Mija / Monte Mia 1.237 m
PD Rašica
udeleženci: Alenka, Mija, Tomaž, Irena, Ivan, Marjan, Mihela, Miro, Vasja, Deja, Stane, Katarina, Polde
trajanje: 7 h 15 min
višinska razlika: cca. 1.100 m
dolžina: 17,25 km
Do našega izhodišča smo se pripeljali po nekoliko daljši, a udobnejši varianti, in sicer po primorski avtocesti, mimo Čedada do vasice Štupca / Stupizza. Ker smo bili zgodnji, parkiramo kar v vasici pri smernih tablah.
Le sto metrov naprej je še ob Nadiži tudi veliko makadamsko parkirišče. Preko mostu pridemo do razcepa poti. Leva pot v dobri uri pripelje v gorsko vasico Črni vrh / Montefosca, poznano po pustnih šemah, blumarjih.
Po tej poti smo pred štirimi leti sestopili z Ivanca. Mi se tokrat usmerimo na desno pot s številko 754. Kmalu smo pri naslednjem razcepu, pri izumrli vasici Predrobac, ki nas pelje v slikovito Pradolino.
Sicer lahkotno pot na nekaj mestih zapira podrto drevje, ki je v jutranji vlagi še kako nevarno za zdrs. Ob poti nas spremljajo informacijske table, saj slovi Mija daleč naokrog kot prelep naravni gaj.
Iz doline Pradol zavijemo na desni odcep. Udobna stezica nas v dveh urah pripelje do zavetišča na planini Mija. V prijetnem sončnem dopoldnevu naredimo daljši odmor, saj imamo v nahrbtnikih še precej prazničnih dobrot.
V nadaljevanju postane pot nekoliko bolj strma, zaradi skalnega terena je treba tudi bolj pazljivo slediti markacijam. Drevje šele začenja brsteti, zato nismo prikrajšani za lepe razglede.
V prvi vrsti na doooolg Stolov greben, izza katerega se blešči snežno bela Kaninova skupina, ter na drugi strani doline na Krnsko pogorje. Od planine naprej pelje markirana pot v neposredni bližini državne meje do Škrbine, kjer zavije proti jugu na vrh, kjer smo prej kot v urici.
Sicer poraščen vrh ponuja čudovit pogled na mogočni Matajur in dolino reke Nadiže ter naprej po Furlanski nižini proti morju. Po skupinskem fotografiranju se vrnemo na planino, kjer nam dela družbo skupina gorskih kolesarjev.
Sestopimo proti severozahodu na sedlo Nad Pradolom / Bocca di Pradolino. V spodnjem delu je pot kar strma in sitno krušljiva, zato previdno sestopamo. Z mejnega sedla se da sestopiti v Breginjski kot do znamenitega kamnitega Napoleonovega mostu.
Mi se vračamo v smeri proti jutranjemu izhodišču. Sprva ravninska steza poteka po slikoviti dolini, ki kaže zanimiv geološki profil pradavninskega toka reke Nadiže. V manj kot uri pri jutranjem odcepu zašpilimo izlet ter se na mostu poslovimo od pohlevne Nadiže, ki ima tokrat kar nekaj popoldanskih občudovalcev.
Za analizo ture smo se zapeljali v bližnjo vasico znano po Landarski jami. Za sam obisk znamenitosti smo imeli nekoliko premalo časa, smo pa upali na prosto mizo v bližnji turistični kmetiji. V prijaznem, tipično furlanskem ambientu smo le še napolnili baterijen za pot proti domu.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan
Fotografije Tomaž
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar