Kranjska reber, 1435 m
Lepenatka, 1425 m
udeleženci: Janez, Paz, Robert, Tomaž, Vasja
trajanje 5h 36min
višinska razlika: 1080 m
dolžina: 16,1 km
Tudi ta vikend smo imeli lepo, sončno vreme. Idealno za v gore. Človek si v gorah dejansko »izprazni glavo«, naužije čistega zraka in pripravi za »probleme« v prihajajočem delovnem tednu. Priznam. Tudi če bi bilo vreme slabo, bi odšel na sprehod višje od Šmarne gore.
Tomaž se je odločil za nezahtevno, a malo daljšo turo – Kranjska reber ter Lepenatka. Poleg njega smo udeležbo potrdili še trije. Dejansko nas je bilo pet. Tomaž že skoraj pol leta skrbi za psa Paza, ki ga je vzel iz pasjega zavetišča. Lepa gesta, ni kaj.
Jutranja kava je bila na kamniški obvoznici – OMV črpalka. Od tam smo nadaljevali pot na izhodiščno točko – prelaz na Črnivcu. Ko smo se pripeljali na parkirišče, je bilo megleno, pihal je relativno močan veter - burja in kar mrzlo je bilo. Vasja je povedal, da mu termometer v avtomobilu kaže 9 stopinj pod ničlo. Po bregovih je bilo zaznati novo zapadli sneg.
Primerno smo se opremili, zapeli pasove in odkorakali v breg oz. v smeri proti Kranjski rebri. V začetku smo hodili po bregu, ki je bolj spominjal na površino Lune. Na tem območju je v letu 2008 prišlo do večjega vetroloma. Smrekov gozd je moral tukaj biti zelo lep. Ogromno dreves je neurje polomilo. Debla so odpeljana, štori in veje pa na pobočju trohnijo.
Hitro smo jo mahali navzgor. Predvidevali smo, da ne bomo hodili celo večnost po megli. Kmalu smo prišli dovolj visoko, da smo se lahko malo razgledali po okolici. Vrhovi Menine planine so se kazali iz zamegljene doline v smeri Gornjega Gradu. Na vrhu se je obetal lep razgled. Tudi topleje je postajalo – predvsem v zavetrju.
Gozd se je kmalu razredčil in zadnji del poti proti vrhu Kranjske reber smo nadaljevali po planoti. Na vrhu smo se za trenutek razgledali po čudoviti okolici. Vidljivost je bilo resnično dobra. Tomaž je razgled zadokumentiral s pomočjo fotoaparata – trenutek ujet v večnost.
Čeprav je bilo sončno in brez oblačkov, je zelo neprijetno pihalo. Z vrha smo se hitro spustili v smeri pastirske koče, ki se nahaja pod Kranjsko reber v smeri Lepenatke. Tam smo si privoščili krajši počitek. Na pravem mestu je ta koča, saj je nudila prijetno zavetrje. V času počitka je do bivaka prišel domačin. Pojasnil je, da je pastir.
V sezoni se na tem mestu pasejo krave. Sezona traja od konca maja do sredine septembra. Skrbi za cca 30 krav, kislega mleka pa v tem času ni mogoče dobiti, saj vse mleko popijejo telički. Glede napisov na tej koči je pojasnil, da kratice K.J. pomenijo »KOTNIK JOŽE, pastir, navedena je še letnica rojstva tega pastirja.
Po kratkem počitku smo nadaljevali v smeri sedla Kunšperk in naprej v smeri Lepenatke. Zaradi ožje poti in zapadlega snega je bila pot malo zoprna. Ko smo prišli iz gozda, smo stopili na planoto, po kateri smo prišli na vrh Lepenatke. Razgled je bil fantastičen, skoraj že kičast. Ker sem bil prvič na tem vrhu, so me fascinirale Kamniške Alpe v svoji snežni idili. V daljavi smo opazili dim Termoelektrarne Šoštanj, pa Menino Planino, itd…
Zaradi močnega vetra smo pomalicali v zavetrju južnega brega in se kmalu odpravili nazaj. Moram priznati, da je bila pot nazaj zelo neprijetna, saj je bila potrebna previdnost pri vsakem koraku – snežni zameti in kložast sneg.
Da smo se izognili ponovnemu vzponu na Kranjsko reber, smo na sedlu pod Kašno planino zavili levo na gozdno cesto. Po njej smo v snegu hodili v smeri Črnivca, kamor smo prispeli v slabi uri. Pred odhodom v Ljubljano smo si v gostišču privoščili kavo, malo nikotina in premlevali o novih voluharskih podvigih. Lepa snežna tura. Glave so pripravljene za nov delovni teden.
Spisal Janez
Avtomobila smo pustili na manjšem parkirišču, se preoblekli in ob pol osmih pot nadaljevali peš. Zaradi precej mrzlega jutra saj je termometer kazal devet stopinj pod ničlo smo se s povečano frekvenco korakov zapodili v breg.
Tudi ta vikend smo imeli lepo, sončno vreme. Idealno za v gore. Človek si v gorah dejansko »izprazni glavo«, naužije čistega zraka in pripravi za »probleme« v prihajajočem delovnem tednu. Priznam. Tudi če bi bilo vreme slabo, bi odšel na sprehod višje od Šmarne gore.
Jutranja kava je bila na kamniški obvoznici – OMV črpalka. Od tam smo nadaljevali pot na izhodiščno točko – prelaz na Črnivcu. Ko smo se pripeljali na parkirišče, je bilo megleno, pihal je relativno močan veter - burja in kar mrzlo je bilo. Vasja je povedal, da mu termometer v avtomobilu kaže 9 stopinj pod ničlo. Po bregovih je bilo zaznati novo zapadli sneg.
Da smo se izognili ponovnemu vzponu na Kranjsko reber, smo na sedlu pod Kašno planino zavili levo na gozdno cesto. Po njej smo v snegu hodili v smeri Črnivca, kamor smo prispeli v slabi uri. Pred odhodom v Ljubljano smo si v gostišču privoščili kavo, malo nikotina in premlevali o novih voluharskih podvigih. Lepa snežna tura. Glave so pripravljene za nov delovni teden. 
Prvi del poti gre po SPP, med sopihanjem navkreber pa sva se z Robijem ukvarjala z imenom Sorica. Če pravilno naglasiš je lahko to ženska, ki veliko govori sorry. Malo pred Lovčevim bivakom pri Koucah smo zavili s SPP desno v breg. Sneg je odjuga precej pobrala, le na naši mulatjeri so bili še pomrznjeni ostanki, vsake toliko pa je bila čez pot nagrmadena pomrznjena plazovina. Zaradi tega sva z Robijem nataknila dereze, Paz pa jih ima že serijsko. 
To nedeljo je vodnik Tomaž iz svoje “izletniške malhe privlekel” izlet na Begunjščico. Ob 6.00 h poberem Tomaža ter njegovega zvestega štirinožnega kamerata in že jo mahamo proti bencinskemu servisu na Voklem. Tu si s Tomažem privoščiva jutranjo kavo, Paz pa še eno kitico dremeža.
Pešačiti smo pričeli deset minut čez sedem, še v temi. Prvi del poti je potekal po cesti ob potoku Begunjščica, po približno dvajsetih minutah hoje pa se je pot odcepila levo v breg. Precej visoke temperature za ta letni čas v povezavi z dežjem so botrovale, da smo “ogvantani” v zimsko opremo hodili po kopnem, o snegu pa ne duha ne sluha.
V slabi uri smo prišli do koče na planoti Planinca, kjer smo si privoščili kratek postanek. Ob srebanju čaja sem kar malo pogrešal Tomaževo hvalisanje svojega z “zlato šeflo” nagrajenega čaja. Hja, verjetno je zatajil skrivnostni recept Šarčeve familije, ali po domače povedano ga je pozabil sladkat. 
V domu sva se ob srebanju čaja in medice odločila, da vrh obiščeva drugič ob prijaznejšem vremenu. V dolino smo se spustili po isti poti in malo čez enajsto že bili pri avtomobilu. Obiskali smo še gostišče v Dragi kjer sva z Tomažem predebatirala plan poletnega potepanja po hribih, Paz pa se je repenčil na mimo vozeče avtomobile.
