Kamniško sedlo, 27.3.2011

Kamniška koča na Kamniškem sedlu 1864 m


udeleženci: Janez, Paz, Tomaž
trajanje: 5h
višinska razlika cca 1260 m
dolžina: 10,1 km

To nedeljo je bila določena tura na Kamniško sedlo. Vremenska napovedal je bila za konec tedna kar primerna. Za v nedeljo pa so napovedovali poslabšanje vremena, tudi z dežjem.

Ta vrh mi je zelo domač, saj ga večkrat obiščem predvsem zaradi bližine in relativne zahtevnosti. Za mene kar primerna »sprostitev« od dela na vrtu. Zavedajoč se posledic (možnost padavin) sem  potrdil udeležbo.

Tomaž je že v najavi nedeljske ture opozoril, da premaknemo uro naprej. Kljub temu sem prišel pred Kavala eno uro prej. Osebje, ki je čistilo notranjost lokala,  je prijazno pojasnilo, da se lokal odpre šele ob 08.00 uri. V svoji nevednosti sem poklical Tomaža in ugotovil, da sem prišel prekmalu. Kavo sva čez uro popila na bližnji OMV črpalki. Ker drugih voluharjev ni bilo, smo se vsi trije (da ne pozabim še psa Paza) odpeljali v Kamniško Bistrico.

Do tja smo opazili dva ali tri osebna vozila. Glede na vreme je bilo to za pričakovati. Planincev ni bilo. Vreme relativno toplo in oblačno. Pot je bila kopna. Sem ter tja šopi spomladanskega cvetja, predvsem rumenih trobentic, na Pastiricih pa predvsem teloh. Tu sva opazila v senčnih legah ostanke snega, ki ga je premagovalo spomladansko vreme.

Vremenska je bila na meji. Malo je deževalo, bolj »rosilo«,  zadnjih 400 višinskih metrov pa ledeni dež.  Vidljivost je bila slaba, mogoče malo manj kot sto metrov. Pa saj nisva šla zaradi razgleda, saj sva bila seznanjena glede vremenske.

Včasih je potrebno nabirati kondicijo tudi v takih ekstremnih vremenskih pogojih. Proti vrhu Kamniškega sedla je tudi močno pihalo. Nekaj planincev sva kljub slabemu vremenu srečala. Preštela sva jih na prste ene roke (pa ne mizarjeve). 

Koča na Kamniškem sedlu je bila zaradi slabega vremena zaprta, zimska soba pa nama je dala zavetje, da sva se preoblekla in pojedla.  Mlajši par se je primerno opremljen z navezo odpravil še naprej – mogoče na Brano. Zagrizeni planinci, ni kaj.

Ko sva se podprla, je Tomaž poskrbel še za svojega psa. Pospravila  sva za seboj in se odpravila nazaj v dolino. Med potjo sva desno od Pastirice opazila skupino planincev, ki so vadili na snegu. Mogoče je šlo za kakšne reševalce ali kaj podobnega.

Po slabih dveh urah sva prišla v dolino na parkirni prostor, kjer sva pustila avtomobil. Še na obvezno pivo in nazaj v Ljubljano.

Tura je bila kljub slabemu vremenu uspešna. Leden dež in relativno močan veter na vrhu Kanniškega sedla sta turi dala še poseben pečat. Baterije sva si napolnila za nov delovni teden.

Spisal Janez

Fotografije

 

Kamniški vrh, Krvavec, Veliki Zvoh, 21.3.2011

Kamniški vrh 1259 m
Krvavec 1853 m
Veliki Zvoh 1972 m

udeleženci: Paz, Robert, Tomaž
trajanje: 8h 12min
višinska razlika: cca 1800 m
dolžina: 20,1 km

Na dopustniški ponedeljek smo se namenili na krožno turo iz doline Bistričice čez Kamniški vrh na Krvavec in Zvoh in prek planine Jezerca nazaj v Bistričico. Šlo je za ponovitev ture iz leta 2003, ene prvih fotografiranih tur.

Ob šestih zjutraj sem pobral Robija pri čemer ni šlo brez manjših zapletov. Zaradi že nekaj let trajajoče kanalizacijske revolucije na vzhodnem Brodu, je tu vsak teden drugačen prometni režim, ki zahteva iznajdljivo prebijanje skozi labirinte.

Po preboju sva hitro prišla v Kamnik na jutranjo kavico. Po kavi pa Stahovico in naprej v dolino Bistričice. Parkirali smo na odcepu za Slevo. Ob drugi jutranji kroniki smo se spakirali in jo mahnili na pot. V krasnem sončnem jutru smo bili v uri petnajst na vrhu Kamniškega vrha.

Po kratkem pit stopu smo nadaljevali na sosednji vrh Planjava in od tam proti planini Osredek. Še pred planino se pot razcepi in zavije nad dolino Korošico. Ravno, ko modrujeva kako sva zaradi slabih oznak tu nekje pred leti malce zgrešila pot, se nama to zgodi ponovno.

Nekje na 1300 metrih se pojavi sneg, ki je na tej višini le zaradi senčne lege. Po dobrih treh urah smo prilezli na kopno Kriško planino. Smučišča so, z izjemo Kržišča, obratovala in nekaj smučarjev je le bilo. Pr Florjanu sva si nataknila dereze, sneg je bil kar trd in po robu smučišča nadaljevala  proti domu na Krvavcu in potem mimo antene na vrh Krvavca.

Paza je pod vrhom Krvavca malo dajala utrujenost, saj se je pogosto ustavljal, kar ni njegova navada. Morda pa si je le ogledoval smučarje in študiral kakšno smučarsko opremo si bo nabavil.

Z vrha Krvavca na Zvoh ni bilo daleč in malce pred dvanajsto smo že bili na vrhu. Čeprav je na Kamniškem vrhu kazalo, da  bo močno pihalo, vetra na vrhu skoraj ni bilo. Preko vrha Krvavca smo sestopili do Kriške planine, sneg je medtem že postal popoldanska »čofta«. Pr Florjanu sva si z Robijem privoščila kosilo podpovprečne kvalitete.

Sestop smo nadaljevali čez planino Jezerca in malo nad Ambrožem zavili proti Bistričici. Turo smo končali ravno do dogodkov in odmevov in tako izvedeli za Thalerjeve evropske vragolije. Lepa kondicija turca je bila in za Paza rekordna višinska razlika.

Spisal Tomaž

Fotografije

Košenjak, 19.3.2011

Košenjak 1522 m,
Planinski dom Košenjak 1169 m

PD Rašica
udeleženci: Alja, Aljoša, Don, Franc, Jože, Lucija, Maja, Meta, Mihela, Mili, Mirjana, Paz, Robert, Tomaž, Vida, Vinko, Žiga
trajanje: 7h
višinska razlika: cca 1200 m
dolžina: 18 km

Tokratni izlet je potekal pod okriljem Vodniškega odseka planinskega društva Rašica. Tomaž se je “pregvantal” v vodnika in ob šestih smo “naloženi” v kombi in osebni avtomobil krenili proti Dravogradu.




Med vožnjo do izhodišča smo pridno “polnili” kombi z udeleženci izleta živečimi ob poti, tako da nas je bilo na parkirišču v Dravogradu zbranih petnajst planincev in dva psa. Ob osmih smo krenili v smeri Košenjaka.

Prvi del pešačenja iz centra Dravograda je potekal po asfaltirani cesti v smeri Ojstrice. Kmalu smo zavili levo čez dvorišča hiš in naprej po makadamski cesti v smeri Goriškega vrha do našega današnjega cilja Košenjaka.

Počasi smo se vzpenjali po lepi, dobro označeni in ne preveč strmi poti. Nekajkrat smo prečkali makadamsko cesto, šli mimo samotne kmetije kjer sta se naša pasja udeleženca spoprijateljila z lokalnima štirinožnima “šefoma” in v dveh urah prišli na višino cca 1200 m, do odcepa za dom na Košenjaku.

Plan je bil, da prvo osvojimo vrh, ob sestopu pa se ustavimo v domu. Ob enajstih smo v malce razpotegnjeni koloni prisopihali na cilj. Posedli smo se po klopeh postavljenih na vrhu in se lotili dobrot spravljenih v nahrbtnikih.

Zmeren veter je občasno razpihal oblake skozi katere je posijalo sonce in nam obsijalo okoliške vrhove in doline. Ob našem razgledovanju je na vrh pridirjal podmladek Mariborskega planinskega društva in popestril čas preživet na vrhu. Odpočiti in siti smo se odpravili proti domu na Košenjaku.

Po dobre pol ure spusta smo bili pred domom, kjer je sledil odmor. V dolino smo se spustili po poti čez Ojstrico. Pot je potekala ob sproščenem klepetu brez posebnosti, tako da smo se ob petnajstih vrnili na parkirišče v Dravograd do parkiranih avtomobilov.

Na poti proti Ljubljani smo se dogovorili, o postanku na trojanskih krofih. Od namena nas je odvrnilo nekaj avtobusov tradicionalno “razigranih” planiških navijačev tako, da smo izlet predebatirali malce nižje v lokalu ob cesti.

Spisal Robi

Fotografije

 

 

Viševnik, Mali Draški vrh, 12.3.2011

Plesišče 1801 m,
Viševnik 2050 m,
Mali Draški vrh 2132 m

Udeleženci: Robert, Tomaž, Paz, Primož
Trajanje: 5h
Višinska razlika: 1000 m

Že nekajkrat je bilo v naših debatah v zadnjem času omenjeno, da bi obiskali Viševnik, sorazmerno lahko dostopen dvatisočak. Zato je padla odločitev, vendar je obvezna oprema (dereze in cepin) precej zmanjšala število interesentov, tako smo planili nanj le trije oziroma s štirinožnim prijateljem Pazom štirje kandidati.

Paz pa je bil edini, ki mu, zaradi privilegija seveda, ni bilo potrebno imeti s seboj omenjene obvezne opreme, čeprav je bil ravno tako v nevarnosti.

Štartali smo z Rudnega polja. Pot je potekala ob smučišču in naprej po manjšem koluarju, že na vrhu smučišča smo si nadeli dereze, jaz sem tovrstne obul prvič v svoji pohodniški karieri. Priznam, da je občutek pri hoji z njimi res dober. Vreme je bilo odlično, vendar smo z vrha tako imenovanega Plesišča opazili bližajočo se oblačnost, ki je kot napovedano prihajala z jugozahoda.

Počasi smo nadaljevali po pobočju proti vrhu Viševnika, na vrhu pa smo imeli kratek postanek. Razgled ni bil tako dober zaradi oblačnosti, vseeno se je sicer dalo narediti nekaj fotk. Namen je bil obiskati še Mali in Veliki Draški vrh, zato smo krenili naprej po grebenu, ki malce spominja na rob kraterja. Kmalu smo prišli do Malega Draškega vrha, kjer je prišel na vrsto cepin.

Lotili smo se strmega zasneženega pobočja, za katerega se je izkazalo, da je prevelik zalogaj za Paza, saj je le s težavo premagoval strmino. Zato sta s Tomažem sestopila in počakala spodaj na naju z Robijem, ki sva vztrajala do vrha. Ko sva z Robijem prišla nazaj, smo se začeli vračati nazaj v dolino v smeri Studorskega prevala, tako da smo prišli nazaj do smučišča po drugi poti.

Robi je modro predlagal, da bi v teh koncih na zimskih turah veljalo ostati v večdnevnih variantah z nočitvijo na Pokljuki z okolico.

Na dnu smučišča smo si ob povratku privoščili martinčkanje ob tekočih kalorijah in perspektivne debate. Ob hudomušnem in zbadljivem vzdušju pa smo dobili idejo, da presenetimo gorniškega prijatelja Lukata v njegovem delovnem okolju v manjšem lokalu za Bežigradom, si privoščimo malico in tako združimo prijetno s koristnim. To smo seveda uresničili, tako pa smo naš športni dan zaključili.

 Spisal Primož

Fotografije Primož

Fotografije Tomaž

 

 

 

Krim, 6.3.2011

Krim 1107 m

udeleženci: Luka, Paz, Primož, Tomaž
trajanje: 3h 58min
višinska razlika: cca 800 m

»Ta vikend bi pa po dolgem času lahko ponovno izkoristil za pobeg iz mestnega vrveža« sem si mislil in že sem stopil v kontakt s Tomažem. Res, da so imeli za soboto planirano gorniško turo, a si je vseeno pustil možnost za nedeljo. Ker se je zjutraj zbudil poln energije, me je poklical in potrdil izlet. Plan je bil tokrat Krim, a z druge strani, kot smo ga že osvojili.

Na zbirnem mestu so me Primož in Tomaž s Pazom že nestrpno čakali, da smo se skupaj po izpiti kavi odpravili na potep. Naša izhodiščna točka je bila tokrat vas Iška, ki leži le nekaj kilometrov naprej od Iškega Vintgarja, kjer smo se preobuli in oprtali nahrbtnike. Pot smo nekaj sto metrov nadaljevali še po cesti, potem pa smo zavili na pot, ki je vila v gozd.

S soncem obsijano pot, ki ni bila prav strma, so krasili prvi zvončki. Ob krajših postankih, ki smo jih izkoristili za fotografiranje le teh, smo se naužili sončnih žarkov, saj se je že kazalo, da nam sonce ne bo na voljo vse do vrha. Pot skozi gozd nas je po kakih tri četrt ure pripeljala do naselja Gornji Ig, kjer pa je zvončke zamenjal sneg.

Pot smo tako nadaljevali po zasneženi poti proti vrhu. Med hojo smo seveda obdelali vse manjkajoče pripadnike naše pohodniške ekipe, in se ob modrih ugotovitvah nekajkrat kar pošteno nasmejali. Tako nam je pot hitreje minila in kot si mignil smo prišli do vrha Krima, kjer stoji stolp z oddajniki in prijazna koča, kjer smo se okrepčali z toplimi in nekoliko hladnejšimi vitaminskimi napitki.

Ko smo se dodobra segreli ob vroči peči, ki se bohoti sredi koče, smo jo po isti poti mahnili v dolino. Kljub temu, da je bila zasnežena pot na nekaterih delih nekoliko spolzka, nismo odkrili nekih novih plesnih korakov, tema pogovora pa so bila predvsem storitve in možnosti, ki nam jo ponujajo preko socialnih portalov.

Nedeljski izlet nam bi lahko polepšal še kakšen žarek sonca več, a se nismo sekirali kaj dosti, saj bodo naslednje ture toliko bolj s soncem obsijane. Bil je lep izlet.


Spisal Luka

Fotografije Luka

Fotografije Tomaž

 

 

Veliki Jelenk, 5.3.2011

Veliki Jelenk 2114 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Blaž, Edo, Janez, Lučka, Maks, Marjan, Matic, Miha, Nevenka, Primož, Radoš, Robi, Tadej, Tomaž
trajanje: 8h 35min
višinska razlika: cca 1420 m

Trikrat na leto so v programu Gorniške skupine ture, ki jih pro bono vodijo rašiški gorski vodniki. V marcu je bila planirana tura na Zagorelec in Šmihelovec pod vodstvom Blaža Stresa. Tura je bila v programu že v lanskem aprilu, a je zaradi preobilice snega odpadla in Blaž si je omislil odlično nadomestno turo na Malo Jerebico.

Tokrat se nas je ob 5h zjutraj zbralo 15 gornikov in s kombijem ter dvema avtomobiloma smo jo mahnili proti Bavšici. No, eni smo naredili še ovinek čez Goričane po pozabljene gojzarje.

Na jutranji kavi smo ujeli preostalo skupino in se odpeljali proti Trbižu. Šli smo mimo dveh prizorišč svetovnega pokala v alpskem smučanju, v Kranjski gori se je ta dan obetal moški veleslalom, v Trbižu pa ženski smuk.

Vendar zaradi zgodnje ure ni bilo gneče, le policisti so že bili na svojih mestih in italijanski so nas takoj za mejo ustavili in prekontrolirali dokumente šoferjev. Čim je zraven Blaž se na meji nekaj zakomplicira. Nadaljevali smo čez Trbiž in Predel ter v dobrih dveh urah prispeli v Bavšico in parkirali pri Planinskem učnem središču Bavšica.

Plan je bil, da gremo najprej na Veliki Jelenk, tam vidimo kakšne so razmere in se odločimo ali gremo še naprej proti Zagorelcu in Šmihelovcu. Po markirani poti smo se po grapi V Tesnih vzpeli do lovske koče Bukovec. Tu smo si namontirali dereze in nadaljevali še malo po markirani poti potem pa zavili v grapo.

Na izstopu iz grape nas je pričakalo sonce, na hitro pa smo si organizirali še prvenstvo v lovljenju plastenk na snegu, kjer sem suvereno zmagal. Jelenk smo napadli z južne stani. Proti vrhu sta vodili dve grapi, za vzpon smo izbrali desno. Po štirih urah smo v rahlo kičastem vremenu uživali na vrhu Jelenka.

To je to za danes je dejal Blaž, nadaljevanje glede na snežne razmere ni varno in Zagorelec in Šmihelovec sta zvisela. Sestopili smo po JZ grebenu in potem po levi grapi, gledano od spodaj, navzdol. Pri tem smo si dvakrat pomagali z vrvjo, kar je pobralo kar veliko časa.

Pri lovski koči se je skupina spet zbrala, pospravili smo plezalne pasove in dereze,  ter duhovičili o žolnah in »žolnah«. Pod kočo smo imeli krajši smuk na gojzarjih, odstopil sem po slabem metru. Še sestop po grapi V Tesnih in turo smo zaključili z martinčkanjem pri PUS Bavšica.

Popoldanska ura je pomenila, da so gledalci iz Trbiža in Kranjske gore že odšli, zato na cesti ni bilo veliko prometa. Gneča pa je bila pri Martinu v Kranjski gori, zato smo izlet zaključili pri Dežmanu na Kokrici.

Spisal Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž