Grlovec / Ferlacher Horn, 24. 2. 2018

Grlovec / Ferlacher Horn 1840 m

udeleženci: Sabina, Aleš, Kristina, Mateja, Roman, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž
trajanje: 8 ur 10 min
višinska razlika: 1190 m
dolžina: 12,3 km


Glede na vreme in snežne ramere smo izbrali sredogorje in sicer vedno hvaležne Karavanke. Za cilj smo izbrali Grlovec / Ferlacher Horn. Ob 6 h zjutraj smo krenili od Kavala in se ustavili v Tržiču na jutranji kavi.

Nadaljevali smo čez mejni prehod Ljubelj in parkirali malo pred gostilno Dajčpeter. Prvotni zamisli z izhodiščem v Borovljah smo se zaradi prevelike višinske razlike v teh snežnih razmerah odpovedali.

Od Dajčpetra smo le pričakovali kakšno gaz proti vrhu. Tako smo krplje na izhodišču navezali na nahrbtnike in krenili.





Zgledalo je super, odcep s ceste in dvorišče ob domačiji skidana v nulo.

Od dvorišča naprej pa gaz. A le 50 metrov, do potočka, kjer ima domačija izgleda vodno zajetje.





Pot naprej pa deviško bela. In tako smo po slabih petih minuta hoje krplje sneli z nahrbtnikov in jih montirali na noge.

Kar lepo nam je šlo, a na čelu kolone so bile potrebne menjave, saj so tokrat kot zanalašč manjkali nekateri najmočnejši plugi.

Tako je bila vojaška obveznost gaženja uvedena za oba spola.

V res idilični zimski pravljici smo kar lepo napredovali. Malo so nas upočasnjevali snežni zameti čez katere se je bilo včasi kar težko prebiti.

A to je veljalo le za prvega, deveti je že šel po avtocesti, ki so mu jo naredili predhodniki. Kar nekaj domiselnih izrazov smo pogruntali za situacijo v kateri smo bili, a hudega nam dejansko ni bilo nič.




Na grebenu smo bili po dobri treh urah in snega je bilo vedno več. Greben se vleče in vleče, pa še zamet tu, zamet tam in po dobrih petih urah še vedno nismo bili na vrhu.

Rdeča pika na zemljevidu na telefonu se je le počasi premikala proti vrhu in trajalo je 5 ur in 55 minut, da smo prišli do križa na vrhu.

Zaradi megle smo križ zagledali šele z razdalje 30 m. Kljub vetru smo si vzeli 20 minut za malico, fotošuting in meritev snežne odeje, 170 cm ga je bilo na vrhu.




Vračali smo se po isti poti, oziroma isti gazi in bili na izhodišču ekspresno, v dobri dveh urah. Kmalu smo bili spet v Tržiču, kjer smo ob pivu ugotavljali, da nam je uspela enkratna zimska tura.

Spisal Tomaž

 
 
 

Pfarrachhöhe, Galtviehkopf, Ochsinger, 17. 2. 2018

Pfarrachhöhe 1922 m, 
Galtviehkopf 1986 m, 
Ochsinger 1978 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Aleš, Maks, Sašo, Stojan, Nevenka, Antonija, Tomaž, Peter, Ivan
povprečna starost: 56 let, 11 mesecev, 2 dni
trajanje: 7 ur 
višinska razlika: 1150 m
dolžina: 17,3 km


V zgodnjih jutranjih urah smo se vrli gorniki in dve gornici zbrali pred društveno pisarno, se veselo pozdravili in se podali našemu cilju naproti. Aleš je ponudil prevoz za eno skupino, kar smo hvaležno sprejeli.

Druga skupina je v Kranju pobrala Ivana in kmalu smo skupaj srebali kavo na radovljiški OMVjki. Po okrepčilu smo pot nadaljevali skozi karavanški predor po avtocesti proti Salzburgu.

V Bischofshofnu smo po dveh urah zavili z avtoceste in se ob reki Salzalch napotili proti Zell am See, v kraju Taxenbach pa smo zavili navkreber in parkirali na 1.060 m nadmorske višine.

Pot smo peš nadaljevali med redkimi hišam in naprej po gozdni cesti, kjer nam je gaz verjetno utr štirikolesnik z gosenicami. Po 500 višinskih metrih smo si nadeli krplje in po stezi zagrizli v strmi breg.

Skupina je skozi gozd lepo napredovala, po izstopu iz gozda pa je pot vodila preko strmega neporaščenega pobočja. Kljub zmerni nevarnosti snežnih plazov smo previdno in v razpotegnjeni koloni prečili pobočje ter se spet zbrali na varnejšem delu.

Od tod se nam je odprl pogled na okoliško gorovje, še posebej skupino Glockner. Naredili smo kratek postanek za okrepčilo in se pripravili na bolj vetrovne razmere, ki bi nas lahko pričakale na grebenu.

Spet smo zagrizli v strmino in s krpljami potegnili globoko sled po nedolžnih belih širjavah mimo 1.922 m visokega vrha Pfarrachhöhe, ki so ga označevali trije križi.

Od tod smo zagledali tudi Hundstein, na katerem je postavljena tudi koča Statzerhaus. Cilj naše ture smo videli in se nam je približeval, ampak pot do njega nam ni bila vidna, saj se je naša pot vila po krožnem gorskem grebenu, direktni pristop pa v teh razmerah ni bil izvedljiv.

Po rahlem spustu smo se povzpeli na Galtviehkopf 1.986 m, od koder smo dokončno zagledal predviden potek poti do vrha.

Razmere niso bile prav nič obetavne, kljub temu pa smo nadaljevali pot do sosednjega vrha, kjer nam je bilo dokončno jasno, da smo današnjo turo zaključili na Ochsinger 1.978 m.






V nadaljevanju bi morali prečili greben in slediti žični ograji do neugodne prečke, nad katero se je vila dolga opast.

V teh snežnih razmerah je bila naklonina preveč izpostavljena in s stiskom roke smo si čestitali za lep dosežek. Skupinsko sliko smo ob povratku naredili na vrhu Galtviehkopf, ki je bil naš najvišje doseženi vrh.

Tu smo se najbolj približali višini dva tisoč metrom, presegli pa jih nismo. Povratek je bil bistveno hitrejši, saj je bila pot uhojena in nas je urno popeljala v dolino, vmes pa smo posekali še kak ovinek.

Zbrali smo se pri avtomobilih in se napotili nazaj v Slovenijo. Analiza ture je bila pri Gorencu, od koder smo se utrujeni razšli s čudovitimi vtisi. Bila je res prava snežna tura za krpljanje.

Spisal Boštjan

 

 
 

Begunjščica, grapi Y in Trolko, 27. 1. 2018

Begunjščica - Veliki vrh, 2060 m,
Trolko, III, 50°, 350 m,
Smer Y, III/III, 35°-50°, 200 m, levi izstop,
Centralna grapa III/II-III, 35°-40°, 200 m,

udeleženci: Tomaž, Nevenka, Alja, Kristina, Metod, Marko, Sašo
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m


Zelenico sem v zadnjih treh tednih obiskal že vsaj petič, snežne razmere pa so bile vsakič drugačne. Pršič, ki je po zadnjem sneženju omogočal sanjsko turno smuko in trpljenje pešakov, je tokrat prešel v trdno, poledenelo podlago, ki brez derez ni omogočala varnega koraka.

Smučanje žal ni več sanjsko, so pa razmere v grapah mnogo boljše. Tokrat sta bila naša cilja grapi Y in Trolko.

Zbrali smo se na običajnem mestu na Brodu in z dvema avtoma odpeljali proti Ljubelju. Postanek na tradicionalni jutranji kavici in rogljičku v Tržiču seveda ni manjkal.

Po kratkem posvetu smo se odpeljali do mejnega prehoda oziroma parkirišča pod nekdanjim smučarskim centrom Zelenica.

S parkirišča smo krenili v smeri Zelenice. Začetni del poti je bil večinoma kopen in poledenel (previdno), kmalu pa smo dosegli trd sneg, ki pa je ob robu omogočal hojo brez derez.

Nadaljevali smo do koče na Vrtači in naravnost navzgor proti Centralni grapi ter koči na Zelenici, ki je tokrat nismo obiskali.

Nedaleč od koče smo si nadeli plezalni pas, dereze in s cepinom v roki krenili v strmo pobočje proti vstopu v grapo Y, ki se nahaja levo od Centralne grape.

Grapa Y ima značilno obliko črke Y in sicer zaradi levega in desnega kraka (izstopa), težavnost plezanja je v kopnih razmerah ocenjena s III, zalita ima naklonino 35°-50°.

Razmere v grapi so bile odlične, grapa je bila povsem zalita, brez skalnih skokov, snežna odeja od vstopa do levega izstopa trdna in stabilna.

Izstop iz grape je na grebenu, kjer smo se usmerili desno proti  Velikemu vrhu Begunjščice, ki smo ga dosegli v nekaj minutah. Spotoma smo si ogledali še desni izstop, tudi tam so bile razmere odlične.

Čestitke in foto-termin, nekaj za pod zob in proti sestopni, Centralni grapi. Tudi tu so bile razmere odlične, povsem zalita grapa, brez skalnih skokov, trd in poledenel sneg je z derezami omogočal zanesljiv korak.

Sestopili pa smo samo do vstopa v smer Y, kjer smo po krajši razpravi krenili proti vstopu v grapo Trolko. Trolko je manj izrazita grapa, redkeje obiskana, nekoliko daljša in zahtevnejša od Y.

Razmere v začetnem delu so bile primerljive s prej opisanimi, proti grebenu pa se je količina snega zaradi sončnega in toplega vremena pričela zmanjševati, sneg je postajal mehkejši, cepine je bilo potrebno zatikati za štrleče skale ali redke površine ledu.

Dokaj adrenalinsko, zato je večina je izbrala prečenje in izstop v izteku Večerne oziroma Praznične smeri. Sestopili smo po Šentanskem plazu.

Čakala nas je še nebodigatreba pot proti parkirišču na Ljubelju, analizo ture pa smo v odlični družbi opravili v Tržiču, na lokaciji jutranje kavice.

Spisal Sašo




Ojstrnik, 20. 1. 2018

Gozman 1804 m, 
Ojstrnik / Oisternig / Monte Osternig 2050 m, 
Rifugio Nordio-Deffar 1412 m

udeleženci: Janez, Kristina, Matej, Stojan, Roman, Tomaž
trajanje: 6 ur 10 min
višinska razlika: 1020 m
dolžina: 13,2 km


Šli smo pogledat na začetek Karnijcev. Vreme je tu kazalo super in tudi snežne razmere naj bi bile primerne.

Jutranja kava je bila tradicionalna za ta konec, Vopa v Kranjski Gori.  Potem pa smo se zapeljali mimo Trbiža do vasice Ukve / Uggoviza. Tu smo zavili v istoimensko dolino. Parkirali smo na višini cca 1130 m.

Po poti 507 smo jo mahnili proti sedlu Pleccia. Pred nami je nekdo hodil s krpljami, nam pa se ji ni dalo natikati. Po dobri uri in pol smo prišli na sedlo, kjer nas je pričakalo krasno sončno vreme.

Ker smo bili malo omejeni s časom, smo prvotni plan, da skočimo še na Zahomec / Schoenwipfel / Monte Acomizza opustili.

Namesto tega smo šli do cerkvice Marije Snežne in od tam na vrh Gozman. Na vrhu je bunker, verjetno iz časov 1. svetovne vojne.

Spustili smo se do idilične planine Bistrica. Tu smo se opremili z derezami in cepini in nadaljevali po avstrijski strani do severovzhodnega grebena.

Po grebenu je šlo kar lepo proti vrhu, le nekajkrat se je komu v snegu udrlo do pasu. Po dobri štirih ura smo prišli na vrh Ojstrnika.

Vreme kičasto, razgledi hudi. Le v Dravski dolini in v spodnjem delu Ziljske doline megla.








Sestopili smo po južni strani nazaj do planine Bistrica. Šele tu smo srečali tudi druge planince in turne smučarje. Po malici smo sestopili v smeri sedla Lom


Sedla sicer nismo dosegli, saj se pot že prej odcepi proti koči Nordio-Deffar. Od tu smo sestopili po cesti in takoj za mostičkom desno poiskali bližnjico v dolino.

Po dobrih šestih urah smo zaključili lepo krožno turo in imeli še čas za analizo ture v Aljaževem Hramu v Dovjem.

Spisal Tomaž