Voluharski potopisi: oktober 2018

Hohe Veitsch, 31. 10. 2018

Rauschkogel 1.720 m,
Graf Meran Haus 1.836 m,
Hohe Veitsch 1.981 m,
Großer Wildkamm 1.874 m,
Kleiner Wildkamm 1.757 m

udeleženci: Jana, Marjan, Stojan, Nevenka, Antonija, Tomaž
trajanje: 9 h 20 min
višinska razlika: cca 1.680 m
dolžina: 25 km

Na dan reformacije smo se namenili odkriti novo alpsko skupino, Mürzsteger Alpen na avstrijskem Štajerskem. Skupina je ime dobila po levem pritoku Mure, reki Mürz.

Naš cilj je bil najvišji vrh skupine, skoraj dvatisočak Hohe Veitsch. Imeli smo tri variante pristopa in ker smo imeli dva avta, smo si omislili najbolj smiselnega za tako oddaljeni cilj, prečenje.

Po vožnji po štajerski avtocesti mimo Gradca in zastoja pri Bruck an der Mur, smo prispeli do sedla Steirischer Seeberg.

Tu smo izkrcali posadko, šoferja pa sva se zapeljala do sedla Niederalpl, kjer sva pustila en avto in se vrnila nazaj do sedla Steirischer Seeberg.

Ostali so medtem zaradi mraza že začeli s turo in naju počakali na planini Göriacher, kjer je že bilo prijetno toplo.

Nadaljevali smo gor in dol po travnikih ter gozdovih in v naslednji uri in pol prišli do planine Turnauer. Tu smo naredili še ovinek na razglednik Rauschkogel.

Ta je res zelo razgleden, saj se je lepo videl Hochschwab in praktično celotno istoimensko alpsko skupino.

Lepo se je videl tudi večji del naše ture na Eisenerzer Reichenstein, na severu je kraljeval Ötscher, na vzhodu Schneeberg in na jugovzhodu Stuhleck nad Semmeringom, vrh ki bo obiskan naslednje leto.

Sestopili smo nazaj na planino Turnauer in nadaljevali do naslednje planine Rotsohl. Tu se je začel vzpon na Hohe Veitsch po poti Teufelsteig. Ta se konča malo pod vrhom, pri koči Graf Meran Haus.

Koča je bila seveda zaprta, saj je bil v Avstriji delovni dan. Začel pa je pihati veter in ko smo prišli na vrh Hohe Veitscha je že prav zoprno pihalo. Kar hitro smo se spustili do sedla Gingatzweise.

Tu se je začel najbolj atraktivni del ture, prečenje grebena Wildkamm po neoznačeni stezici. Greben ni težek, je pa mestoma precej ozek.

Veter, ki je neusmiljeno bril ravno v smer prepada na severu, je kar popestril turo.

Obiskali smo oba vrhova v grebenu, Großer in Kleiner Wildkamm ter vmes počivali smo na mestih, ki so bila v zavetrju. Dan se je medtem hitro zaključeval.

Z grebena smo na planino Sohlen sestopili v mraku, zadnji kilometer in pol poti do sedla Nideralpl pa smo hodili z lučkami v trdi temi.

Vrnili smo se po prvi avto in tokrat analizo ture opravili kar v Avstriji, v vasici Au bei Turnau.Tura je bila tudi jubilejna, saj je tole potopis številka 500.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Relive

Monte San Simeone, 20. 10. 2018

Monte San Simeone 1.505 m

PD Rašica
udeleženci: Anja, Leja, Matej, Mili, Bogdan, Maruša, Kaja, Anja Marija, Teja, Cilka, Mihela, Barbara, Klavdija, Tomaž, Ivan
trajanje: 6 h 40 min
višinska razlika: cca 1.270 m
dolžina: 13,3 km

Po krivici zapostavljena gora Monte San Simeone

Že večkrat nas je pot vodila mimo nje in vedno je bila v glavi misel, enkrat pa tudi sem gor in tokrat so te misli postale resničnost.

Na predzadnjo oktobrsko soboto se nas je 13 zbralo ob 6.30 na Prušnikovi, kar je nenavadno pozna ura, pa vendar se je v bližnjem lokalu prava žurka šele začenjala. Da bi zopet ne naleteli na osmega potnika, smo kar hitro posedli v dva kombija in se podali na pot.

Enega udeleženca smo pobrali še v Kranju in se potem skupaj dobili na kavi v Kr. Gori. Tu srečamo tudi skupinico, ki je šla pripravljat drva za Mojčin dom na Vitrancu.

Pot nas je naprej vodila čez Trbiž proti Udinam, kjer se potem odcepimo za Tolmezzo in nato zavijemo proti Piovernu, ki je izhodiščna točka tokratnega pohoda na 1.505m visoko goro Monte San Simeone.

Vreme je bilo že četrti vikend zapored izjemno lepo in za ta letni čas nenavadno toplo, pravzaprav že skoraj kičasto. Oprtamo nahrbtnike in se skozi vasico podamo na goro.

Ob poti skozi vasico lahko skoraj ob vsaki hiši opazimo s kakiji bogato obložena drevesa, ki lepo žarijo v poznem oktobrskem soncu.

Kmalu zavijemo na označeno stezico, ki je sicer sorazmerno dobro markirana, vendar pa sila slabo uhojena in urejena, zato bi nam pri prebijanju skozi trnje prav prišla kar kakšna mačeta.

Monte San Simeone ni prav visoka gora, a se, ker se v kolenu reke Tilment dviguje ločena od ostalih sosednjih vrhov in je izhodišče iz Pioverna, ki leži na 237 nadmorske višine, odlikuje po zavidljivih 1.268 višincih, ki jih moramo opraviti, če želimo stati na njenem vrhu.

Stezica preide v gozdno pot, ki se v skoraj izključno bukovem gozdu strmo dviga in nam orosi čelo. Praktično strmina ne popusti vse dokler ne pridemo ven iz gozda in se priključimo zelo lepo urejeni asfaltirani cesti, ki se dviguje s sedla Iterneppo in se vije čez južna in jugovzhodna pobočja.

Na razglednem sedlu San Simeone naredimo prvi daljši postanek, da se malce okrepčamo, toplo sonce nas še naprej boža in marsikdo bi še kar malce lenaril in se martinčkal, a treba je ujeti časovnico, zato se odpravimo naprej.

Ob poti naletimo na neizmerne količine resnično lepega šipka, nekateri hitro najdejo vrečko in si ga nabero, da bo pozimi lepo dišalo iz čajnika.

Kmalu dosežemo gozdnato planoto, ki je posejana z nekaj vikend hišicami, pot pa se skoraj povsem navpično začne vzpenjati proti vrhu gore. Bukov gozd je še vedno zelo gost in potrebna je dodatna pazljivost, saj so skale prekrite z drsečim listjem.

Od prej omenjene planote do vrha je 300m višinske razlike, zato vrh dosežemo kar prijetno upehani, a s svojim razgledom nas Monte San Simeone še posebej lepo nagradi.

Razgled na vse strani neba je naravnost dihjemajoč. Pogled proti dolini nudi svojevrsten prizor, ko gledamo na širne prode rek Bele in Tilmenta.

Izjemni so tudi pogledi na vse ostale gore tako Karnijskih, kot Julijskih Alp.

Pred nami so kot na dlani gore, ki se strmo dvigujejo iznad prodišč rek. Vidimo lahko Monte Chiampon/Veliki Karman, Plauris/Lopič in Monte Amariana, v daljavi se zelo lepo vidi celo Montaž ter v rahlo meglico zakrit Krn.

Ob kar dolgem počitku na vrhu se spomnimo tudi, da je leta 1976 Furlanijo prizadel uničujoč potres, z epicentrom prav pod goro Monte San Simeone, v katerem so bila popolnoma uničena vsa sosednja mesta in vasi.

V popolnem brezvetrju uživamo na vrhu, a potrebno bo v dolino, opravimo še skupinsko fotografiranje in se podamo v dolino. Šipka ob poti je res ogromno, zato se odločimo, da damo čas tistim, ki ga želijo nabrati in se spet dobimo na sedlu San Simeone.

Prav od tu lahko opazujemo izjemne prizore jadralnih sposobnosti beloglavih jastrebov, katerih koridor in teritorij je tudi Monte San Simeone. Odpravimo se naprej proti dolini in sonce počasi zaide za goro.

Pri tokratni turi so sodelovale tudi študentke Univerze v Ljubljani in tako krepko znižale povprečno starost celotne skupine, hkrati pa so bile prav prijetna družba. Za izčrpno analizo ture, tokrat, silom razmer, izberemo gostišče v Gozd Martuljku, kjer se odžejamo in napolnimo želodčke.

Za nami je verjetno eden zadnjih, če ne zadnji tako toplih, pozno jesenskih dni, ki smo ga izkoristili na nam priljubljen način, zato si ob prihodu v Ljubljano kličemo na ponovno snidenje.

Spisal Matej

Fotografije Tomaž

Fotografije Matej

Relive

Terza Piccola, 13. 10. 2018

Terza Piccola 2334 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Matej, Nevenka, Maks, Klavdija, Ivan, Roman, Stojan, Marta, Franci, Antonija, Janez
trajanje: 7 ur
višinska razlika: 1190 m
dolžina: 15,3 km

Dvanajst gornikov obeh spolov se nas je zgodaj zjutraj odpeljalo preko Kranjske gore in Tolmezza proti Sappadi, kjer smo parkirali na višini 1220 m v zaselku Palu.

Tukaj je bilo izhodišče za naš vzpon na Terza Piccola, 2334 m visoko.

Po treh urah vožnje smo se spustili do reke Piave, prečkali prvi most, nadaljevali do naslednjega mostu preko reke Storto, po razcepu pa smo se usmerili po poti 313.

Kmalu smo zapustili cesto in se na desni strani začeli strmo vzpenjati po gozdni stezi. A le za kratek čas, saj smo kmalu prišli na drugo široko gozdno cesto.

Po njej smo hodili do razcepa, kjer se začne pot 311. Strmina se je močno povečala vendar je cesta še vedno široka in primerna za gozdno mehanizacijo, saj smo sredi lepega smrekovega gozda.

Potem je bila pot spet manj strma, po gozdni cesti pa smo hodili še kar nekaj časa, vse do ostenja gore pred našim ciljem.

Goro smo obšli, prišli smo na jaso, kjer se nam je odprl pogled na vrhove Karnijskih Alp severno od Sappade.

Nič kaj strma pot je peljala med borovci zopet v gozd, kjer med smrekami rastejo tudi jesensko obarvani macesni.

Nato smo prišli v zelo ozko hudourniško grapo, kjer se je strmina postavila pokonci. Po kamnitih balvanih smo le počasi napredovali.

Bili smo na severni, senčni strani gore in po žlebu je vlekel rahel veter. Postalo je kar hladno. Grapa se še kar vleče in strmina prav tako.

Odprl pa se je pogled na sedlo Terza Piccola, ki je visoko 2100 m in na široko travnato krnico, preko katere pelje stezica na sedlo.

Pot vodi naravnost navkreber, čeprav je dovolj prostora za kakšno serpentino. Ponudi pa se nam lep pogled na vršace, ki so na nasprotni strani doline.

Na zgornjem delu je bila trava pomrznjena, slana pa nas je opominjala, da prihajajo hladnejši časi. Ko smo prišli na sedlo, smo si privoščili kratek počitek in okrepčilo ter se pripravili za plezalno smer, zaradi katere smo tudi prišli na to goro.

Opremili smo se s pasovi in si nadeli čelade, in odložili pohodne palice. Vstopili smo v ostenje vrhnjega dela. Pred nami je približno 200 višinskih metrov stene, ki je po opisih različno ocenjena od 1 do 2 težavnostne stopnje.

Stena je zelo zelo strma, dodatne težave pa povzroča izredno krušljivo skalovje. Paziti smo morali na vsak oprijem in vsak korak, ker tudi večje skale niso bile vedno trdna opora.

Sproti smo morali dobro opazovati, da smo našli najboljše prehode. Sem in tja smo se znašli na zelo izpostavljenih mestih ali v ozkih razpokah, skozi katere smo težko spravili sebe in nahrbtnik.

Prišli smo do gladkega kamina, kjer nam je pomagala nekaj metrov dolga vpeta vrv. Proti vrhu je bilo še nekaj nevarnih mest, vse do zelo ozkega in prepadnega grebena, katerega smo premagovali na različne načine, tudi po vseh štirih.

Za tem je bil vzpon malo manj težaven. Prišli smo na vrhnji travnat greben in s tem na 2334 m visoki Terza Piccola. Poleg tega vrha sta v tem pogorju še Terza Media in Terza Grande. Prav slednji je po opisu najlaže dostopen.

Zadovoljni smo si segli v roke, a čakal nas je še zelo zahteven sestop. Lepo vreme je nudilo čudovit razgled na Karnijske Alpe, Dolomite, v daljavi na Visoke Ture z najvišjim Grossglocknerjem, pod nami pa na dolino Piave in mesto Sappada, kjer je naše bilo izhodišče.

Za pot smo porabili štiri ure. Po krajšem počitku, okrepčilu in skupinskem posnetku smo se vrnili po isti poti, kot smo prišli. Zaradi krušljivega terena je bilo treba za pot navzdol še bolj paziti.

Nekatera mesta so bila zdaj celo zahtevnejša. Vrsta se je raztegnila, vendar smo se vsi zopet zbrali na sedlu, kjer smo sneli pasove in določili krožno pot v dolino Digola.

Samo nekaj metrov travnate poti je prešlo v zelo strmo padajočo, z gruščem in peskom nasuto grapo. Tako smo hitro izgubljali višino, vendar ob veliki pazljivosti.

Takšne razmere so bile vse do višine 1850 m, kjer pa se je steza skrila v borovo ruševje, nato smo po gozdu in serpentinah prišli na planino Digola in na cesto, kjer se naša pot št. 311 priključi št. 313.

Na lepi sončni jasi nas je pozdravila vesela, prijazna družba, ki je tudi nam ponudila svoje dobrote. Sedmerica naših se jim je res pridružila Pogostili so jih s pivom in štrudlom.