Božna, Kmetija Kozjek, Gonte, Grmada, Gonte, Tošč, Selo nad Polhovim Gradcem, Črni vrh nad Polhovim Gradcem, Smolnik, Božna (cca 1200 m višinske razlike)
udeleženi: Robi, Dule, Šaro, Lussy
trajanje: 7 h 25 min
"Si znoru a sploh veš kolk je snega nad dva jurja", mi je zabrusil naš gorniški starosta Šaro. Najbolje naredimo, če se zapodimo proti Polhogrjcem. No pa smo šli. Pohod smo začeli v dolini kjer se rečica Božna preko štirimetrskega slapa spusti proti glavni cesti.
Pot je že takoj na začetku kar precej strma (saj jest tko mislm), tako da smo prišli na Gonte kar precej zadihani. Pogledi so nam begali prot kmečkemu turizmu, vendar si niti jaz niti Šaro nisva upala prdlagati postanek ob pijači. Ja p'r kolesarjih nikoli ne veš (na biciklu sedijo, pa naj se še tle zasedi - kva boš pa pol).
Še mal pa smo na Grmadi. Od tu je krasen razgled na okoliško hribovje, sam k nebi blo tolk planincev! Dule ves nervozen čaka, da se spokamo nazaj na Gonte ter naprej proti našemu naslednjemu cilju Tošč-u. Z vremenom imamo srečo. Sicer so v daljavi povsod okoli nas temni oblaki, vendar dežja zaenkrat ne pričakujemo.
Daleč tale Tošč. Diham kot lokomotiva vrha pa od nikoder. Ostali trije člani današnje odprave mi pobegnejo že za kakih 15 m, ko končno zagledam vrh. Tudi tu je bilo kar nekaj ljudi, vendar smo se vseeno odločili za kratek postanek.
Malo pred Selom prične rahlo pršiti dež. Ma nej gre use u .... Ap cap pa smo preoblečeni v dežne hribovske cote. Kratek sestanek, kako naprej? Kljub nebu, ki ni obetalo nič dobrega se odločimo, da pot nadaljujemo, le Pasjo raven bomo prihranili za kakšen drug izlet. Tudi deževati je kmalu nehalo, tako da smo zopet uprizorili kratko modno revijo.
Pot nas je naprej vodila proti Črnemu vrhu nad Polhovim Gradcem. Nekje sredi poti smo pričeli pogrešati planinske oznake (markacije), tako da je Šaro v bližnji hiši ob cesti vprašal starejšo ženico za nasvet. Ženica nas je poslala kake dva kilometra nazaj na neko gozdno pot, tako da smo prišli po veliko daljši poti nekaj sto metrov naprej od mesta kjer je Šaro zvohal ta genialni nasvet.
Ob bentenju nad žensko zlobo me je v dobro voljo spravljal naš biciklist Dule, kateri se je ob vsaki najmanjši verjetnosti za dež vztrajno oblačil, slačil, dajal anorak v rukzak, iz rukzaka, ga vezal okoli pasa....
Okoli šestnajste ure smo se spustili na parkirišče koder smo imeli parkiran avto. Sam sem bil utrujen, tako da sem takoj dobesedno padel na zadnje sedeže Šarotovega Clia. Konec dober, vse dobro!
Spisal Robi.
"Si znoru a sploh veš kolk je snega nad dva jurja", mi je zabrusil naš gorniški starosta Šaro. Najbolje naredimo, če se zapodimo proti Polhogrjcem. No pa smo šli. Pohod smo začeli v dolini kjer se rečica Božna preko štirimetrskega slapa spusti proti glavni cesti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar