PD Rašica
udeleženci: Marja, Milena, Miri, Marjan C., Meta, Alenkaa Lučka, Aleš, Erika, Jana, Marjan G., Silva, Maja, Jan, Mojca, Vasja, Alenka, Jože, Vida, Dunja, Ivan, Robi, Mihela, Kinč, Irena, Ema, Anka, Tomaž
1. dan
Rifugio Campogrosso 1457 m,
Cima Carega 2259 m,
Rifugio Mario Fraccaroli 2230 m
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 13,7 km
Prišel je dolgo pričakovani izlet v gorsko skupino Prealpi Vicentine, oziroma v njeno podskupino Piccole Dolomiti, z glavno atrakcijo, potjo 52 tunelov. V soboto ob 4 h zjutraj smo se odpravili na pot, 27 planincev v treh kombijih. Z avtobusom bi bili namreč prepočasni, pa še težko bi se prebijali po ozkih cestah v tamkajšnjih hribih.
Po kavi takoj za Benetkami smo kmalu zavil na avtocesto A31 do izvoza Thiene - Schio in čez obe naselji do bližnjice, tunela med Val Pasubio in Valdagno. Tu je nastal manjši zaplet, ker je tunel plačljiv z avtomati, ki ne sprejemajo gotovine, neprecenljivo.
Zato je tu Master Card, če ga imaš. Rabili smo tri različne, za vsak kombi, ker z eno kartico lahko plačaš le en prehod. K sreči smo trije kartice imeli in lahko smo nadaljevali.
Nadaljevali smo do term Recoaro, od tu naprej pa po ozki gorski cesti do izhodišča prvega dne, koče Campogrosso. Po slabih 5 urah smo zaključili z vožnjo in začeli s pohodom. Cilj prvega dne je bila Cima Carega, najvišji vrh Piccole Dolomitov.
Po travnikih in potem po gozdu smo prišli do prečne poti, ki nas je pripeljala v široko grapo. Po tej grapi gre pot po številnih zavojih do glavnega grebena oziroma škrbine, Boccetta dei Fondi.
Nadaljevali smo po nemarkirani bližnjici pod Cima Mosca do naslednje škrbine Bocceta Mosca. Od tu smo po serpentinasti stezi prišli do sedla med kočo Mario Fraccaroli in vrhom. Najprej smo skočili na vrh, ki je ravno pokukal iz oblakov, nato pa smo si privoščili postanek v koči.
Sestopili smo po poti pristopa in se v skupaj 6 urah in pol vrnili na izhodišče. Namestili smo se v koči in uživali v popoldnevu. Tisti najbolj zagnani pa so skočili še do vrha z Marijinim kipom slabih 200 m nad kočo. Zvečer nas je čakala zelo okusna večerja z izbiranjem predjedi in glavne jedi, kot je to v italijanskih kočah navada.
Pridružila sta se nam tudi Barbara in Fabio, ki sta prišla že v petek z lastnim prevozom iz Trsta in sta imela obrnjen program. Ta dan sta bila na poti 52 tunelov. Tak je bil namreč tudi naš plan, a sem program zaradi vremena v zadnjem trenutku zamenjal.
Onadva pa sta prvo noč spala na prelazu Xomo in sta zato ostala pri prvotnem planu. Jasno, pot 52 tunelov ju je navdušila, kot bo tudi nas.
2. dan
Strada delle 52 Gallerie,
Rifugio Achille Papa 1928 m,
Cima Palon 2239 m,
Dente Italiano 2220 m,
Dente Austriaco 2203 m
trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: 1200 m
dolžina: 18,2 km
Zjutraj po zajtrku smo se poslovili od prijazne koče in se z dovoljenjem odpeljali po sicer zaprti cesti do sedla Pian delle Fugasse, do sedla Xomo in do parkirišča na Bocca di Campiglia na 1216 m. Ura je bila 8 zjutraj pa je bilo parkirišče že precej polno, pot je namreč zelo obljudena.
Pot 52 tunelov ali Strada delle 52 Gallerie je dolga 6.550 m in premaga 780 višinskih metrov. Vsi tuneli imajo imena in so dolgi od 8 (tunel 22 - Breganze) do 318 m (tunel 19 - Re), vsi skupaj pa 2.335 m (povprečje 45 m).
Gradnja se je začela 6. februarja 1917 in se končala novembra 1917. Omogočala je celoletno varno oskrbovanje z mulami do frontne črte na masivu Monte Pasubia, izven dosega avstrijskih topov.
Speljana je mojstrsko, na nekaterih mestih prav spektakularno. Tunel 20 - General Cadorna naredi dvojno spiralo v skalnem stolpu, zadnji tuneli pa so speljani med izpostavljenimi policami s fantastičnimi razgledi na okolico.
Zadnji tunel - Sardegna se konča pri prvih mizah koče Achille Papa. Nekoč je bila zelo popularna med gorskimi kolesarji. Po seriji nesreč, tudi smrtnih, so jo za kolesarje prepovedali.
Približno 3 ure in četrt smo rabil, da smo jo prehodili in prišli do koče Achille Papa. Tu smo si privoščili počitek in naredili plan za naprej. Najprej smo se povzpeli do najvišjega vrha masiva Monte Pasubia, Cimo Palon.
Ta je bila med 1. svetovno vojno še na italijanski strani fronte. Malo naprej je namreč Dente Italiano, italijanski zob, vrh kjer je bila prva linija Italijanov. Avstrijci so bili le malo stran, na Dente Austriaco, oba grebenska vrhova pa loči le sedlo.
Po bitki junija 1916, ki ni prinesla sprememb položajev, sta se strani šli vojno rovov. Obe sta kopali rove proti drugi strani v želji, da bi od spodaj minirali sovražnika. Od septembra 1917 je bilo 10 takih eksplozij, ki sicer niso dale nobenega taktičnega efekta.
V zadnji eksploziji so Avstrijci zgodaj zjutraj 13. marca 1918 prižgali 50 ton TNT pod Dente Italiano in razbili cel severni del vrha. Eksplozija pa je bila tako močna, da so bile žrtve tudi na avstrijski strani in je bila menda najmočnejša eksplozija v vojni na celotni Tirolsko-Soški fronti.
S sedla smo se spustili nazaj proti koči Papa in vmes na snežišču s snežnimi granatami demonstrirali nekaj obstreljevanja iz 1. svetovne vojne.
Prišli smo do kapele, kje info tabla obvešča, da so Italijani področje Monte Pasubia leta 1922 razglasili za sveto področje. Taka sveta področja 1. svetovne vojne so bila le 4, eden pri nas, Sabotin.
Še mimo spomenika Arco Romano smo šli in prišli nazaj do koče Papa, kjer je bilo kot v mravljišču, vse povsod polno ljudi, v koči in okoli nje. Spet smo si privoščili počitek in potem sestopili po cesti Scarubbi / Strada degli Scarubbi.
Tudi ta je bila oskrbovalna cesta vendar izpostavljena avstrijskim topovom in plazovom. Zato so se leta 1917 odločili za gradnjo poti 52 tunelov.
Scarubbi se v ravnem delu precej vleče, ko pa pride do serpentinastega dela pa je med serpentinami speljana markirana bližnjica, ki pot zelo skrajša. Tako smo po 8 urah in pol končali z izletom. Vkrcali so se v kombije in pohiteli proti domu.
Dvodnevni izlet v Piccole Dolomite je bil čisti presežek. Lepi hribi, odlična koča in zgodovinski kontekst Monte Pasubia so naredili na nas res močan vtis. Čestitke tudi ekipi, ki je v dveh dneh naredila 2.100 višinskih metrov in 32 dolžinskih km.
Spisal Tomaž
Greben Orlic je posejan z nizom stolpov, škrbin, balvanov, plošč in podobnih plezalskih poslastic ter strmo pada v dolino, tako na severu, kot tudi na jugu. Prečenje ni za vsakogar (alpinistični vzpon II, 200 m), saj je potrebno dobro poprijeti za skalo, na poti pa srečamo kar nekaj klinov, svedrovcev in debelo 'gurtno'.
Na enem od razritih klancev sprednji pogon ni več zadoščal razmeram, zato smo parkirali in se odpravili najprej po cesti, kasneje pa po dobro vidni, z možici označeni lovski poti čez Zagon do markirane poti Zelenica – Stol.
Sestopili smo po poličkah in šodru v manjšo škrbinico, kjer nas je čakal izpostavljen prehod in nato prečenje gladkih strmih plošč (II, izpostavljeno, svedrovci in klini).
