Na izlet na Mljet in Lastovo bi morali že v lanskem maju, pa nam je epidemija takrat izlet preprečila. Tako smo odšli letos takoj po sproščanju ukrepov. 53 udeležencev, 2 vodnika in voznik Elvir smo se v soboto ob 4h zjutraj odpravili na pot.
Kar hitro smo opravili na hrvaški meji v Vinici in nadaljevali po hrvaški avtocesti v Dalmacijo. Zapeljali smo se v dolino Neretve in čez bosanski del obale ter opazovali kako napreduje gradnja Pelješkega mostu.
Po prihodu na polotok Pelješac pa nas je že čakal prvi pohod. V Malem Stonu smo se povzpeli na Stonske zidine, obzidje, ki je bilo zgrajeno za časa Dubrovniške republike v 14. stoletju.
Po obzidju smo šli vse do Stona. Obzidje med obema Stonoma že dlje časa potopoma obnavljajo in ob obilici kamenja, ki so ga morali tovoriti in zložiti graditelji, je morda od tu prišel izraz Stone age.
Mi smo si v Stonu privoščili krajši postanek za ogled mesteca in pijačo nato pa nadaljevali do Prapratna, kjer smo se vkrcali na trajekt.
S trajektom smo se zapeljali do Sobra na Mljetu in od tam nadaljevali z avtobusom do Pomene. Tu smo se za tri noči nastanili v hotelu Odisej, edinem hotelu na otoku.
Veliki Gradac 157 m, Montokuc 251 m, Korubica 347 m, Veliki Planjak 392 m, Grabova glava 384 m
trajanje: 6 h višinska razlika: cca 700 m dolžina: 10 km
Pred prvim pohodom na Mljetu smo skočili še v Polače po nakupih, saj v Pomeni ni nobene trgovine. Nato smo se vrnili do Goveđarov, kjer nas je Elvir odložil in začeli smo s pohodom.
Prvi cilj je bil Veliki Gradac, s katerega je lepo vidno Veliko jezero na Mljetu. Nadaljevali smo na naslednji vrh Montokuc, kjer stoji lesena opazovalnica. Sestopili smo do križišča poti, kjer smo se ločili.
Manjša skupina je sestopila do Velikega jezera, kjer so si omislili turistični program s kopanjem in vožnjo z ladjico na otoček na jezeru.
Večja skupina pa je nadaljevala naprej. Po daljšem prečenju smo spet prišli do križišča poti in se po neoznačeni stezici povzpeli na razgledni vrh Korubica.
Vrnili smo se nazaj do križišča poti in šli po markirani poti na Veliki Planjak. Ta je bil še najmanj atraktiven od današnjih vrhov, saj je degradiran z antenami.
Sestopili smo do sedelca in se nato vzpeli še na zadnji današnji vrh, Grabova glava. Ta nas je preprosto navdušila, saj je vrh izreden razglednik. Videli smo večino otoka.
Sestopili smo malo po isti poti, potem pa nadaljevali proti vzhodu. Z Elvirjem smo bili namreč zmenjeni, da nas z avtobusom pobere tam kjer markirana pot prečka glavno cesto Pomena - Sobra.
Ko smo dosegli cesto na Elvirja nismo dolgo čakali in že smo sedeli v avtobusu s hladnimi pivi v rokah. Vrnili smo se v hotel in skupaj z ostalimi počakali na večerjo.
Hotel Odisej se je kar izkazal. Pestra izbira jedi, osebje pa prijazno in profesionalno, vsi z maskami in rokavičkami v teh covid časih.
trajanje: 4 h višinska razlika: cca 370 m dolžina: 8,5 km
Tretji dan smo se zapeljali na vzhodni konec otoka. Malo pred vasico Korita nas je Elvir odložil in začeli smo s pohodom na Planjak oziroma Pjenak.
Kmalu smo ugotovili, da je tu botanični raj. Povsod vse polno rož. Do vrha je dobra ura hoje. Na vrhu pa poleg obilice rož tudi obilica razgledov.
Po daljšem postanku smo sestopili do izhodišča in skočili še do dveh cerkvic v bližini, Sv. Gospa in Sv. Ilija. Uživali smo v lepem vremenu, nekaj pa je k dobrem razpoloženju spet pripomogla tudi vsebina hladilnika na avtobusu.
Programa za danes pa še ni bilo konec. Med vožnjo nazaj smo se ustavili na Babinom Polju in sestopili do Odisejeve špilje.
Gre za kakih 50 m globoko luknjo, premera 20 m in je z 20-meterskim tunelom povezana z morjem. Po legendi naj bi po brodolomu med vračanjem s Trojanske vojne, po 9-tih dneh plavanja sem priplaval Odisej.
Tu pa ga je nimfa Kalipso zadrževala 7 let. Nas ni nič zadrževala, saj je bil lokal Kalipso na plaži žal zaprt. Poznal se je čas takoj po 3. valu, turistov je bilo na Mljetu silno malo.
Tudi s kopanjem ni bilo praktično nič. Valovi v kombinaciji z nerodnim izhodom iz vode sta pripomogla k temu, da se je tu kopalo le 5 najpogumnejših.
Vrnili smo se do avtobusa in nato v hotel preživljati zadnji večer na Mljetu.
Sledil je dan za selitev na Lastovo. Z avtobusom smo se zapeljali v Sobro in se vkrcal na trajekt za Pelješac. Na Pelješcu smo se zapeljali proti Orebiću. Malo nad Orebićem smo se ustavili na postanku za pokušino in nabavo vin v lokalčku ob cesti.
V Orebiću smo se vkrcali na trajekt za Korčulo. V mestu Korčula smo se ustavili za krajši ogled, predvsem pa za kosilo.
Z vožnjo smo nadaljevali do Vele Luke, kjer smo se vkrcali na trajekt za Lastovo. Iskrcali smo se v Ubli na Lastovem in se z avtobusom odpeljali v Pasadur.
Za štiri noči smo se nastanili v hotelu Solitudo, spet edinem hotelu na otoku. Potovanje z Mljeta je bilo naporno. Eni so v hotelu izgubljali prtljago, drugi niso našli sobe, spet tretji oboje.
Najvzdržljivejši so v hotelskem lobiju vztrajali dolgo v noč, načele so se zaloge vina kupljenega nad Orebićem.
trajanje: 4 h 45 min višinska razlika: cca 360 m dolžina: 9,4 km
To je bil edini dan na izletu, ko nismo rabili avtobusa. V Pasadurju je mostiček, ki povezuje otoka Lastovo in Prežbo in na otok Prežba smo šli na pohod.
Povzpeli smo se na Jurjev vrh, najvišji vrh Prežbe. Na vrhu so ostanki bunkerjev Jugoslovanske ljudske armade, oziroma Jugoslovanske vojne mornarice. Sestopili smo na drugo stran otoka do Uvale Sito in vse do skrivališča za podmornice.
Gre za zelo zanimiv objekt, ki pa ni edini tu. Šli smo diagonalno čez otok do Uvale Kremena, kjer je še eno skrivališče za podmornice. Še po drugi diagoali smo prečili Prežbo in se vrnili v Pasadur.
Preostanek dneva je bilo prosto za kopanje in ostale aktivnosti.
trajanje: 6 h višinska razlika: cca 900 m dolžina: 12,8 km
V četrtek smo se odpravili na najvišji vrh Lastova, Hom. Ker je bilo planirano podaljšanje ture še na Sozanj, so nekateri počakali v hotelu z namenom, da se nam pridružijo samo na turi na Sozanj.
Mi smo se ob cesti pri Njivicah izkrcali iz avtobusa in začeli s pohodom. Nekje na sredini markirane poti na Hom bi se morala odcepiti markirana pot, ki bi nas v nadaljevanju pripeljala na Sozanj a je zaraščena oziroma opuščena.
Vrh Homa ima lep razgled po celotnem arhipelagu Lastovo, ki ga sestavlja 46 otokov in čeri. Ker nismo imeli povezave na Sozanj se je načrt spremenil. Sestopili smo na južno stran do ceste, ki povezuje mesto Lastovo s Skriveno luko.
Tu nas je pobral avtobus, ki je pripeljal tudi skupino, ki je prej ostala v hotelu. Skupaj smo se zapeljali na ogled mesta Lastovo.
Mesto se kot amfiteater dviga nad rodovitno dolino in je skrito pred obalo. Mi smo se vzpeli do trdnjave nad mestom. Med vzponom smo poleg ostale arhitekture opazovali nenavadne dimnike, lastovske fumarje.
Ti izvirajo iz 17. in 18. stoletja, ko so Lastovci tekmovali med seboj kdo bo imel bolj vpadljiv dimnik. Mi smo si po ogledu privoščili pavzo v lokalčku v centru mesteca.
Nato smo med vožnjo proti hotelu skočili še na Sozanj. Vzpona je bilo le za 100 višinskih metrov, vendar se je splačalo, saj so bili razgledi spet enkratni. A program še ni bil zaključen. Pri naselju Ubli smo skočili še na Zle polje, kjer je so ostanki nekoč vojašnice maršala Tita.
Sprehodili smo se proti obali in naleteli na plato z dvema podzemnima tuneloma. Škoda, da je vse v razsulu, bogato vojaško dediščino otoka bi veljalo bolje vzdrževati in tržiti.
trajanje: 4 h višinska razlika: cca 370 m dolžina: 12,5 km
Za zadnji dan programa nam je ostal obisk Skrivene luke. Spet smo se razdelili v dve skupini. Skupino z več hoje in z več udeleženci je avtobus odložil na rodovitni ravnici pod mestom Lastovo.
Po ravnici smo krenili do njenega konca in začeli z vzponom. Gor in dol smo hodili po gričkih, šli mimo Poljic, kjer so nekakšni pastirski stanovi in nato počasi ugledali Skriveno luko. Da smo vse skupaj videli bolje smo se povzpeli na Sv. Čebrjan, kar je pred nami storila tudi druga skupina.
Oni so nato odšli na kopanje v Skriveno luko, mi pa smo pohod še podaljšali in se sprehodili do Struge, svetilnika iz leta 1839. Gre za drugi najstarejši svetilnik na vzhodni jadranski obali. Starejši od njega je le svetilnik na rtu Savudrija iz leta 1818.
Njegova glavna luč ima doseg 27 navtičnih milj (50 km), stoji pa nad prepadnim klifom, 80 m nad morjem. Od tu smo se odpravili na kopanje proti Skriveni luki in kmalu sta nas prestregla Primož in Elvir, ki je z avtobusom skoraj dva kilometra vozil vzvratno. Obračanje avtobusa namreč tu nikjer ni možno.
Odpeljali smo se do Skrivene luke na kopanje, za kar pa smo imeli omejen čas. Čakala nas je namreč še degustacija vina v Lastovem. Pričakovali so nas v vinariji Šarić in nam priredili zanimivo degustacijo.
Dobro razpoloženi smo se odpeljali nazaj v hotel, kjer nas je čakal zaključni večer izleta.
Le še vožnja domov nas je čakala. Zgodaj zjutraj najprej trajekt proti Splitu. V Splitu je bilo organizirano testiranje za 16 udeležencev, ki niso izpolnjevali drugih pogojev PCT.
Rezultati testiranja so bili obljubljeni po mailu v nekaj urah, ravno takrat enkrat ko bomo na slovenski meji. In res, med postopkom na meji res prileti mail in brez dodatnega čakanja prečkamo mejo, še en cukrček v brezhibnosti izleta.
Preživeli smo res lep teden, vse je potekalo gladko, vreme nam je služilo, pa še turistov je bilo takoj po 3. valu epidemije bore malo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar