PD Rašica
udeleženci: Marja, Špelca, Darja, Alenka, Leonida, Jana, Marjan, Nadja, Boris, Martin, Anka, Simona, Aleksander, Božo, Meta, Mirko, Ana, Vida, Mojca, Nataša, Darko, Ljiljana, Maja, Jožko, Vida, Andreja, Rok, Andreja, Marjeta, Irena, Bojan, Irena, Robert, Marjan, Nives, Katarina, Andreja, Sabina, Nevenka, Mirko, Janja, Irena, Karmen, Andrej, Meta, Maja, Sandra, Mavricij, Andreja, Katarina, Srečo, Majda, Primož, Janez, Magdalena, Boris in voznik Samo
1. dan
Cascata del Varone,
Castello di ArcoPo nekajletnem premoru se ponovno odpravimo na planinski potep v okolico Gardskega jezera. Največje italijansko jezero, ki s svojo izjemno naravno kuliso privlači množice turistov v poletni sezoni, v jesenskih mesecih z melanhonično spokojnostjo šele resnično zaživi v vsem čaru.
Svoje dodajo še slikovita mesteca v barvitih, toplih jesenskih odtenkih in vasice, ki so stisnjene ob strme skalne stene. Bližnje in širše območje jezera je pravcati eldorado. Ne samo za planince, gornike, feratarje in alpiniste, temveč tudi za kolesarje in jadralce na jezeru.
Ob zadnjem obisku smo bili v ferati Pot Prijateljstva deležni norih preletov Wingsuit padalcev. Nenazadnje ima svoje čare že samo pohajkovanje in kofetkanje v starinskih jedrih številnih mestec in vasic.
Deževen štart, še v temi, zgodaj zjutraj iz Šentvida ni bil najbolj vzpodbuden, a večdnevna napoved je obljubljala le obrobje hladne fronte. In res, zahodneje kot smo bili, bolj se je vreme delalo. Prvi cilj je bil obisk slapov Varone v vasi Tenno.
Vode iz istoimenskega jezera napajajo skoraj stometrski slap, katerega pot se konča v Gardskem jezeru. Teče skozi dve jami, ki sta dejansko soteski, spodnjo in zgornjo. Nastal je kot posledica erozije, ki se nadaljuje še danes, kjer voda odnaša kamnino s hitrostjo dveh milimetrov na leto.
Za posebno dramatičnost in čarobnost je poskrbljeno z barvo prelivajočo osvetlitvijo soteske. Obe jami povezuje filigransko zasnovan botanični vrt, kjer zaradi ugodne mikroklime rastejo tipične sredozemske rastline in visokogorska drevesa, ne manjka niti ribnik z japonskimi barvastimi koi krapi.
Popoldne smo izkoristili za obisk še ene znamenitosti v bližini, to je grada Arco. Iz mesteca se po udobni poti med oljčnim nasadom v slabe pol urice povzpnemo do ruševin starodavne trdnjave. Grad, ki je sestavljen iz sistema stolpov in utrdb, stoji na razgibani skalni vzpetini in je pravi stražar doline Sarca.
Prvi zapisi o njegovem obstoju segajo v 12.stoletje. V pestri zgodovini je večkrat zamenjal lastnike, vse do začetka 18. stoletja, ki je z invazijo francoskih čet zaznamovalo začetek propada gradu.
V notranjosti Velikega stolpa (Torre Grande) si ogledamo nedavno obnovljene prosvetne freske iz 14. stoletja, ki prikazujejo dame, ki igrajo šah. Novodobne dame pa očitno bolj kot šah fascinirajo metle.
Ker je nastanitev v hotelu vedno stresno dejanje, smo preostanek popoldneva izkoristili za psihološko predpripravo in si ogledali mestece Arco, v teh krajih poznano kot alpinistično središče. Zato ne preseneča, da je skoraj vsaka druga trgovinica (bottega) s planinsko opremo.
2. dan
Punta Larici 907 m,
Strada PonalePo obilnem samopostrežnem zajtrku nas Samo zapelje mimo Rive del Garda na zahodno, prepadno stran jezera, do vasice Pregasina, kjer imamo po planu prvi konkreten pohod. Nad vasico pri pokopališču se razdelimo v dve skupini, saj imamo na izbiro ali strmejšo in zahtevnejšo grebensko panoramsko pot
ali na drugi strani lažjo, bolj položno pot, ki mestoma poteka po gozdni cesti. Grebenska pot je sicer izjemno razgledna, seveda če ni megle, mestoma tudi kar izpostavljena. Sledi vojaškim položajem iz prve svetovne vojne. Tik pod vrhom se na sedelcu poti združita.
Do najlepšega razglednika na Gardsko jezero Punta Larici je le še par minut hoje. Na našo žalost smo se za razglede tokrat obrisali pod nosom, saj je gosta megla in nizka oblačnost po prehodu fronte zakrivala poglede. Ne čisto v celoti, saj se je med potjo in kasneje v sestopu vendarle deloma nekajkrat pokazalo jezero.
Kljub temu, da smo na vrhu s podaljšano malico kar dolgo čakali na ugodne razmere, je instagram tokrat žal ostal prazen. Sestopimo prav tako v dveh skupinah, tokrat Primož odpelje skupino po grebenski poti, ostali pa sestopimo po deloma gozdni cesti in deloma po označenih bližnjicah.
V gostilnici v Pregasini napolnimo baterije za drugi del pohoda. Pod vasico je razgledna točka z nekajmetrskim kipom Marije Regine Mundi, le nekaj deset metrov niže od glavne ceste pa je odcep na staro makadamsko cesto. V pol ure smo pri razcepu poti oziroma na priključku na znamenito Strada Ponale.
Ta ikona Gardskega jezera je bila zgrajena sredi 19.stoletja in je predstavljala edino cestno povezavo z vasmi v Gardi z dolino Valle di Ledro. Izjemna inženirska in gradbena mojstrovina vseskozi navdušuje z veličastnimi razgledi.
V uporabi do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, je od leta 2004 preurejena ter namenjena pohodnikom in tudi kolesarjem. Pri baru Belvedere asfalt zamenja makadam, ki v enakomernem 6-odstotnem naklonu skozi številne predore in galerije izklesane v skalo, izmenjaje v serpentinah premaga prepadno steno v dolžini skoraj 5 kilometrov do parka v Rivi.
V vseh predorih sta pohodniška in kolesarska pot ločeni z leseno ograjo, nekaj predorov je možno obiti po zunanji strani. Najpopularnejši fotografski motivi imajo tudi svoja imena, kot na primer Razgledišče zaljubljencev, Belvedere degli Innamorati.
Seveda ni smel manjkati niti krajši postanek v centru Rive. Prijetno utrujeni se zapeljemo le še na večerjo v hotel Doria v vasici Nago.
3. dan
Cima Verde 2102 m,
Monte Cornetto 2182 m,
Capanna Viote 1565 m
višinska razlika: cca. 750 m
trajanje: 6 ur
dolžina: 10,5 kmIkona Dolomitov so svetovno znane Tre Cime v Sextencih, svoje Tre Cime pa ima tudi Garda. Krožna markirana pot preko treh vrhov gorskega masiva Bondone, tudi hišne gore mesta Trento, predstavlja klasično dolžnostno turo slehernega planinca, ki se potepa v teh krajih. Samo nas zapelje na prostrano visokogorsko planoto Viote.
Veliko parkirišče pri istoimenski koči služi pozimi predvsem množicam tekačev na smučeh, saj nudi razgibana planota idealne pogoje za tek, med drugim tudi zaradi visoke nadmorske višine, ki presega mejo 1500 metrov. V zgodnjem poletju se majhno zaščiteno naravno območje spremeni v barvno preprogo številnih raznovrstnih alpskih cvetlic.
Od napovedanega močnega vetra k sreči ni bilo dosti haska, hladno, sončno vreme brez oblačka pa je obetalo spektakularne razglede. Kmalu za kočo se pot nekoliko spusti do astronomskega observatorija Terazza delle Stelle, prečka šotišče in, ko se ponovno požene v klanec, zavije na levi odcep poti z oznako Sentiero naturalistico.
Večji del vzpona poteka po gozdu, zadnji del pa po prostranih travnatih pobočjih, ki se na jugovzhodu z vrha Cima Verde spremenijo v lijakast kanjon s kamnino značilne rdečkastorjave barve. Razen za malico, izkoristimo sončno vreme še za skupinsko fotografiranje, predvsem pa za razgledovanje.
Na severu izstopa zasneženi Adamelo z vzhodno sosedo Brentskimi Dolomiti, na vzhodu pa v ospredju Piccole Dolomiti in za njimi Lagoraj. Nadaljujemo proti jugu, pred nami pa sta vrhova trapezni Dos d'Abramo in kornetni Cornetto. Prvega v blažjem spustu obidemo po njegovi desni strani, ker kratka zavarovana pot na vrh tokrat ni bil naš cilj.
Na sedlu naredimo ovinek še na tretji vrh. Zapustimo markirano pot in se po strmih okljukih in nekaj krajših zahtevnih odsekih v slabe pol ure povzpnemo še na tretji in zadnji vrh. Ta je še lepši razglednik kot Zeleni vrh, zlasti proti jugu na širno dolino Sarca in na Monte Baldo.
Vrnemo se do stika z markirano potjo in po širokem slemenu proti severu pri nekdanji planšariji zašpilimo lep krog. Do koče Rifugio Viote pridemo ravno nekaj minut po njenem zaprtju, a k sreči se je našlo še nekaj dobrot v nahrbtnikih, saj je bila pred nami še ura vožnje do hotela z vmesnim postankom v butični vinoteki.
4. dan
Rifugio Fiori del Baldo 1850,
Rifugio Chierego 1911 m,
Rifugio Gaetano Barana 2147 m,
Monte Telegrafo 2200 m,
Cima Costabella 2058 m,
Malcesine
višinska razlika: cca.500 m
dolžina: 7.5 km
trajanje: cca. 4 ure 30 minZaradi slabše vremenske napovedi za soboto se odločimo program izleta spremeniti in prvotno načrtovano turo v pogorje Monte Baldo prestavimo na lepši petek. Vožnja do izhodišča v vasici Prada na vzhodni obali jezera se z nekaj zapleta s prometno ureditvijo na cestah nekoliko podaljša.
Do koče Rifugio del Baldo pot udobno skrajša najprej vzpenjača Prada in s prestopom še sedežnica Costabella. Vožnja, predvsem pa vkrcavanje na vzpenjačo s košarami predstavlja posebno doživetje s pravšnjo dozo adrenalina.
Čeprav na prvi pogled zahtevno, v resnici ni nič posebnega, le navodil osebja se je treba držati. Ekspresnih dvajset minut hoje se više nahaja koča Rifugio Chierego, katero krasijo ob poti razstavljene lično izrezljane lesene skulpture. Tu se razdelimo v dve skupini.
Dvatisočak Cima Costabella je možno obiti po dveh markiranih poteh. Mi izberemo težjo z oznako EE. Ozka, na nekaj mestih kar izpostavljena pot pripelje na sedlo, kjer sledimo oznakam za Rifugio Telegrafo. Preko travnatih pobočij mulatjera preide v slikovit skalnat prehod in nekoliko naprej do odcepa za zahtevno ferato Taccole. V nadaljevanju se pot do koče ponovno razdeli.
Zopet izberemo zahtevnejšo, bolj direktno varianto. Koča leži na atraktivnem razgledišču na Gardsko jezero, le nekaj minut pod vrhom. Na naše presenečenje nas pri križu že čaka Primož, ki je prišel za nami in pohitel po južni strani na vrh. Monte Telegrafo le za 18 metrov zaostaja za Cimo Valdritta, ki je najvišji vrh masiva Monte Baldo.
Skoraj 40 kilometrov dolg greben zapira vzhodno obalo Gardskega jezera, s topografsko nadmorsko višino več kot 2000 metrov. Sestopimo po poti vzpona in vmes skočimo še na Cimo Costabello, najjužnejši dvatisočak pogorja.
V spodnji koči napolnimo baterije, sledi le še počasna, debelih pol ure vožnje s sedežnico in košaro do izhodišča pri spodnji postaji, kjer nas že čaka avtobus. Odpeljemo se po vzhodni obali s krajšim postankom v zgodovinskem mestecu Malcesine, eni najbolj znanih in obiskanih turističnih destinacij v bližnji okolici, povezanih z različnimi športnimi dejavnostmi.
Zaradi ugodnih in stalnih vetrovnih razmer je to v prvi vrsti jadranje. Kraj je tudi povezan z anekdoto o aretaciji slavnega pesnika Goetheja. Med svojim potovanjem po Italiji se je ustavil tudi v Malcesinah. Očaranega nad lepoto gradu Scaliger, so ga med skiciranjem utrdbe oblasti aretirale zaradi suma, da je avstrijski vohun. Ko je bila njegova identiteta potrjena, so ga seveda izpustili.
5. dan
Rifugio San Pietro 974 m,
Canale di Tenno,
Lago di Tenno
višinska razlika: cca. 650 m
dolžina: 6.5 km
trajanje: cca. 5 urZ obiskom Monte Balda smo z visokogorskimi turami in tudi daljšimi vožnjami zaključili. Za soboto je bil v planu raznolik program, pravi pohodniški potpourri. Atraktivna koča z izjemno panoramo, starodavna vasica in ogled manjšega, turkizno modrega jezerca z otočkom.
Zapeljemo se v vas Tenno, ki leži le nekaj kilometrov naprej od vasi Varone, ki smo jo obiskali prvi dan našega potovanja. Sprva sledimo markacijam za vasico Calvola. Hodimo po poti Sentiero Frassati, prvi etapi frančiškanske pohodniške poti, ki se začne v Arcu in zaključi pri svetišču San Romedio v dolini Non.
Kot zanimivost, vsaka italijanska pokrajina ima svojo različico poti, ki jo je CAI posvetil blaženemu Pieru Giorgiju, velikemu ljubitelju piemontskih gora, ki je umrl star komaj 24 let. Pot Sentiero Frassati v Trentinu je s 100 kilometri tudi najdaljša pot od vseh enaindvajsetih.
V tričetrt ure smo v vasici z značilno kombinacijo lesa in kamna v trentinskem slogu. Nadaljujemo deloma po gozdnih cestah, kolovozu in mulatjerah, vseskozi lepo označeno. V spremstvu kostanjevih nasadov, smo v naslednje tričetrt ure pri koči Rifugio San Pietro.
Razgledni balkon nad severnim delom Gardskega jezera slovi daleč naokrog seveda poleg panorame tudi po odlični lokalni hrani. Koča oziroma kapelica v neposredni bližini je tudi končni cilj prve etape romarske poti Sentiero Frassati. Po odmoru sledimo oznakam za Ville del Monte, ki jo sestavljajo štirje zaselki.
Najbolj poznan je borgo Canale, ena najlepših italijanskih vasic. Starodavna srednjeveška vas iz 12. stoletja se je do danes ohranila skoraj nedotaknjena. Sprehod skozi ozke uličice, med kamnitimi hišami, pod nizkimi banjastimi oboki očara vsakogar. Zato ne preseneča, da po drugi svetovni vojni privablja številne umetnike iz cele Evrope.
Svoje zbirališče imajo v rezidenci imenovani Casa degli Artisti. Poleti je glavni dogodek avgusta, ko ulice oživijo v srednjeveških kostumih s prireditvami »Rustico Medioevo«. Sprehod nadaljujemo do jezera Tenno. Naravni biser kristalno čiste vode v neverjetnih odtenkih turkizno modre barve, je po raziskavah tudi najčistejše sladkovodno jezero v Italiji.
Njegova značilnost so precejšnja nihanja gladine vode. Poleti se gladina zmanjša tudi do 15 metrov, tako da je manjši otoček dostopen tudi peš. Sobotno popoldne smo zaključili v Torbolah, z lahkotnim sprehodom po obali jezera do izliva reke Sarce.
6.dan
Brentino 187 m,
Madonna della Corona 774 m
višinska razlika: cca. 600 m
dolžina: 5.5 km
trajanje: cca. 5 urV nedeljo po zajtrku spakiramo in se poslovimo od prijaznega hotelskega osebja. Po dolini reke Adiže se po avtocesti zapeljemo na vzhodno stran pogorja Monte Baldo. Pri izvozu za Ala / Avio nadaljujemo do manjšega kraja Brentino.
S parkirišča začnemo s pohodom proti središču vasi, kjer se pri vodnjaku začne stara romarska pot, imenovana Sentiero della Speranza. Po dvajsetih minutah hoje pridemo do razgledišča s križem s prelepim pogledom na dolino in okoliške gore.
V zadnjem delu postane pot nekoliko bolj strma. Skalne stopnje premagujemo preko nadelanih stopnic, ki jih je na celotni poti preko 1500. Skozi gozd se odpirajo vedno lepši razgledi na v previsno steno vklesano veličastno svetišče Madonna della Corona.
Cerkev je bila zgrajena v 16. stoletju, pred tem je bila vsaj pol stoletja pribežališče puščavnikov. Fantastični prizori privabljajo številne turiste in predvsem romarje, za katere je urejen dostop iz kraja Spiazzi, od koder do svetišča vozijo turistični avtobusi ali pa se peš v 20 minutah spustimo do svetišča.
Cerkev je bila večkrat prenovljena, današnjo podobo je dobila v 80. letih prejšnjega stoletja, ko jo je obiskal tudi papež Janez Pavel II. V notranjih prostorih si je možno ogledati številna umetniška dela z nabožno vsebino. Mi smo prispeli ravno v času svete maše, zato je bil temu primerno tudi povečan obisk.
V sestopu je možno atraktivno zaokrožiti turo, ki pa je nekoliko bolj zahtevna. Po 800 metrih se v levo odcepi pot s številko 75, Sentiero dell’Orsa. Po prečenju tibetanskega mostu nas pot 674 ponovno pripelje na izhodišče v vas Brentino.
Ta nekoliko daljši ovinek smo si prišparali za kak prihodnji obisk. Zadovoljni z vtisom, da smo obiskali eno največjih znamenitosti severne Italije, se zapeljemo proti domu. Še en lep izlet smo spravili pod streho.
Spisal Marjan
Po nekajletnem premoru se ponovno odpravimo na planinski potep v okolico Gardskega jezera. Največje italijansko jezero, ki s svojo izjemno naravno kuliso privlači množice turistov v poletni sezoni, v jesenskih mesecih z melanhonično spokojnostjo šele resnično zaživi v vsem čaru. 
Svoje dodajo še slikovita mesteca v barvitih, toplih jesenskih odtenkih in vasice, ki so stisnjene ob strme skalne stene. Bližnje in širše območje jezera je pravcati eldorado. Ne samo za planince, gornike, feratarje in alpiniste, temveč tudi za kolesarje in jadralce na jezeru. 
Ob zadnjem obisku smo bili v ferati Pot Prijateljstva deležni norih preletov Wingsuit padalcev. Nenazadnje ima svoje čare že samo pohajkovanje in kofetkanje v starinskih jedrih številnih mestec in vasic. 
Deževen štart, še v temi, zgodaj zjutraj iz Šentvida ni bil najbolj vzpodbuden, a večdnevna napoved je obljubljala le obrobje hladne fronte. In res, zahodneje kot smo bili, bolj se je vreme delalo. Prvi cilj je bil obisk slapov Varone v vasi Tenno. 
Vode iz istoimenskega jezera napajajo skoraj stometrski slap, katerega pot se konča v Gardskem jezeru. Teče skozi dve jami, ki sta dejansko soteski, spodnjo in zgornjo. Nastal je kot posledica erozije, ki se nadaljuje še danes, kjer voda odnaša kamnino s hitrostjo dveh milimetrov na leto. 
Popoldne smo izkoristili za obisk še ene znamenitosti v bližini, to je grada Arco. Iz mesteca se po udobni poti med oljčnim nasadom v slabe pol urice povzpnemo do ruševin starodavne trdnjave. Grad, ki je sestavljen iz sistema stolpov in utrdb, stoji na razgibani skalni vzpetini in je pravi stražar doline Sarca. 
Prvi zapisi o njegovem obstoju segajo v 12.stoletje. V pestri zgodovini je večkrat zamenjal lastnike, vse do začetka 18. stoletja, ki je z invazijo francoskih čet zaznamovalo začetek propada gradu. 
V notranjosti Velikega stolpa (Torre Grande) si ogledamo nedavno obnovljene prosvetne freske iz 14. stoletja, ki prikazujejo dame, ki igrajo šah. Novodobne dame pa očitno bolj kot šah fascinirajo metle. 
Ker je nastanitev v hotelu vedno stresno dejanje, smo preostanek popoldneva izkoristili za psihološko predpripravo in si ogledali mestece Arco, v teh krajih poznano kot alpinistično središče. Zato ne preseneča, da je skoraj vsaka druga trgovinica (bottega) s planinsko opremo.
