Vrtaško Sleme, 10.1.2015

Vrtaško Sleme 2077 m

udeleženci: Janez, Maks, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1450 m
dolžina: 12 km

Drugo soboto letošnjega leta smo se odločili, da se povzpnemo na Sleme, ki se na višino 2077 metrov dviguje z desne strani doline Vrat. Pet se nas je odpeljalo z namenom, da parkiramo pri koči pri slapu Peričnik. Med vožnjo smo poslušali vremensko poročilo, da so ponoči med tretjo in četrto uro na Kredarici zabeležili absolutni rekord v hitrosti vetra, ki je imel v sunku kar 221 kilometrov na uro.

Napovedali so, da se bo veter sicer nekoliko zmanjšal, v sunkih pa ne bo manjši kot 100 kilometrov na uro. Zato so odsvetovali obisk gora. Ob tej novici si je gotovo vsak mislil svoje. Sam sem si rekel, gremo naprej, bomo pa toliko pametni, da bomo odnehali, predno nas bo veter odpihnil.



Tako smo se pripeljali do Mojstrane in nadaljevali proti Peričniku, vendar nas je kmalu ustavila cestna zapora. Morali smo se vrniti do Mojstrane in tam parkirati. Ura je bila 7 in 10 minut, ko smo se zagrizli v breg. Pot je bila snežena, pod drevjem kopna pa tudi navpična, brez predaha, samo strmo navzgor, skoro 1000 višinskih metrov.

Zaradi odjuge ni drselo, tako smo po slabih dveh urah prišli na Vrtaško planino 1462 m. Pri pastirski koči smo se okrepčali. Vreme je bilo jasno in sonce je kar prijetno grelo. Med potjo do sem smo slišali bučanje viharjev s triglavskega pogorja, vendar nas veter doslej še ni dosegel.

Predvidevali smo, da se bo pojavil malo višje, ko bomo prešli gozdno mejo, zato smo se topleje oblekli, a glej ga, zlomka, tudi na čistini je bilo čisto normalno. Ni pa bilo tako, ko smo približno 100 metrov višje, pri odcepu za Vrtaški vrh zagazili v smer Slemena, kjer smo bili prvi pohodniki. Do sem je bila steza kar shojena. Od tu dalje pa smo se udirali 20 do 30 cm, zato smo še kar hitro napredovali.

Kmalu pa je bilo snega do kolen in čez, ponekod celo do globine pohodnih palic. Premikali smo se zelo počasi. Krplje smo vzeli s seboj, vendar so žal ostali v avtomobilu. Končno smo po dobrih štirih urah in pol prišli na vrh Slemena na višini 2077 metrov. Vetrovna napoved se v našem primeru ni uresničila. Še več, vse do sedla je bilo mirno. Šele na grebenu je pihalo, ampak nič močneje kot običajno na vrhu.

Razgled je bil res izjemen. Cela veriga avstrijskih vršacev z Velikim Klekom na čelu, Karavanke, Savinjske Alpe. Vse je bilo kot na dlani. Ko smo se razgledali je bila ura ravno poldan, zato smo se spustili pod sedlo v zavetrje, kjer smo se okrepčali.




Vrnili smo se po isti poti, kar je pri nas redko. V vrhnjem delu smo se spet pogrezali, vendar je pri spustu to precej lažje. Dokaj hitro smo bili spet na Vrtaški planini. Bilo je tako mirno in toplo, da smo se pri pastirski koči ustavili in nekaj časa uživali.

Čakal nas je še zaključni spust. Zaradi močne odjuge je bila pot spolzka. Kar nekajkrat je temu ali onemu zdrsnilo, da se je zložil na zadnjo plat. Seveda ni manjkalo izvirnih pripomb, ki so zelo popestrile turo. Za povratek smo porabili dve uri in 40 minut, skupaj pa 7 ur in 30 minut za 1400 metrov višine.


 Po tej naši poti pastirji vodijo živino na pašo na Vrtaško planino. Kako to zmorejo v taki strmini, si ne znam predstavljati, posebno še za povratek. Toda ograje na nevarnih mestih to potrjujejo.Vrček piva smo si privoščili na klasični postaji »Pri štoparju« v Dovjem. 

Spisal Janez 





Ni komentarjev:

Objavite komentar