Veliki Kopinj, Gorjanski vrh, 8. 3. 2025

Veliki Kopinj / Kapinberg / Monte Capin di Ponente 1.736 m,
Gorjanski vrh / Göriacher Berg / Monte Goriane 1.693 m

udeleženci: Jana, Srečko, Anka, Matjaž, Janez, Gordan, Tomaž, Marjan
trajanje: 7 ur 30 min
višinska razlika: cca. 1000 m
dolžina: 14,7 km


Tokrat smo se odpravili čez mejo v Trbiž, namenjeni obiskati najvzhodnejša vrhova severnega loka glavnega grebena Karnijskih Alp. Gre za ponovitev društvenega izleta izpred dobrega desetletja.

Po ritualu jutranje kave, ki po želji vključuje tudi ptičje petje, v krožišču na najnižje ležečem prelazu v Alpah, zavijemo v Vrtinjlogarski graben / Val Bartolo.

Vožnjo zaključimo na manjšem parkirišču, saj je nadaljnja vožnja po dolini prepovedana za ves promet. Markirana pot nas usmeri proti vzhodu na sedlo Kot / sella Canton.

Prijetna hoja po udobni mulatjeri z izjemo kratke podrte grapce v družbi cvetočega teloha mine »kot keks«. V urici smo pri razpelu in zvoniku iz leta 1926.

Belina teloha se spremeni v snežno pomladansko odejo. Snega je še največ na gozdni cesti, kjer je tudi naše nadaljevanje proti Gorjanski planini.

Smerokaz do tja kaže dve uri, seveda v kopnih razmerah. Po slabe pol ure hoje sledimo smerokazu v levo za Kopinj. Malo po svoje iščemo najbolj enostavne prehode, saj markirane poti na sam vrh ni.

Južen sneg ni preveč nadležen, kar se udiranja tiče, ekspresno smo na prostornem vrhu z obširnimi razgledi. Po kratki malici in fotografiranju nadaljujemo proti vzhodu.

Strm sestop zahteva nekaj pazljivosti, a ker je sneg gnil, dodatne opreme ne potrebujemo. Spet smo na gozdni cesti, kjer se nam s severnih pobočij Kopinja pridruži markirana pot s številko 403.

Gre za znamenito Karnijsko visoko pot / Karnischer Höhenweg / Via Traversata Carnica. Začne se v Sillianu in konča v vasi Thörl-Maglern na mejnem prehodu Vrata.

Visokogorska planinska pot, ki poteka v ožjem območju vršnega dela Glavnega karnijskega grebena / Karnische Hauptkamm, predstavlja naravno mejo med Italijo in Avstrijo.

Dolžine okrog 155 km, z možnostjo več različnih variant, se bolj ali manj po mulatjerah drži mejnega grebena in kot taka spominja in opominja na morijo 1. svetovne vojne.

Deset minut pod Gorjansko planino se z jugovzhoda pridruži tudi že poznana označena pot z izhodiščem v zgodovinski vasici Kokova / Coccau.

Manjšo dilemo na planini glede malice ali nadaljevanja proti vrhu hitro odpravimo, saj nas vse bolj širni razgledi kar sami poganjajo naprej.

Razgled z Gorjanskega vrha je res nekaj posebnega. Težko bi namreč našli podoben razglednik na celotne Julijske Alpe, od Martuljkove skupine na vzhodu, do Montaževe na zahodu.

Spektakularen pogled z vrha na najvišje gore v Julijcih pa ima vendarle eno samcato »lepotno« pomanjkljivost, manjka mu namreč Triglav.

Nič manj lep ni razgled proti severu na skupino Ankogla in Ziljskih Alp. Dobrač je blizu, kot bi stal pred njim na velikem balkonu. Prijetno toplo sončno vreme smo dodobra užili z daljšim postankom na planini.

Čakala nas je še vrnitev po poti vzpona, s to razliko, da smo ovinek na Kopinj tokrat izpustili. Tudi če ga ne bi, saj se je na cesti zaradi visokih temperatur in posledično ojuženega snega kar nesramno udiralo.

Prvi polčas analize na izhodišču pri kombiju smo v drugem zasluženo dopolnili v Zelencih.

Spisal Marjan

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

 

 

Korada, 1. 3. 2025

Sv. Jakob nad Debenjem 745 m,
Korada 812 m,
Goderno 694 m,
Marijino Celje nad Ligom 678 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Jana, Marjan, Domen, Jan, Boris, Ksenija, Lota, Emilija, Tomaž, Janez, Magdalena
trajanje: 8 ur 5 min
višinska razlika: 950 m
dolžina: 22 km


Sleme med mejno reko Idrijo in Spodnjo Soško dolino imenujemo Kanalski Kolovrat (kot podaljšek tistega pravega, "Livškega" Kolovrata), spet drugje pokrajini rečejo kar Kambreško (po kraju Kambreško). Naš cilj je bilo samo sleme in najjužnejši vrh Kambreškega Kolovrata, Korada.

Sredi februarja smo planirali izlet a ga zaradi močne burje prestavili na začetek marca. Zapeljali smo se do Kanala ob Soči in parkirali na drugi strani železniške proge, že v Gorenji vasi. S pohodom smo začeli strmo skozi vas in se na razpotju poti usmerili levo.

Dobro uro smo se vzpenjali do zaselka Ravna, kjer nas je veselo lokalni kuža, ki se je razveselil malo družbe v samotnem zaselku. Še kakšne pol ure smo potrebovali, da smo prišli do asfaltne ceste, ki se vije po slemenu Kanalskega Kolovrata.

Po tej cesti smo nadaljevali proti jugu. Tu po slemenu gre tudi Pot miru, pot, ki povezuje zgodovinsko dediščino prve svetovne vojne. Več kot 500 km dolga daljinska pohodniška pot gre od Loga pod Mangartom do Trsta.

Razdeljena je na 30 odsekov in variant in vključuje okoli 300 točk dediščine prve svetovne vojne. Najkrajša pot po osnovni trasi med Logom pod Mangartom in Trstom traja 13–19 dni.

Na teh grebenih je bila v prvi svetovni vojni italijanska vojska, ki je stala nasproti avstro-ogrskim četam, razporejenim po Banjšicah in po soški dolini navzgor (od Mrzlega vrha proti Krnu).

Dandanes je tu mir in tišina. Še slemenska cesta, je tiha in samotna, prometa ni veliko. Tu poteka tudi 34 kilometrov dolga Pot treh svetišč, ki povezuje Sveto Goro, Marijino Celje nad Ligom in Staro Goro nad Čedadom.

In nenazadnje, tu poteka tradicionalen pohod po stopinjah Valentina Staniča. Nam je mir in tišino nekoliko kalila burja, ki je bila v zmernejši obliki prisotna tudi danes.

Zavili smo s ceste in kot naš prvi cilj obiskali Sv. Jakob nad Debenjem, razgledni vrh s cerkvico. Vreme čisto idealno ni bilo a nekaj razgledov smo imeli tudi mi, videlo se je tudi morje.

V nadaljevanju smo se čez čas vrnili na cesto in čez lepe senožeti dosegli Korado. Po krajšem razgledovanju in fotografiranju, nas je burja pregnal do bližnje koče. Privoščili smo si daljši postanek in kar tu imeli kosilo.

Sledil je povratek. Namesto ovinka na Sv. Jakob, smo šli ves čas po cesti. Tudi tam kjer smo zjutraj prišli na cesto smo nadaljevali po njej, vse do odcepa za Goderno. Zavili smo še sem.

Razgled  na Banjško planoto ni naredil toliko vtisa, kot ga je lično urejen vikend na vrhu. Vrnili smo se na cesto in po njej prišli do cerkve Marijino Celje nad Ligom, ki je eno od svetišč na prej omenjeni poti treh svetišč.

Sledil je sestop proti Kanalu in z nekaj orientacijskimi hakeljci smo prišli do jutranjega razcepa v Gorenji vasi in nato do parkirišča.

Neverjetno naključje, sicer bolj žalostno, je hotelo, da je bil ravno ta dan v Kanalu pogreb našega večkratnega udeleženca Poldija. Pogreb smo sicer zamudili a grob smo vseeno obiskali, Poldi, pogrešali te bomo.

Spisal Tomaž


Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Sled poti