Zufallhütte / Rifugio Nino Corsi 2265,
Eisseespitze / Cima del Lago Gelato 3230 m,
Rifugio Casati 3269 m,
Monte Cevedale 3769 m,
Zufallspitzen / Cima Cevedale 3757 m,
Suldenspitze / Cima Solda 3376 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Marjan G., Sašo, Jani, Robert, Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Nataša, Slavko
skupno trajanje: 15 h
skupna višinska razlika: 2100 m
Tura na Cevedale je bila prvotno planirana že lani kot dodatek
turi na Ortler. A smo se že po končani turi na Ortler v pravih zimskih razmerah, strinjali, da se nam na Cevedale ne da.
Tako je tura prišla v program letošnje Gorniške skupine, prvotno spanje v Schaubachhütte / Rifugio Citta di Milano nad Suldnom pa je zamenjala koča Casati, ki leži precej sredi ledenikov. To pa je v zadnjem trenutku omogočilo še spremembo izhodišča, namesto iz Suldna, iz doline Martell.
Klasičnemu odhodu ob 5h zjutraj je sledila klasična dolga vožnja do izhodišča, tokrat cca 6 h in pol. Za sedem udeležencev je bila vožnja do Merana že druga v šestih dneh. A tokrat smo šli še dlje, v dolino Vinschgau / Val Venosta, znano po nepreglednih plantažah jabolk in v njeno stransko dolino Martelltal / Val Martello.
Peljali smo se do parkirišča na višini 2055 m in od tu naprej peš po prelepi a zelo dolgi dolini. Po dobrih treh urah smo prvič zagledali kočo Casati, ki pa je bila še daleč, še dobro uro smo menili.
Tu nekje smo tudi zgrešili pot, v mešanici kopnega, snega in slabih oznak smo šli preveč desno in po dobri uri prišli šele na sedlo med dolinama Martell in Sulden.
Na sedlu smo prvič zagledali Ortler, a bolj kot Ortler je na nas vtis naredil tamkajšnji kralj po lepoti, Königspitze / Gran Zebru, malenkost nižji od Ortlerja in za nekatere ena najlepših gora v Alpah.
Pregled zemljevida je pokazal, da bomo že prvi dan osvojili tritisočaka. Ni bilo namreč druge kot, da prečimo greben čez Eisseespitze / Cima del Lago Gelato. Toliko bolje si mislimo, v dobri uri pa bomo itak že v koči.
Prečenje grebena in obisk prvega vrha nekaj časa vzame in v dobri uri smo na sedlu Eisseepass / Passo del Lago Gelato, tam kamor bi prišli, če bi bilo izhodišče v Suldnu in tam kamor bi prišli iz doline Martell brez ovinka, stičišče vseh naših variant torej.
Od tu je bila do koče res samo še ura in to slaba in malo pred šesto popoldan smo uživali na terasi koče v popoldanskem soncu s hladnim pivom v roki, zadovoljni z dolgo in konkretno turo že prvi dan.
Ker višinske razlike do vrha ni veliko, tudi jutranji start tu ni najbolj zgoden. Mi smo startali ob 6h zjutraj. Vreme je bilo skoraj idealno, le malce je pihalo. Formiramo tri ledeniške naveze in pred osmo uro zjutraj smo že na najvišjem vrhu danes, Monte Cevedale.
Čez vrh je nekoč potekala meja med Avstro-Ogrsko monarhijo in Kraljevino Italijo, zdaj pa meja med Južno Tirolsko in Lombardijo. Ob našem prihodu je na vrhu plapolala nemška zastavica, verjetno v povezavi s svetovnim nogometnim prvenstvom.
Po precej vetrovnem grebenu smo stopili še do nekoliko nižjega vrha Zufallspitzen / Cima Cevedale. Tu že nismo bili več sami, vedno več je bilo drugih planincev. Vrhova sta precej obljudena. Snežne razmere in vreme pa vrhunska.
Sestopili smo do koče in si privoščili daljšo pavzo za malico, pivo in pospravljanje opreme. Nato smo skočili še na hišno goro, Suldenspitze / Cima Solda 3376 m, dobrih 100 m nad kočo. Plan je bil da sestopimo na drugo stran na Eisseepass, saj smo včeraj videli sledi z vrha. Malo se je sicer zapletlo in smo morali naokoli.
Od sedla pa smo sestopili v dolino Martell in po cca 9 urah zaključili turo. Še pičlih 6 ur in pol vožnje in bili smo doma. Precej naporno, a vendar spet izreden vikend v visokih gorah. V dveh dneh smo obiskali kar 4 tritisočake in spoznali novo izredno lepo alpsko dolino.
Spisal Tomaž
+047.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar