Große Sandspitze po Panorama Klettersteig, 28. 6. 2025

Lienzer Dolomitenhütte 1616 m,
Karlsbader Hütte 2260 m,
Laserzwand 2614 m,
Kleiner Laserzkopf 2690 m,
Grosser Laserzkopf 2718 m,
Grosse Galitzenspitze 2710 m,
Kleine Galitzenspitze 2690 m,
Daumen 2720 m,
Grosse Sandspitze 2772 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Dejan, Srečko, Andreja, Katja, Gordan, Anka, Tomaž, Milojka, Matjaž, Ana
trajanje: 11 ur 40 min
višinska razlika: 1480 m
dolžina: 14,1 km

Grosse Sandspitze po ferati Panorama smo imeli razpisan že petič. Kar štirikrat smo morali zaradi vremena na nadomestno turo (2017, 2021, 2022, 2023). V peto pa je končno uspelo, vreme nam je bilo tokrat zelo naklonjeno.

Vrh se nahaja v Lienških Dolomitih, podskupini Ziljskih Alp in je najvišji vrh tako Lienških Dolomitov kot Ziljskih Alp. Ob 5h zjutraj smo se odpeljali iz Ljubljane, se ustavili na jutranji kavi in od tam krenili do Lienza.

Preko vasice Tristach smo se po plačljivi gorski cesti zapeljali do parkirišča pod kočo Lienzer Dolomitenhütte. Tu smo se srečali še z dvema udeležencema, ki sta si omislila dvodnevno turo in prejšnji dan obiskala Porze / Cima Palombina 2589 m, mejni vrh v Karnijskih Alpah.

Skupaj smo krenili na pot po makadamski cesti, ki smo jo krajšali z bližnjicami in v nadaljevanju z vzporedno planinsko potjo.  Slabi dve uri smo potrebovali do koče Karlsbader Hütte. Koča leži ob čudovitem Jezero Laserzee, daljši postanek tu pa smo prihranili za povratek.

Za kočo smo nadaljevali levo proti vstopu v ferato Panorama Klettersteig. Malo je slabo označeno in višje smo opazili, da gremo preveč v levo. Nič ne de, tako smo pobrali dodaten dvatisočak Laserzwand. 

Nato smo se vrnili do mesta kjer smo zgrešili odcep proti ferati in po skalnih policah pod Roter Turmom prišli do začetka ferate. Tu smo si nadeli feratarsko opremo in po štirih urah ture končno vstopili v ferato.

Panorama Klettersteig gre čez 6 vrhov. Ni pretežka, en odsek je težavnosti C/D, nekateri odsek pa so nekoliko težji kot jih prikazuje skica. Je pa ferata dolga in ima v primeru poslabšanja vremena le en zasilni izhod.

A poslabšanja vremena danes ni bilo in uživali smo v zanimivih odsekih ferate in v čudovitih razgledih. Za razliko od nas ima Avstrija vsako soboto ob 12h testno proženje siren in tega smo navajeni.

Tudi tokrat smo jo slišali, le da ura ni bila 12 temveč pol dveh popoldan. Naš prehojen greben in vrhovi v njem so nam zakrivali pogled v dolino in nismo vedeli kaj se dogaja.  Tri ure smo potrebovali, da smo končno stali na vrhu Ziljskih Alp.

V sestopu smo imeli dve možnosti, nekoliko težjo Gebirgsjägersteig in nekoliko lažjo Ari Schübel Steig. Izbrali smo težjo in se čez skalno stopnjo po odsekih težavnosti B/C in morda kakšnem težavnosti C spustili do koče.

Po hidraciji v koči smo nadaljevali s sestopom in po dimu iz doline že vedeli, da se dogaja požar. Poleg tega smo še preko sistem javnega obveščanja in alarmiranja po javnih mobilnih omrežjih, ki se pri nas šele vzpostavlja, na telefone dobili obvestila o požaru.

Požar je izbruhnil v reciklažnem centru podjetja Rossbacher v Nußdorf-Debantu, ki se nahaja v neposredni bližini Lienza. Gasilo ga je več kot 200 gasilcev, 5 je bilo poškodovanih. Ogenj so zaradi nevarnih eksplozij in strupenega dima popolnoma obvladali šele tretji dan.

Mi smo turo zaključili v piceriji v Lienzu in se nato mimo izrednih razmer in zapor cest prebili iz Lienza in odpeljali domov.

 

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

 

 

Konjski špik, 21. 6. 2025

Madritschen / Monte Madrizze 1919 m,
Winkelturm / Torre Winkel 2041 m,
Knoflachkofel / Torre Clampil 2078 m,
Konjski špik / Monte Cavallo di Pontebba / Rosskofel 2239 m,
Creta di Pricot 2230 m,
Baitza Winkel / Winkelalm 1470 m

PD Rašica
udeleženci: Srečo, Maja, Vesna, Barbara, Damjana, Tomaž, Deja, Stane, Ana
trajanje: 8 ur 45 min
višinska razlika: 1100 m
dolžina: 11,2 km

Konjski špik je razgledna gora v glavnem grebenu Karnijski Alp v bližini prelaza Mokrine / Nassfeldpass / Passo di Pramollo (1530 m). Kljub relativni bližini kar ni in ni prišel na vrsto. Vse do letos, ko smo ga uvrstili v program društva.

Po jutranji kavi na standardni lokaciji za izlete v tem koncu, smo se zapeljali v Tabljo / Ponteba in od tam proti Mokrinam. Ob zadnji desni serpentini pred prelazom smo parkirali in se srečali z udeleženko, ki je sama prišla iz Trsta.

Po dolini Winkel smo krenili proti planini in malo za njo zavili proti smučišču. Z višino bi se nam v lepem vremenu odprli razgledi na vse naše vrhove in naš greben a zaradi nizke oblačnosti nismo videli prav dosti. 

A zaradi oblačnosti nam tudi vroče ni bilo. Naš prvi cilj je bil mejni vrh Madritschen, ki sicer ni najvišja točka smučišča Mokrine, je pa stičišče kar nekaj naprav. Kljub poletju je tu kar živahno, precej naprav obratuje, vse polno je igral in ljudi ni malo.

Mi smo ta živahen svet kmalu zapustili in šli v bolj samotne konce. Najprej nas je čakala ferata Winkelturm Ostgrat Klettersteig, po vzhodnem grebenu na vrh Winkelturm. Od smo sestopili v sedlo in nato na naslednji vrh, Torre Clampil.

Oba vrhova sta kot nekakšna stolpa z navpičnima stenama proti jugu in oba sta mejna vrhova. Z vrha Torre Clampil gre pot nekoliko zahodno, kjer se stena proti jugu ni več povsem navpična in potem po ferati še vedno precej strmo do sedla.

Od tu gre ferata Enrico Contin proti vrhu Konjskega špika, ki pa že ni več mejni vrh in v celoti leži v Italiji. Sestopili smo po vzhodnem grebenu in vmes pobrali še vrh Creta di Pricot.

Tu gre Alta Via CAI Pontebba. Sprva po mestoma ozkem grebenu nato skoke v grebenu obide po desni strani. Težave ne presegajo dobre enke, je pa precej izpostavljeno in ves čas je polna koncentracija.

Vreme se je med tem izboljšalo, posijalo je sonce in tudi težave so izginile, saj smo sestopali po prijetnem travnatem pobočju. Za zaključek pa nas je vseeno čakal še en nekoliko adrenalinski del.

Sestop po grapi, ki je najtežji del te poti. Težave spet niso prevelike in kmalu smo bili v lažjem svetu. Na sedlu Pridola smo zavili v dolino Winkel in se na planini ustavili na pijači. Pravzaprav bi tu tudi jedli a so s kuhinjo za ta dan zaključili.

Tako smo se na izhodišču poslovili od Barbare in se zapeljali v Slovenijo na analizo ture.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Srečo

Sled poti

 

 

Visoki Pipar / Monte Piper, 15. 6. 2025

Rifugio f. Grego 1.389 m,
Rudni vrh / Sella di Somdogna 1.397 m,
Visoki Pipar / Monte Piper 2.069 m

udeleženci: Matjaž, Jana, Tomaž, Sabina, Gašper, Marko, Marjan,
trajanje: 8 ur 45 min
višinska razlika: cca. 1.300 m,
dolžina: 13,24 km

Ko se od Trbiža peljemo po Kanalski dolini proti zahodu, nas vse do Tablje na levi spremlja visok gorati zid Naborjetskih gora. 

Severna veriga dela skupine Viša in Montaža sicer nikjer ne preseže 2100 metrov nad morjem, a kljub temu lepih in atraktivnih tur ne manjka. Najbolj deležna obiska pohodnikov je Poldašnja špica, v ugodnih razmerah tudi pozimi. 

Na skrajnem zahodu verigo zaključujeta Dunjski vrh in Lipnik, na sredini pa je najbolj obiskana slikovita železna pot Arturo Ziffer z znamenito, umetno izklesano polico, ki preči celotno južno steno gore Dve špici. 

Naš tokratni cilj je bil njen vzhodni sosed, Visoki Pipar. Po odlični jutranji kavi v Trbižu nadaljujemo do konca zatrepa idilične doline Zajzere. Pri kapelici vdenemo markirano pot, ki se bolj ali manj drži severnega prepadnega grebena. 

Nekajkrat preči obnovljeno makadamsko cesto. V dobri uri smo pri koči Rifugio Grego z izjemnim razgledom na severno steno Montaža, kakor tudi na Viš in Nabojs. 

Po krajšem odmoru nadaljujemo v blagem spustu do sedla Rudni vrh (Sella di Somdogna), ki povezuje Naborjetske gore z Montaževo skupino. Z zahoda pripelje iz doline Dunje tudi asfaltirana vojaška cesta. 

Še dve leti nazaj je bila zaradi velikega skalnega podora na 18. kilometru zaprta, številna parkirana pločevina pa nam je sporočala, da je cesta spet prevozna. 

Po omenjeni cesti se spustimo slabe tri kilometre do odcepa markirane poti 648 v desno. Sprva pot preči nekaj podrtih grap, a kaj kmalu zavije v gozd, kjer v blagodejni senci nadaljujemo do razcepa poti. 

V levo zavije steza do sedla Čanalut in bivaka Bernardinis, mi pa krenemo v desno. Sprva med ruševjem kmalu preide pot v strmejši travnat del. Kljub slabši sledljivosti pa ne predstavlja kakšne posebne zahtevnosti, vsaj v suhem ne. 

Vseskozi lepo viden vrh dosežemo po krajši prečnici proti vzhodu. Mimo ostankov vojaških ostalin iz 1.svetovne vojne, do manjšega sedelca na severni strani, kjer nas čaka še kratek strm skalnat vzpon. 

Tako kot tudi ostali vrhovi v verigi Naborjetskih gora je tudi Visoki Pipar izjemen razglednik. Kičasto brezskrbno vreme smo tako dodobra izkoristili za razglede, kakor tudi za obujanje spominov. 

Kot na dlani v prvem planu izstopata mogočneža Viš in Montaž, na vzhodu pa Mangrt in Jalovec pod okriljem Očaka. Malce nas je tudi mikalo nadaljevanje grebena proti vzhodu po poti Sentiero Battaglione Alpini Gemona. 

Pot je bila že večkrat v slabem stanju in zaradi podrtosti velikokrat uradno zaprta, a sveže obnovljene markacije in smerokaz na odcepu za istoimenski bivak pod Poldašnjo špico pomenijo, da je sicer zahtevna zavarovana pot uradno odprta. 

Na koncu smo se vendarle odločili, da prečenje pustimo za kdaj drugič in se vrnemo po poti vzpona. Seveda nismo spustili priložnosti za prvi del analize ture pri idilični koči Grego. 

V Trbižu se poslovimo od Matjaža, ki je turo zaključil na najlepši možen način, to je s kopanjem v Rabeljskem jezeru. Mi pa smo se le še ustavili pri Martinu na zaključnem delu analize.

Spisal Marjan

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper

Sled poti

 

 

Pristovški Storžič, 14. 6. 2025

Pristovški Storžič / Kärntner Storschitz 1759 m
Kepa / Kepp 1633 m

Mladinski odsek PD Rašica in OŠ Vič
udeleženci: Leon, Elenora, Ela, Nikita, David, Natalija, Gaja, Lena, Kajetan, Sever, Aleš, Ksenia, Nikita, Jana, Kaja, Kaya, Eva, Lucas, Izabela, Tomaž, Luka, Maja
trajanje:: 5 ur
višinska razlika: 560 m
dolžina: 7,8 km

Za zadnjo turo v letošnjem šolskem letu si je mladinski odsek omislil turo na Pristovški Storžič v Karavankah. Na ta lep razglednik, ki  je v celoti v Avstriji smo se namenili z mejnega prehoda Jezerski vrh.

Zjutraj smo se zbrali na parkirišču Dolgi most. Malo pred odhodom so se mimo nas peljali udeleženci kolesarske prireditve Barjanka by GH Holding, ene od prireditev v sklopu 44. Maratona Franja.

Sledila je vožnja do Jezerskega vrha. Pred pohodom smo pomalicali in nato krenili po gozdni cesti, kjer gre markirana pot. Pri lovski koči smo se ločili. Starejši otroci od vključno 5. razreda po težji poti, mlajši po lažji.

Težja pot gre po Krainerjevi poti / Krainersteig. Po strmi poseki smo nekajkrat prerezali gozdno cesto in občudovali široko in navpično vzhodno steno Pristovškega Storžiča. 

Na spodnjem delu južnega grebena smo prišli do slovenske meje in nekaj časa hodili ob mejnikih nato pa mejo zapustili in se usmerili strmo proti severu. Pot je ponekod ozka in izpostavljena, toda dobro zavarovana z jeklenico.

Po skalnem grebenu, kjer si je bilo potrebno malo pomagati z rokami smo prišli na razgledni vrh. Vreme brez oblačka, razgledi fantastični. Pol ure smo si vzeli za uživanje na vrhu in nato sestopili po lažji poti do vrha Kepa.

Tu je bil cilj mlajše skupine. Ker nismo vedeli ali so cilj že dosegli ali ne smo nadaljevali s sestopom in se kmalu srečali z mlajšo skupino, ki je bila še na poti navkreber. Malo nižje smo naredili pavzo in jih počakali, da so se vrnili s Kepe.

Skupaj smo sestopili nazaj na Jezerski vrh in se odpeljali do Planšarskega jezera na Zgornjem Jezerskem, kjer smo imeli postanek za sladoled. Nato je sledila le še vožnja nazaj v Ljubljano.

Spisal Tomaž

Fotografije

Sled poti

 

 

Pohod po južnem delu Rokovnjaške poti, 8. 6. 2025

Reber 878 m,
Golčaj 690 m,
Limbarska gora    773 m

PD Rašica
udeleženci: Ema, Martina, Mojca, Katja, Simona, Maja, Katarina, Robi, Sašo, Žiga, Maja, Damjana, Tomaž, Deja
trajanje: 6 ur 25 min
višinska razlika: 648 m
dolžina: 16,9 km

Rokovnjaška planinska pot je 58 km dolga planinska krožna pot, speljana po mejah občine Lukovica. Pot je dobila ime po Rokovnjačih, ki so nekoč živeli po hribih v teh krajih.

Pohod je potekal po južnem delu poti, glede na avtocesto, ki preseka obhodnico. Začetek od Trojan, ki poteka po asfaltu smo izpustili in se na izhodišče zapeljali v Zavrh pri Trojanah. 

Skupina štirinajstih pohodnikov smo, še spočiti, najprej opravili z najstrmejšim delom in dodobra ogreti osvojili prvi vrh, Reber. Na vrhu je postavljen kovinski razgledni stolp. 

V nadaljevanju se steza bolj spušča, kot vzpenja. Še največ dela smo imeli s sprotnim odstranjevanjem lačnih klopov. 

Steza se priključi asfaltni cesti in se kasneje zopet odcepi na stezo do našega drugega vrha, Golčaja, kjer pod vrhom stoji cerkev, na vrhu pa je partizanski spomenik. 

Sledila je še ena pogovorna ura proti Limbarski gori. Po teh poteh je speljanih več markiranih poti. Poleg Rokovnjaške tudi Domžalska pot spominov, Moravška pot, Vranov let v svobodo, evropska E6 in morda še kaj. 

Na našem tretjem vrhu, Limbarski gori, nam je pripadal daljši počitek in čas za kulinariko, hidracijo,... Poleg osvežilne pijače nas je osvežilo 25 dežnih kapljic, kaj več pa oblaki niso zmogli. Pred seboj smo imeli še zadnjo tretjino poti.

Čez znani palčkov klanec smo sestopili vse do Gradiškega jezera. Voznike nas je nato predhodno puščen avto pri jezeru zapeljal po avtomobile na izhodišče. 

Zaradi cestnih del in posledične gužve, je premikanje avtomobilov trajalo kar nekaj časa, nato pa smo se odpeljali domov.

Maja Kajzer

 

Fotografije

Sled poti