Obir, 2.5.2015

Ojstrc / Hochobir 2139 m,
Kravji vrh / Kuhberg 2026 m,

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Slavko, Nevenka, Mateja, Sašo
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1550 m


Obir je bil cilj letošnje prve majske ture. Zbrali smo se v deževnem jutru ob 5. uri na običajnem zbirnem mestu in se z dvema avtomobiloma odpeljali proti cilju, Marjana pa smo spotoma pobrali na pokopališču v Vodicah.

Za budnico smo se ustavili na obvezni kavi, tokrat na samopostrežnem petrolovem bencinskem servisu na Voklem. Vožnjo smo nadaljevali preko Jezerskega do Železne Kaple (Eisenkappel), kjer pa je dež že pojenjal. Nadaljevali smo po slikoviti soteski obirskega potoka preko sedla Šajda (Schaidasattel), kjer smo pustili en avto, do Borovniškega jezera (Freibach Stausee).

Dež je kot naročeno ponehal, oblaki so se pričeli redčiti in pokazalo se je sonce. Obir je enovit gorski masiv v severnem delu Karavank, ki ga od ostalega dela Karavank ločujejo dolina Bele (Železna Kapla) na vhodu, Obirski potok s sedlom Šajdo na jugu, Hmeliške Borovnice na zahodu, proti severu pa ravnina reke Drave.

Glavni in najvišji vrh masiva je Ojstrc (Hochobir, 2139 m), severno se nahaja Jagovčevo sedlo (Jagoutz Sattel) in Mali Obir (Kleine Obir, 1947 m), v JZ grebenu Kravji vrh (Kuhberg, 2026 m) na SZ pa sta še Menihovec (Minichoutz 1624 m) in Stara gora (Altberg, 1562 m).

Na Obir vodi več nezahtevnih poti, mi pa smo se odločili za krožno turo z izhodiščem ob zgornjem delu Borovniškega jezera pri kmetiji Jagovc preko Jagovčevega sedla in zahtevnega brezpotnega prečenja Ojstrca ter Kravjega vrha do sedla Šajda. Od omenjenega izhodišča na višini 780 m sledimo markacijam najprej po cesti, kasneje pa po nezahtevni, večinoma precej strmi poti skozi gozd.

Markirani poti, ki večkrat preči taisto cesto, sledimo do Jagovčeve planine (Jagoutzalm) na višini 1665 m, kjer stojita dve koči. Do planine, kjer smo si privoščili krajši počitek in okrepčilo, smo potrebovali dve uri zmerne hoje.

Pred nami pa je bil zahtevnejši del poti. Najprej smo se povzpeli do Jagovčevega sedla med Velikim in Malim Obirjem, na višini 1686 m. S sedla smo se usmerili na zahtevno brezpotje, sicer označeno z rdečimi pikami, v strma pobočja Ojstrca, najprej desno od glavnega grebena, skozi zelo strmo ruševje in skrotje nazaj na greben.

Vzpon smo si olajšali s koreninami in vejami, dobrodošlo predvsem zaradi od dežja razmočenih korenin, skal in ostale podlage pa tudi prvih ostankov snega. Po približno 150 m vzpona smo prilezli na glavni SZ greben Ojstrca.

Nadeli smo si dereze in opremili s cepini ter vzpon nadaljevali v območju grebena. Pot je dobro markirana z rdečimi pikami, ki nas vodijo med najbolj smiselnimi naravnimi prehodi na eni in drugi strani grebena. Večino poti smo opravili po zasneženih pobočjih, strmih gruščih in ruševju.

Pod vrhom smo preplezali nekaj kopnih skalnih stopenj, ki zahtevajo lažje plezanje I. stopnje zahtevnosti, pot pa se kasneje položi. Vseeno je potrebna velika pazljivost. Za vzpon s sedla do vrha Ojstrca smo potrebovali dve uri.


Na vrhu nas je pričakalo sončno vreme, zato smo si privoščili daljši počitek z malico, tekočimi zadevami in obveznim fototerminom. Razgledovali smo se predvsem po Kamniških in Savinjskih Alpah ter Karavankah. Cjajnik in Košutnikov turn nas vabita.

Mateja nas je opozorila, naj ne pretiravamo s hrano, saj je pred nami še dolga pot, na cilju pa nas čaka presenečenje. Radovednost nas je hitro pognala na pot proti Kravjemu vrhu, ki smo ga osvojili v slabi uri zmerne hoje.

Razgledi še vedno dobri, ampak oblaki so se pričeli gostiti, v dravski dolini smo že opazili nekaj neviht, zato smo hitro vzeli pot pod noge in krenili proti sedlu Šajda, kjer nas je čakal eden od avtomobilov.

Po brezpotnem in strmem spustu skozi gozd smo pot nadaljevali po markirani poti, dež s točo pa nas je ujel dobesedno nekaj metrov pred paviljonom na sedlu Šajda. Še presenečenje, ključe avtomobila je voznik pozabil v prvem avtu, vendar je Nevenka zaplet hitro rešila, 'ujagala' avstrijske planince, ki so Matejo odpeljali po prvi avto k Borovniškemu jezeru.

V Slovenijo smo se odpeljali preko prelaza Ljubelj, tako smo opravili dve krožni turi, peš in z avti. Analizo ture smo opravili v Tržiču, kjer nas je Mateja presenetila s svojim skritim talentom: odličnimi slaščicami, ki so bile tako dobre, da so se kar topile v ustih.


Spisal Sašo





Ni komentarjev:

Objavite komentar