Voluharski potopisi: Razor, Planja, 30.7.2005

Pogačnikov dom 2050 m, Razor 2601 m, Planja 2453 m

Udeleženca: Šaro, Robi
Trajanje: 9 ur 31 minut
Višinska razlika: cca 2050 m

Leto je naokoli in spet je čas za Nadižo. Že takoj na začetku pa kraljevska tura; Razor in Planja iz Trente, točneje iz Zadnjice.

Z Robijem sva vstala že ob pol petih in še v temi pozajtrkovala. Nato sva se odpeljala v Trento in ob pol sedmih začela turo s parkirišča v Zadnjici.

Pot je udobna mulatjera, ki so jo zgradili Italjani med obema vojnama in se sprva vije nad grapo Belega potoka. Prvo uro je bil Robi precej bogi, kar je bila posledica dvodnevnega veseljačenja ob nastopu dopusta.

Po dobri uri mu je šlo vendarle na bolje, prijetno pa je bilo tudi dejstvo da sva prvih 1000 višinskih metrov naredila v senci.

Potem se je prikazalo sonce, a ura je bila še zgodnja in pripeka ne prehuda. Malo pod Pogačnikovim domom sva zavila s poti in si ogledala Spodnje Kriško jezero.

Sledil je kratek vzpon do Pogačnikovega doma, ki stoji na skalni grbi, imenovani Griva na južnem robu Kriških podov. Tu sva pomalicala in občudovala razgled na Trento.

Po malici sva nadaljevala pot proti sedlu Planja in kazalo je da bo precej vroče. Za to soboto so bile napovedane rekordne temperature in tudi nad 2000 m je v skalah in na meliščih precej žgalo.

A zelo hitro se je pooblačilo, malce je še zapihalo in nama precej olajšalo vzpon. Ko sva prilezla do Sedla Planja je bilo že vse zabito, a oblaki so imeli bazo nad vrhovi in ni kazalo da se bo vlilo.

Na sedlu sva se usmerila proti Razorju in kmalu prišla do velike votline, kjer je bil še sneg in iz katere je zelo hladno pihalo. Višje je sedelce od koder pelje pot v zahodno steno in potem po grebenu na vrh, na katerega sva prišla po petih urah in dvajsetih minutah.

Razgled ni bil ravno blesteč in na vrhu nisva vztrajala prav dolgo, le toliko da se je lahko Robi dvakrat preoblekel, kot da je na modni reviji.

Sledil je spust do Sedla Planja in nato še kratek vzpon na Planjo. Pot gre mimo Utrujenega stolpa, ki naslanja svojo glavo na plečati bok Planje. Na Planji je spet sledila modna revija potem pa sestop do Pogačnikovega doma.

Imela sva precejšen tempo, prehiter in na zajli čez glajen prag sem izgubil ravnotežje in se prav komično zaguncal na zajli. Prav smešna fotka bi bila če bi me kdo slikal. Sicer pa dobro, da v visokogorju nosimo čelade.

Pri Pogačnikovem domu sva imela postanek za čaj, luštrek in novo modno revijo. Robi je modro sklenil da gre v dolino z vetrovko, ker da ga malce zebe.

Nisva se spustila niti 100 višinskih metrov, ko mu je postalo malce prevroče in spet je sledil postopek, ruzak dol, zlaganje vetrovke, brskanje po ruzaku… Šel sem kar naprej in Robi me je ujel nekoliko nižje.

Po poti, ki je bila zjutraj v senci, je sedaj lepo žgalo, vreme se je namreč zopet zjasnilo. Pot se kar vleče in na koncu sva se precej naveličano vlekla in gledala na uri koliko višine je še.

Po devetih urah in pol sva se le privlekla nazaj do avta in se takoj odpeljala do tolmunčka v potoku Krajcarica osvežit utrujene noge. Krajcarica te res osveži, saj ima voda 7° C in v tolmunu ne moreš stati dlje kot nekaj sekund (če seveda nisi Čevl).