se skalnato pobočje daje njen značilni piramidasti izgled.
Glavni greben leži na avstrijsko-slovenski meji in poteka od severozahoda proti jugovzhodu. Avstrijsko ime za Kepo je Mitagskogel, sonce je nad njo opoldne, a ta ura je najbrž gluha za premike na letni in zimski čas. Zjutraj smo se zbrali na običajnem mestu in se tokrat preko Ljubelja odpeljali v Avstrijo.
Malo pred Dravo smo zavili levo in se po dolini Rož (Rosental) odpeljali navzgor do naselja Spodnje Dobje (Unteraichwald), kjer smo zavili levo in sledili tablam za Kopein ter parkirali pri gostilni Sticker.
Pogumno smo stopili najprej po makadamski cesti, nato pa smo zagrizli v ne prehud klanec do planine Bleščeče (Roßalm) in Slovenske koče na njej.
Od Bleščeče planine gre pot kar direktno po strmi po grapi, vse do melišč Kamnice (Ferlacher Spitze). Prečili smo jih in stopili na cesto pod kočo Berta, na sedlo Borovščica (Ferlacher Sattel 1.500 m).
Ogledali smo si greben, ki se je pel nad sedlom. Postanek v koči smo prihranili za povratek in kar takoj zavili na neoznačeno pot do vznožja SV grebena. Tu smo se opremili s plezalnimi pasovi in čeladami in vstopili v greben.
Kmalu po začetku je najtežji del, za skalni skok je potrebno nekaj alpinističnih spretnosti, da smo preplezali lepo dvojkico. Kljub temu varovanje ni bilo potrebno.
Kasneje se je greben rahlo položil, tako da smo plezaje sledili rdečim pikicam, ki so nam pomagale, da nismo zgrešili smeri. Resnično je bilo treba neprestano slediti grebenu, kjer je bila skala najboljša.
Odpirali so se nam vedno lepši razgledi na Dravo in celotno celovško kotlino. Plezarije je kar hitro konec in pot se nadaljuje v izžagano ruševje. Nad ruševjem sledi še kakšnih dvesto višinskih metrov poplezavanja, vse do križa na predvrhu.
Do križa na vrhu Kepe ni bilo več daleč. Ob njem je bilo kar nekaj več obiskovalcev, ki so se na Kepo povzpeli po normalki od koče Berta ali pa s slovenske strani.
Po postanku na vrhu smo tudi mi sestopili po normalki do koče Berta. Pot se vije skozi podrte grape, vijuga med ruševjem in nas dostavi na sedlo Borovščica. Obiskali smo kočo Berta predvsem zaradi rehidracije.
Tudi tokrat smo med pitjem piva cincali ali skočimo še na Kamnico ali ne. Bilo je še dovolj volje in moči in družno smo se povzpeli še na slabih dvesto metrov višjo Kamnico (1742 m), ki je krasen razglednik.
Najprej smo po isti poti sestopili do koče, nato pa po poti 680 na izhodišče in s tem zaključili osmico. V gostilni Sticker, kjer smo zjutraj parkirali, smo bili prijazno sprejeti, gospa govoreča v jeziku bivših bratskih dežel, je poskrbela za našo žejo in lakoto.
Kuharico, govorečo v lepi koroški slovenščini, pa je skrbelo, če smo se dovolj podprli po tako dolgi turi. Zadovoljne nas je čakala le še vožnja domov. Spet smo v nam bližnjih hribih preživeli prekrasen dan.
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Fotografije Srečo
Sled poti
