Veliki Rok 914 m,
Ivanščica 1060 m,
Planinarski dom Josip Pasarić 1054 m,
Veliki Konj 870 m
PD Rašica
udeleženci: Ada, Albina, Ana, Bojan, Domen, Ema, Ines, Ivan, Jana, Katarina, Lucija, Manja, Marija, Mateja, Matjaž, Meta, Milena B., Milena F., Mirjana, Mirzeta, Neža, Petra, Ružica, Sašo H., Sašo N., Tanja, Tina, Tomaž, Vasja, Vesna, Vida, Vinko, Vlasta, Žana, Žiga
trajanje: 4 h
višinka razlika: cca 700 m
Moja zadnja letošnja tura za društvo je bila planirana na Ivanščico, najvišji vrh severozahodne Hrvaške. Nahaja se v Hrvaškem Zagorju, dolga je 30 km in široka 9 km. Lahka tura in veljavnost za študente Filozofske fakultete sta botrovala veliki udeležbi tako, da smo napolnili 30 sedežni avtobus in še osebni avto. Ob 6h zjutraj smo krenili iz Šentvida in pobrali še udeležence na izvozu Domžale in Arja vas.
Na bencinskem servisu Tepanje smo naredili postanek za kavo in potem nadaljevali mimo Kidričeva in Ptuja do mejnega prehoda Gruškovje - Macelj. Tu se je malo zapletlo, saj so Hrvatje skenirali dokumente vseh udeležencev, pred tem pa precej neprofesionalno 15 minut iskali pravo geslo za prijavo v računalnik.
Nadaljevali smo do Ivanca in potem do vasi Prigorec, kjer smo se izkrcali iz avtobusa in nadaljevali peš. Za vzpon sem izbral grebensko pot čez Pionirja, najbolj strm pristop na Ivanščico. Ivan je med vzponom ugotavljal, da na tem koncu še živ dan ni hodil, sicer pa je to veljalo za vse nas. Zaradi slabega vremena zadnje tedne tudi na ogledni turi nisem bil.
Na Velikem Roku se pot položi a do vrha Ivanščice se vseeno še malce vleče, čeprav smo vrh vseskozi videli. Nekako v okviru uradne časovnice smo prišli na precej vetrovni vrh in se na kratko ustavili na razglednem stolpu s katerega
se lepo vidi dobrih 30 km oddaljeno Sljeme, potem pa smo se umaknili v zavetje koče.
Tu je Ivan ugotovil, da je na Ivanščici vendarle že bil, kakšnih 25 ali 30 let nazaj. V koči je bilo polno domačih planincev tako kot je to v naših sredogorskih kočah. Po slabi uri v koči smo počasi sestopili po poti čez Konja in se po približno štirih urah vrnili v Prigorec, kjer smo med preoblačenjem in preobuvanjem poskrbeli za manjši prometni kaos na ozkem križišču.
Zapeljali smo se še v
Trakošćan na ogled dvorca, ki izvira iz 13. stoletja, nekaj časa pa so bili njegovi lastniki tudi Celjski grofje. Iz Trakošćana smo se spet vrnili na mejni prehod Gruškovje - Macelj, kjer smo na hrvaški strani kot zjutraj obujali spomine na zlata sedemdeseta leta na kakšni vzhodnoevropski meji, vsi ven iz avtobusa in eden po eden na okence.
Oba mejna postanka sta nam vzela toliko časa, da je za kosilo časa zmanjkalo in le še vrnili smo se v Šentvid in zaključili izlet.
Spisal Tomaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar