udeleženci: Srečko, Marjan, Žiga, Andreja, Silvo, Andreja, Milena, Anka, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Nataša, Ana
povprečna starost udeležencev: 56 let, 4 meseci, 3 dni
petek, 19. 7. 2024
Monte Scorluzzo 3084 m,
Filone del Mot 2773 m
trajanje: 4 h 30 min
višinska razlika: 700 m
dolžina: 10,6 km
Po dveh letih smo se vrnili v Narodni park Stelvio. Punta San Matteo nam je takrat vzbudila toliko pozornosti, da smo se jo tokrat odločili obiskati. Ker pa je do tja precej vožnje, smo vse skupaj zapakirali v 4-dnevni izlet.
V petek ob 3h zjutraj smo krenili na pot. Prvi cilj je bil prelaz Stelvio (2760 m) in do tja smo skupaj z vsemi postanki potrebovali slabih 8 ur. Prelaz Stelvio je bil med letoma 1861 in 1915 mejni prehod med kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko monarhijo.
Med letoma 1915 in 1918 pa je bil tu začetek tirolske, ta predel fronte pa se imenuje tudi ortlerska fronta. In naš cilj je bila krožna tura po sledeh prve svetovne vojne. Najprej smo se povzpeli na stranski vrh direktno nad prelazom, nekakšen mali Scorluzzo.
Nato je sledil vzpon na Monte Scorluzzo. Tega so takoj na začetku sovražnosti v maju 1915 zasedli Italijani. V noči na 4. junij 2015 pa se je žandarmerijski stotnik Andreas Steiner odločil za podvig, ki bo pomembno vplival na potek vojne na ortlerski fronti.
Brez odobritve nadrejenih je s približno 40 možmi Italijane potisnil z vrha Monte Scorluzzo, ki je do konca vojne ostal v avstrijski lasti.
Mi pa smo morali na vrhu sprejeti odločitev, krožna tura, da ali krožna tura ne. Napovedana je bila velika verjetnost popoldanskih ploh, ura pa je bila že nekaj čez 12.
Vseeno se odločimo za nadaljevanje krožne poti. Po grebenu Filone dei Mot smo se spustili do mesta, kjer je prvi italijanski položaj oziroma opazovalnica.
Na poti so info table z zanimivimi informacijami iz časov fronte. Zanimiva je zgodba o tem kako so Avstrijci 5 mesecev kopali 1,5 km dolg tunel v ledeniku, do vrha Hohe Schneide / Monte Cristallo (3434 m).
Na dan so izkopali 10 m tunela in imeli vsak dan daljšo pot za odlaganje materiala. Brez vednosti Italijanov so prišli vse do italijanskih položajev in 17. marca z jurišem zavzeli vrh.
A to je pomenilo le to, da so bili Avstrijci in Italijani tu do konca vojne le nekaj metrov narazen in anekdote pripovedujejo o bratstvu posadk na vrhu, ki je včasih privedlo do izmenjave hrane.
Glavna atrakcija naše poti pa je bila italijanska vojaška vasica, ki jo nekateri imenujejo italijanski Machu Picchu. Res zgleda atraktivno zaradi lepo ohranjenih zidov stavb, lesene strehe, okna in vrata pa so seveda že zdavnaj strohneli.
Spustili smo se do planine Scorluzzo, potem še malo navkreber nazaj do prelaza in ravno do začetka popoldanskih ploh končali s turo. Z vožnjo smo nadaljevali v Bormio in od tam še na prelaz Gavia ((2618 m).
Če je Stelvio drugi najvišji prelaz v Alpah, je Gavia šesti najvišji prelaz v Alpah, v Vzhodnih Alpah pa sta prvi in drugi najvišji prelaz.
Mi smo se tu le malo razgledali potem pa se vrnili dva kilometra nazaj do koče Berni, kjer smo imeli prenočišče.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Fotografije Srečko, 1. dan
Relive, 1. dan
sobota, 20. 7. 2024
Rifugio Berni 2541 m,
Punta San Matteo 3678 m,
Rifugio Branca 2487 m
trajanje: 10 h 30 min
višinska razlika: 1700 m vzpona, 1350 m sestopa
dolžina: 17,2 km
Po zajtrku smo krenili na prvo ledeniško turo našega potovanja. Prvi del poti nam je bil že poznan, ko smo pred dvema letoma tu hodili na Cimo Vallumbrino (3222 m).
Višje smo se odcepili od te poti in krenili levo proti ledeniku Dosegù. Na ledeniku smo formirali ledeniški navezi in sprva še v soncu nadaljevali.
Kmalu pa nas je zagrnila megla in nas spremljala ves preostali vzpon. Poznalo se je, da je sobota, saj na ledeniku nismo bili sami.
Po veliki ledeniški planoti smo se zlagoma vzpenjali proti sedlu med Cima Dosegù (3560 m) in Punto San Matteo.
Strmina je pod sedlom precej narasla, glavni detajl pa pride malo nad sedlom. Tu je 20-metrski žleb z naklonom 45°.
Sneg je bil odličen in v žlebu ni bilo težav. Žleb se konča s sedelcem, kjer se po skalah prestopi na ozek snežni greben, ki se kmalu razširi in z zaključno strmino pripelje na vrh.
Pet ur in pol smo potrebovali od koče do vrha. Žal nismo bili nagrajeni z razgledi, okoli nas je bila le megla.
Tudi Punta San Matteo je bil bojišče v prvi svetovni vojni. Ob koncu le-te poleti in jeseni 1918, so se Italijani in Avstrijci večkrat izmenjali na vrhu.
Po pol ure smo zapustili vrh. Previdno smo opravili z žlebom in se na sedlu spet navezali ter sestopili po ledeniku. Vreme se je med tem popravilo in posijalo je sonce.
Po devetih urah in pol smo bili nazaj v koči a programa še ni bilo konec. Privoščili smo si kosilo, se poslovili od prijazne koče nato pa smo se zapeljali do Santa Caterine.
Tu smo zavili v stransko dolino Forni in po njej po ozki cesti do parkirišča na 2140 m. Oprtali smo si težke nahrbtnike, čakalo nas je 350 m vzpona do koče Branca.
Pred nami se je odpiral razgled na ledenik Forni, ki sega tudi do vrha Punte San Matteo. Vrh smo sedaj videli od zadaj, 180° zasukan glede na naš vzpon.
V uri smo bili v koči, kjer smo se namestili za dve noči.
Ta dan smo imeli na sporedu lažji program. Malo zaradi možnosti popoldanskih ploh in neviht, predvsem pa zaradi utrujenosti. Zato smo imeli zajtrk šele ob 7h.
Za zajtrke skrbi oskrbničin vnuk. Ta pri večerji ponuja dva termina zajtrka. Ker je bila v koči večja skupina, ki je imela danes neko izobraževanje na terenu, je bil prvi termin ob 4h in drugega smo določili mi ob 7h.
Po zajtrku smo tudi mi odšli na teren. Naš cilj je bila krožna Ledeniška pot stoletnice (Sentiero Glaciologico del Centenario). Nadelana je bila leta 1995 ob stoletnici ustanovitve Italijanskega ledeniškega komiteja (Comitato Glaciologico Italiano).
Za začetek smo šli vse do jezika ledenika Forni. Ledenik je eden večjih v Italiji. Zaradi podnebnih sprememb se vse bolj umika, od leta 1860 se je umaknil že za 2 km.
Od jezika ledenika smo se vračali ob ledeniškemu potoku Frodolfo. To je bolj reka, saj taljenje ledenika sprošča ogromne količine vode. Mimogrede smo pobrali še neizrazit dvatisočak Le Guglie.
Tudi na drugo stran, proti dolini, so bili krasni razgledi. Lepo se je videl greben med dolinama Forni in Zebru z glavnim tritisočakom Monte Confinale (3370 m).
Desno od grebena se je s svojo izstopajočo obliko kraljeval Königspitze / Gran Zebru (3851 m),
.
Nadaljevali smo čez tibetanski most pod katerim v brzicah dere potok Frodolfo. Ogledan smo imeli še en dvatisočak, L'Isola Persa (2794 m). Od vse kartografije, ki smo jo imeli, ima pot nanj vrisano le Kompass.
Poskusili smo, kjer je predviden odcep, pa poti v naravi ni. Nič ne de, nadaljevali smo po ledeniški poti, ki se je sedaj začela spuščati po travnikih polnih cvetja.
Malo pred našim parkiriščem smo spet zavili navzgor. Do tu nekje je segal ledenik Forni leta 1860. Ob potoku smo se vzpeli nazaj do koče in zaključili današnjo turo.
Ker je bila ura ravno primerna smo si omislili kosilo. Kulinarika v koči je bila odlična, koča pa polna dnevnih gostov. Med večerjo pa ni bilo več včerajšnjega vrveža, poznalo se je, da je nedelja.
Nas je čakalo barantanje za prvi termin zajtrka, mi smo ga želeli ob 4h, skupina Nemcev pa ob 5.30. Zajtrk manager je hodil do njih in do nas in na koncu smo se srečali na sredini, zajtrk ob 4.45.
