Voluharski potopisi: Monte Fara 16.4.2023

Monte Fara 1.342 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci; Marko, Tomaž, Srečko, Stojan, Nevenka, Marjan, Silvo, Matjaž, Jana, Anka, Klavdija, Milena, Antonija
trajanje: 8 h
višinska razlika: 1.300 m
dolžina: 14,7 km

13 članska druščina gorniške skupine PD Rašice se je po dobrem mesecu spet podala čez Furlansko nižino. V šopek osvojenih vrhov Furlanskih Dolomitov - Clautanskih Alp, bolj pravilno pa je reči južnih Karnijcev, smo po Crep Nudu želeli dodati še Monte Fara (1342 m).

Vrh nas ni zvabil z višino, njegova markantna piramidasta postava se dviga neposredno z nižine, ki se izpod njegovih nog razteza tja do Jadranskega morja. Goro Fara preluknja cestni tunel, ki pelje v osrčje te gorske skupine.

Takoj po izstopu na severni strani obide akumulacijsko jezero Barcis (eno izmed šestnajstih) in se nadaljuje proti Cimolajsu in Clautu. Lahko pa nas pripelje tudi do Erta in Casoja na zahodni strani ter naprej do reke Piave.

Monte Fara se dviga nad tu malokrat modro reko Celino (izgovori Čelina), ki izvira v samem osrčju Furlanskih Dolomitov, daleč nad osrednjim mestom te pokrajine, nad Clautom.

Večino leta proti Jadranskem morju steguje le peščene prste, enako kot vzhodni sosedi, reki Meduno in Tilment. S tem peskom že milijone let odtekajo podirajoče se krasne gore nad njimi.

Ko smo se v Ajdovščini zbrali vsi udeleženci in hiteli proti prvi jutranji kavi, ki nas običajno čaka na avtocestnem postajališču Frata, nas je presenetil »Diviazione«(obvoz).

S kavo na avtocesti tako ni bilo nič, ker smo jo morali zaradi »lavorov« na njej zapustiti. Smo se pa v zameno ustavili v krasnem obcestnem bifejčku podobnega imena - Caffe Feratta.

Vožnjo smo nadaljevali skozi furlanske vasi, kar je vse kaj drugega kot po avtocesti. Do Maniaga smo resno opravili inventuro vseh vasic, vasi in zaselkov, natančno pregledali vse reke, na mostu čez Tilment smo morali narediti celo popravni izpit, in … ne, to pa ne boste verjeli; čez reko Meduno smo se peljali tam kjer ni mostu.

Pa to ni bil »diviazione«, niti nismo zašli, še manj nismo zapadli pomladni evforiji v stilu »Mladost je norost, čez vodonskače tam kjer je most«.

Reka je v tem delu res modra le na zemljevidu, kar jih je zagotovo odvrnilo od gradnje kakšne mostu podobne naprave. Promet teče kar po prodišču na gosto, da kaj takega ne vidiš, posejanemu z luknjami.

Če se ti uspe morda ogniti eni, v trenutku padeš v tri druge. Ne morem reči, da se nismo zabavali, predvsem smo debelo gledali od začudenja, in da smo na pravi poti so nam potrdili nasproti in v našo smer vozeči mnogi avtomobili.

Ob takih dogodivščinah je zagotovo bolje, da naši jekleni konjički ne zanjo govoriti. Pod Maniagom smo se peljali tudi skozi vas Vajont, katero so povsem na novo zgradili za brezdomne preživele po katastrofalni nesreči leta 1963, ko se je v jez Vajont zrušil plaz z gore Toc in zahteval skoraj 2000 življenj.

Prečkali smo še enako suho reko Cellino in se skozi Montereale Valcellina in čez Ponte Ravedis zapeljali do izhodišča, ki je ob cesti Via della Repubblica do mesta Maniago.

Na začetku smo sledili poti sv. Krištofa, a smo jo kaj kmalu zapustili, saj le ta pelje v Maniago, kar pa ni bil naš cilj. Mi smo želeli prečiti južno pobočje Monte Fare, se nanjo povzpeti z juga in se na izhodišče spustiti po vzhodnem grebenu.

Sledili smo krožni poti številka 996 proti zahodu, nad sotesko Cellina, prečkali grapo potoka Auragna alta, se s 300 metrov nad morjem dvignili na razgledišče Sucul Pitau nad umetnim jezom Ravedis z dobrimi 630 metri višine.

Prijetna stezica, ki je bila nekoč mulatera nas je vodila med redkim gabrovjem in pomladnim cvetjem. Na srečo teh, ki jim višinska razlika ture veliko pomeni, smo se v nadaljevanjumorali spustiti za dobrih dvesto metrov skoraj do soteske Celline.

Prej vseskozi slišan hrup prometa je potihnil, saj se je nova cesta za Barcis skrila v dolg tunel pod našo goro. Staro cesto pa smo vseskozi opazovali s ptičje perspektive kako spretno obira vse roglje v slikoviti in divji strugi pod nami.

Ko smo dosegli najnižjo točko, smo skrenili desno na pot MV03 označeno z modro in rumeno barvo Ukrajine, za Monte Faro in naša tura se je tu, po dobrih dveh urah hoda, šele prav začela zares.

Na tabli so nas opozarjali, da je nadaljevanje »solo per gli experti« - ravno prav za gornike. Nadeli smo si čelade in zagrizli v strmino. Po nekakšni drči, ki nas je spominjala na zaraščeno melišče, smo v res divjem svetu skoraj molče in s premišljenimi koraki napredovali višje in višje.

Prej, ko se je pot za korak izravnala, je minila ura in v žepu smo imeli novih 600 višincev. Povzpeli smo se na enega izmed grebenov, ki jih gora spušča proti jugu, kjer smo prvič uzrli tavelike Furlance vključno s Crep in Col Nudom.

V nadaljevanju smo stopili na moker pomladni sneg, ki je z višino naraščal. Naša smer se je obrnila v desno proti vrhu gore, ki ga seveda še nismo videli. Nadeli smo si še dereze in prečili nekaj sitnih grap, dokler se naša pot ni obrnila levo krepko navzgor v strmino.

Brez derez bi težko napredovali, ne le zaradi snega, tudi zaradi drsečih trav, ki jih je le-ta še namočil. Nek nepridiprav je omenjal celo naklon do 50 %, v opisu poti pa dereze baje priporočajo tudi v kopnem in suhem.

Do grebena smo morali pregristi še 300 višinskih metrov. Kar oddahnilo se nam je, ko smo ga dosegli, na desni smo nedaleč stran že videli križ, z leve pa se nam je pridružila markirana pot številka 983 s strani Barcisa in Andreisa.

Sledili smo ji in v dobrih petnajstih minutah razgledovanja na vse strani smo že bili pri križu in zasluženi malici. Razgledi so se nam kar postregli, prostrana Furlanska nižina pod nami, seveda smo najprej na levi iskali naše gore z izstopajočim Krnom, pa Kanin in vse Julijske Predalpe.

Preštevali smo vrhove v Karnijskih alpah z izstopajočima Serniem in Grauzario. Točno nasproti nas je bil Monte Raut, ki so ga Voluharji že obiskali.

Proti zahodu pa so čez Monte Baldo kukali tudi prvaki Dolomitov Civetta in Pelmo ter še kaj zraven. Družbo pri malici nam je delala, za samotarko in samohranilko kar lepo rejena domača kozica.

Je planinka ali je tu doma nam ni uspelo izvleči iz nje. Všeč ji je bila vsebina naših nahrbtnikov. Vračali smo se po severovzhodnem grebenu, nekaj časa po razglednem robu, nato v zavetju bukovega gozda po poti 983 proti sedlu La Crous.

Spusta do tega razpotja je bilo za dobrih 600 metrov. V nadaljevanju do cerkvice sv. Antona in še naprej do izhodišča smo hodili po imenitni stari tlakovani poti, ki je bila tudi precej prijazna našim kolenom – ni bila preveč strma.

Na levi nas je spremljal Monte Jouf 1224 metra, ki je bil za tokratni dan rezervni cilj. Žal nam je, na vrsto za naš obisk bo moral še malček počakati. Sonce nas je prijetno grelo, pomladne sape pa so nam prinašale svežino, tako smo bili tik tak pri naših avtomobilih na parkirišču ob cesti.

Skozi Maniago, Spilinbergo in še mnoge furlanske vasice smo se mimo Vidma in Goricenapotili proti domu. Obvezni del ture, to je analizo, smo skrbno opravili v pivnici in piceriji v Ajdovščini.

Spet nam ja Marjan organiziral krasno hribovsko turo, Tomaž pa je skrbno pazil na repu kolone, da ne bi kakšnega udeleženca izgubili. Hvala jima obema. Noben dan, ampak prav res noben, v Furlanskih Dolomitih ni vržen stran.

Hodili smo dobrih osem ur in zgrizli malenkost čez 1300 višinskih metrov.