Ötztalske, Ortlerske in Engadinske Alpe, 31. 7. - 2. 8. 2011

1. dan
Grawand (Croda Delle Cornacchie) 3251 m,
Schutzhütte Schöne Aussicht (Rifugio Bella Vista), 2840 m
Kurzras (Maso Corto) 2011 m

Schaubachhütte (Rifugio Citta' di Milano) 2581 m
Hintergrathütte (Rifugio del Coston) 2661 m
Hintergratkopf 2813 m


2. dan
K2 Hütte 2350 m
Sulden (Solda) 1925 m

Berghaus Fuorcla Surlej 2760 m


3. dan
Surlej 1870
oziroma
Furtschellas 2313


S Primožem sva se odpravila na novo ogledno turo. Tokrat na Južno Tirolsko in v Švico. Sredi noči, ob treh zjutraj sva se odpravila iz Ljubljane, čez karavanški tunel, po dolini Drave do Lienza in po Pustriški dolini do Brixna. Od tam po brenerski avtocesti do Bolzana in nato po dolini reke Adiže do Merana.

Tu se začne dolina Vinšgau, ki je znana po nepreglednih nasadih jabolk. Kmalu sva zavila v stransko dolino Schnals, bolj znano pod italjanskim imenom Val Senales, in se zapeljala do turistične vasice Kurzras, kamor sva prispela ob pol devetih zjutraj.

Z gondolo, na kateri sva bila med smučarji edina planinca, sva se zapeljala na dobrih 3200 m do hotela Grawand. Sprehodila sva se za celih 40 višinskih metrov na tritisočak Grawand nad hotelom. Zaradi dopoldanske ure in z dežjem prejšnjih dni spranega ozračja sva imela izredne razglede po Otztalskih in Ortlerskih Alpah, v daljavi pa so bili obrisi Dolomitov.

Pred sestopom sva v hotelu obiskala  Ötzijevo galerijo. Ötzija so leta 1991 našli 3 kilometre stran od Grawanda. Sestopila sva na sever mimo ledeniškega smučišča do sedla z jezercem in se vzpela do koče Bella Vista oziroma Schöne Aussicht. Od koče sva se po razgledni poti spustila nazaj v Kurzas in se odpeljala naprej proti Ortlerju.

Po dobri uri sva prispela v vasico Sulden pod Ortlerjem in spet sedla v gondolo. Strinjala sva se, da bi pri teh cenah gondol le-te lahko imele bolj čiste šipe, da bi se lažje slikalo okoliško panoramo. Ko sva prispela do zgornje postaje naju je čakalo bolj resno gorsko okolje kot v Val Senales, verjetno tudi zaradi temačnih oblakov.

Mimo starinske Schaubachhütte sva se sestopila za cca 400 višincev in se za toliko tudi vzpela do Hintergrathütte, prav tako starinske koče, zgrajena je bila že leta 1922. Skočila sva še na bližnji dvatisočak Hintergratkopf in se nato vrnila v kočo, kjer sva prespala. Koča je bila prijetna, vino in hrana dobra, oskrbnica pa ne najbolj prijazna.

Zjutraj sva že pred zajtrkom krenila naprej do koče K2, kamor pripelje tudi sedežnica iz Suldna. Ker sedežnica še ni obratovala tudi koča ni bila odprta in sva zvisela za jutranjo kavo. Po lepem macesnovem gozdičku sva se sestopila do Suldna, kjer naju je čakalo neljubo presenečenje, popolnoma prazen akumulator v avtu.

Prek AMZS so nama organizirali lokalno pomoč, na katero sva sicer čakala slabe tri ure, a avto je na koncu vžgal in odpeljala sva se proti Švici. Tik pred švicarsko mejo sva opravila še pit stop za menjavo akumulatorja v servisni delavnici ob cesti.

Nato pa v Švico v dolino Engadin in mimo St. Moritza do vasice Surlej, kjer sva se spet vkrcala na gondolo, do srednje postaje Murtel. Tu sva izstopila in se napotila proti koči Fuorcla Surlej, kjer sva vzela polpenzion.

Od koče je krasen razgled na Bernino, ki smo jo obiskali lansko leto z italijanske strani. Čas do večerje sva izkoristila še za skok do koče Chamanna Coaz, vendar sva se po dobri polovici poti obrnila, ker bi šlo časovno preveč na tesno. Težave z akumulatorjem so terjale svoj davek a nič zato, ker sva prvotne kombinacije za izlet z Chamanna Coaz in dolino Roseg ob študiranju prospektov zamenjala za razgledno pot z razgledom na jezerca v dolini Engadin.

V koči Fuorcla Surlej kjer sva spala, je ta večer bivalo tudi 6 psov. Lastniki so jih pripeljali iz doline, saj je 1. avgusta v Švici praznik,  »Nationalfeiertag«, v spomin na 1. avgust 1291, ko je bila ustanovljena Švicarska konfederacija. Na ta dan po Švici menda kar dobro pokajo pirotehnične zadeve, zato so se nekateri odločili, da pse umaknejo v hribe.

Sicer nekoliko dražji polpenzion se na koncu ni izkazal za toliko dragega, saj nama oskrbnica ni hotela računati vina, ki sva ga popila zvečer. Tudi sicer se je koča izkazala za precej prijazno. Po zajtrku sva se podala na raziskovanje prejšnji dan odkrite razgledne poti. Zaradi logistike sva se čez nekaj časa ločila, jaz sem se spustil v Surlej po avto, Primož pa po razgledni poti do gondole Furtschellas, kjer sem ga na spodnji postaji pobral.

Zapeljala sva še do kraja Pontesina kjer je vstop v dolino Roseg potem pa proti domu. Tik pred italjansko mejo sva se ustavila v kraju Müstair, kjer je benediktinski samostan iz 8. stoletja, ko je po Evropi haral Karel Veliki. Samostan je na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine, midva pa sva si bolj kot samostan zapomnila precej vodeno in oderuško drago kavo.

Iz Müstaira sva se zapeljala v Italijo in si na brenerski avtocesti privoščila spodobno kavo, nato pa po dolini Puster v Avstrijo in čez karavanški tunel domov.

Spisal Tomaž


Spodnja in Visoka Vrbanova špica, 16. 7. 2011

Spodnja Vrbanova špica 2299 m, Visoka Vrbanova špica 2408 m

udeleženci: Janez K., Janez Č., Primož, Tomaž, Robert
dolžina: 7h 56 min
višinska razlika: cca 1580 m


Na novo zapadli sneg nas je prisilil, da prvotno planirani izlet v Švico prestavimo na konec avgusta. Nastalo “praznino” smo zapolnili z izletom v Julijske Alpe, natančneje na vrhova imenovana Spodnja in Visoka Vrbanova špica.

Ob peti uri zjutraj nas je pet planincev željnih hribolazenja krenilo izpred biljardnice, v smeri Mojstrane, v smeri težkih in temnih oblakov. Malo pred Jesenicami so nas razveselile prve kaplje z neba, ki so kmalu prerasle v pravi dež. Sledil je Tomažev posvet z dežurnim prognostikom. Glas na drugi strani nam je povedal, da je vreme v tem koncu sicer slabo, vendar pa se bo izboljšalo.

Tako smo v dežju skozi Mojstrano prispeli v dolino Kot do manjšega parkirišča kjer smo pustili avto, se oblekli vremenu primerno in si rekli “sej nismo iz cukra, pejmo”. Po prve pol ure hoje skozi gozd se je pot pričela vzpenjati. Pri studenčku 1340 m visoko smo se za trenutek ustavili, si postregli z bistro studenčnico in premleli prednosti hoje v dežju in meglenem vremenu. Kaj kmalu smo mimo Debelega kamna prišli do razpotja med potjo do Staničeve koče in potjo do Visoke Vrbanove špice, našega današnjega cilja.

Tu smo naredili prvi pravi postanek ob katerem smo se odžejali, pomalicali in ker je prenehalo deževati smo se tudi preoblekli. Spočiti smo si nataknili čelade, pospravili palice in se zapodili v strma skalna pobočja pod Vrbanovimi špicami. Lepa, z jeklenicami in skobami opremljena pot nas je pripeljala na v oblak zavito Spodnjo Vrbanovo špico, naš današnji prvi cilj.

Prikrajšani za bojda krasne razglede na Cmir in Rjavino smo po lepi ferati prečili greben med Spodnjo in Visoko Vrbanovo špico. Tudi skala po kateri smo hodili se je pričela sušiti, tako, da je počasi napočil čas, ko lahko zbranost malce popusti in se nam pričnejo po glavi motati one druge misli. Idealna priložnost se je ponudila ob nevšečnosti, ko sta Tomažu popustili zanki kateri naj bi pohodniške palice ohranjali pričvrščene na nahrbtnik. Janez Č. sicer lastnik enakega modela nahrbtnika je nemudoma priskočil na pomoč “kameratu po rukzakovi strani”.

Vneto sta iskala variacije na temo “kako uspešno pričvrstiti palice na nahrbtnik”. Pripomba, da se palice mogoče pričvrščajo računalniško jih ni zmotila, “ne, ne, tlele pršponi, ne more bit drgač” sta si vneto dvigovala moralo. Uspešno sta pritrdila Tomaževe palice, čez kakih per minut hoje pa še Janezove, vendar v drugo že kod uigrana dvojica.

V slabih štirih urah in pol smo opravili pot od avtomobila do vrha Visoke Vrbanove špice. Tu se je sem občasno prikazalo sonce, veter pa je malce razgnal oblake okoli nas in nam deloma razkril mogočne Julijske alpe. Sledil je sestop in postanek na čaju v Staničevem domu, za tem pa spust v dolino.

Pri sestopu v dolino velja omeniti, da je proti koncu poti utrujenost in še vedno mokra skala botrovala nekaj komičnim zdrsom na zadnjo plat. Navkljub temu, da so bili vsi zdrsi nenevarni, pospremljeni z smehom in obveznimi hudomušnimi komentarji se je edino moj končal nekoliko bolj štorasto.

Oteklino na mojem kolenu smo družno odšli ohladiti v lokal, ki se nahaja ob odcepu za Mojstrano pri Aljaževem spomeniku.

Spisal Robi

Veliko Špičje, Malo Špičje, Zadnja Lopa, 10. 7. 2011

Koča pri Triglavskih jezerih  1685 m, Veliko Špičje 2398 m,  "Kuštrovec" 2355 m, "Lepa Pleša" 2320 m, Malo Špičje 2312 m,  Zadnja Lopa 2115 m


udeleženci: Bojan, Robert, Tomaž
trajanje: 10 h 50 min
višinska razlika: cca 2100 m

Nedelja! Ob 4.55 uri me je Robi pobral doma, kjer sva se nato napotila po najinega vodnika Tomaža, ki naju je že nestrpno čakal. Naš današnji cilj je bil obisk Velikega in Malega Špičja v Julijskih Alpah z izhodiščno točko pod Slapom Savica. Robi naju je po avtocesti varno pripeljal do naše prve izhodiščne točke in sicer obveznega opravila » jutranja kava » Pri Cukiju v Bohinju.

Po posrebani kavici smo prispeli na parkirni prostor pri Savici, kjer smo se urno, ob 06.30 uri napotili po poti, ki vodi preko Komarče. Pot je izredno strma in poskrbi, da ti je po nekaj metrih že kar toplo. Po dobri uri smo prišli do Črnega jezera, kjer smo se odžejali ter nato nadaljevali pot proti koči pri Triglavskih jezerih, kamor smo prispeli v dobri uri.

Na tej točki pa nama je Tomaž pokazal kje se nahaja Veliko Špičje (2398 m) in Malo Špičje (2312 m), pri čemer pa sva v njegovi razlagi zaznala kanček nesigurnosti, zakaj je to bilo pa se nama je v kasnejših urah našega druženja tudi razblinilo.

Pot do vrha na Veliko Špičje sprva vodi po ravninskem delu, ki vodi proti koči na Prehodavcih, nato pa po približno 15 minutah hoje, z markacijo označeni tabli, zavijemo levo proti Lepem Špičju. Pot je nekoliko zaraščena z praprotjo in nizkim rastlinjem nato pa po približno 20 minutah pred sabo zagledamo kar strmo pot.

Tako vreme (sončno) kot temperatura je bila idealna za osvojitev vrha Veliko Špičje. Pot do vrha je kar strma vendar pa ti ob primerni kondiciji in primernem tempu ne povzroča težav. Po približno dveh urah hoda od Koče pri Triglavskih jezerih smo prispeli na Veliko Špičje, kjer je bil čudovit razgled.

Tam smo se okrepčali in vsak posegli po svoji malici. Midva z Robijem sva pojedla klasično malico (Robi je odprl svoje čudežne ribice jaz pa sem zagrizel v slastni sendvič) medtem ko pa je Tomaž posegel po čudežni tablici Frutabeli (kao mu ni pasal sendvič – po najinem mnenju in opazovanju se s Tomažem nekaj dogaja – Kaj ???).

Po približno 15 minutnem postanku pa smo se nato napotili po grebenu na Malo Špičje na 2350 m pri čemer pa je pot kar razgibana, saj izgubljaš in pridobivaš kar nekaj metrov nadmorske višine. Če vam po pravici povem pa še danes ne vem, kateri vrh je bil Malo Špičje saj smo od Velikega Špičja povzpeli na štiri vrhove, ki so v sklopu omenjenega grebena.

Tako je Tomaž ob branju karte ugotovil, da se med Velikim in Malim Špičjem razprostirata dva vrhova in sicer prvi na 2355 m, kateremu smo dali ime po mojih laseh Kuštrovec, ter drugemu na višini 2320 m po Robijevi anatomski oblikovani glavi Lepa Pleša. Evo pa sva dosegla svoje – Jupi !. Ko pa smo že mislili, da smo osvojili že vse vrhove pa smo pred sabo zagledali še zadnji vrh in sicer Zadnja lopa na 2115 m, katerega pa smo prav tako napadli.

Po osvojitvi omenjenega vrha smo se napotili po poti ki vodi proti koči na Prehodavcih pri čemer pa smo družno sklenili, da si nekoliko skrajšamo pot do koče pri Triglavski jezerih, kjer je bil načrtovan malo daljši postanek ob zasluženem pivcu, katerega smo dosegli po dve urni hoji.

Po polurnem postanku smo napadli še naš zadnji del naše poti, ki je vodila mimo Črnega jezera po Komarči do izhodišča Savica, katerega smo ga dosegli po 10 urah in 50 minutah ter premagani 2100 m nadmorski višini.

Kaj reči o poti: Bila je lepa, dolga in dokaj naporna, vremenska in s strani druženja pa čudovita tura.

Spisal Bojan

 
 

Kukova špica, 9. 7. 2011

Kukova špica 2427 m

Udeleženci: Robert, Tomaž, Bojan, Janez, Primož
Trajanje: 6h 10 min
Višinska razlika: cca 1550 m


Končno sem si spet našel čas za obisk gora s staro gorniško klapo, naš izlet pa je bil planiran v Julijskih Alpah, in sicer na Kukovo špico, ki se nahaja med dolino Vrata in Gozdom Martuljkom, z vrha pa je odličen razgled na Triglav, Amfiteater, Škrnatarico, Špik in druge vrhove.

Nabralo se nas je pet gamsov, krenili smo po gorenjki, ko smo prišli na regionalko proti Kranjski Gori, smo zavili malo pred Mojstrano na levo v dolino Vrata. Na makadamski gozdni cesti smo parkirali, pot je potekala po plazu Črlovec in čez tako imenovane Gulce, označena zgolj z možici. Steza se je serpentinasto vila na začetku po gozdu, kmalu smo prišli do melišča, kjer je pot postala tudi nekoliko bolj strma.

Čas smo si krajšali z zbadljivimi dialogi, ki so potekali v glavnem med pripadniki vzhodnega in zahodnega Broda, nemalokrat pa celo med pripadniki iste ulice s slovitim imenom. Višino smo hitro nabirali, kmalu smo bili na polovici poti. Nekoliko višje pa je naš vodnik Tomaž opazil, da je GPS aparat ostal na naši prejšnji postojanki približno sto višincev nižje, zato se je Robi, ki ga je kar razganjalo od kondicije, ponudil, da gre ponj.

» Ja če se ti že da «, je bil Tomažev previden komentar, kot bi slutil težave. Robi je torej odhitel proti dolini, mi pa smo počasi nadaljevali po stezi naprej, se občasno ozirali za njim. Čez čas smo se utaborili nekoliko višje, na dva tisoč metrih, malo pod sedlom med Kukovo špico in Škrnatarico. Robija smo čakali slabe pol ure, začelo nas je že skrbeti, ko se je le pojavil na obzorju. Aparat je našel, sicer ne takoj, zato pa je tudi trajalo, je dejal. Vsekakor zelo kolegialna gesta.

Nadaljevali smo, hitro dosegli manjše sedlo, kjer smo si nadeli čelade in pospravili palice. Še nekaj sto višinskih metrov dokaj strme poti smo z dobrim tempom premagali in dosegli vrh. Razgled je bil kot s prospekta, odlično so se videli okoliški vrhovi.

Po foto seansi in malici smo sestopili v dolino, pri našem izhodišču smo bili v rekordnem času, eni uri in štirideset minut. Da bi bil športni dan popolno zaključen smo se oglasili še v Aljaževem Hramu, kjer smo ob temnih in svetlih hmeljevih zvarkih, ki jih je na račun desete obletnice obiskovanja gora častil Tomaž, podebatirali o prihajajočem odhodu Tomaža in Robija na Weisshorn v Švico. Po pivcu pa domov.

Spisal Primož


Škrlatica po južnem grebenu, 3. 7 .2011

Škrlatica 2740 m

udeleženci: Matej, Robert, Tomaž
trajanje: 10 h 10 min
višinska razlika: cca 1800 m

V sklopu priprav na Weisshorn sva si z Robijem omislila plezalni trening podobne težavnosti kot naju čaka v Švici. Izbrala sva si južni greben Šklatice. Zaradi mojega prehlada je bilo pred turo nekaj cincanja, a sem se vseeno odločil, da grem.

Ob 5h zjutraj smo se na parkirišču pred Kavalom dobili z vodnikom Matejem in se odpeljali proti Vratom. Nekaj minut čez 6 uro smo jo že ucvrli navkreber in bili po dveh urah in pol že pod južnim grebenom, prehlad se mi ni prav dosti poznal.

Južni greben, ki nas je čakal je bil prvič preplezan šele leta 1968 in spada med najlepše trojke v naših stenah. Nataknili smo si pasove in čelade ter jo mahnili v steno. Kmalu po začetku smeri sta naju dohitela Samo in Borut, znanca z Matterhorna, Samo pa bo tudi vodja odprave v Švico.

Pičila sta naprej, mi pa smo v bolj umirjenem ritmu nadaljevali s plezanjem. Med čakanjem na stojiščih sva se Robijem menjala na delovnem mestu Podajalec vrvi 1 in se kratkočasila z bistroumnimi domislicami.

Edina nevšečnost je bila težava s pasom od nahrbtnika, zaradi česar sem moral svojo kravo od fotoaparata na sredini poti pospraviti v nahrbtnik, ker mi je torba preveč opletala.

Skala je bila res dobra, smer ne pretežka, najtežji kamin proti koncu smeri je dosegel IV-. Od tam naprej so samo še dvojke do srečanja z markirano potjo kjer se smer konča.

Sneli smo plezalne pasove in si čestitali za osvojeno smer. Skočili smo še na vrh Škrlatice, kjer smo pomalicali in se po markirani poti vrnili pod južni greben in si ogledali kje smo plezali.

Ekspresno smo sestopili v Vrata in pred peto uro popoldan že pili pivo v Aljaževem hramu. Krasen dan je bil za nami, lepa smer in odličen gorski vodnik Matej. Komaj čakamo Švico!

Spisal Tomaž



Bukov vrh, Pasja ravan, 26. 6. 2011

Bukov vrh 832 m
Pasja ravan 1120 m

udeleženci: Janja, Jix, Tomaž, Paz,  Robert
trajanje: 4 h 15 min
višinska razlika: cca 700 m


Zaradi včerajšnje napornejše ture na Zuc del Bor je bil danes na sporedu lažji izlet na Bukov vrh in Pasjo ravan. Standardni ekipi se je tokrat pridružila Janja v spremstvu „energijske bombe“ na štirih tacah v podobi nemškega boksarja.

Dobili smo se v lokalu na OMV-jevem bencinskem servisu v Škofji loki. Lokal pred katerim je naš kolesarski kamerad Dule pred leti postavil temelje novemu jeziku znanemu pod imenom „Zaletelščica“, pogovornem jeziku manjšega plemena na Hudoščkovi ulici.

Po popiti kavi na „krcati terasi“ lokala smo se odpravili proti vasi Poljane kjer smo na semaforju zavili levo za vas Hotovlja ter parkirali avtomobila. Na Bukov vrh nas je v senci gozda peljala lepa, ravno prav strma pot. Prijetno kramljanje pri vzpenjanju je prekinilo zvonjenje telefona. Družno ugotovimo, da zvoni iz Janjinega nahrbtnika, vendar zamahne z roko češ bo že. Predvidevam, da je bila ženska radovednost tista, ki jo je pripravila do tega, da preveri kdo jo je klical.

Ugotovi, da jo na meji z Hrvaško čaka sine z pretečeno osebno izkaznico, da mu prinese drug veljaven dokument. Hja, ni švoh. Blagor tebi, prvo v hribe, pol pa še na morje. Raje smo nehal zbadat, ji ni bilo smešno.

Pospešimo korak in v slabi uri uživamo v razgledih na Bukovem vrhu. Odžejani in okrepčani nadaljujemo pot na Pasjo ravan. Vrh našega drugega cilja je dolgo časa služil jugoslovanski vojski kod tankovski poligon, pri čemer so vrh hriba znižali za cca. deset metrov.

Na vrhu Psaje ravni smo do konca izpraznili nahrbtnike in se podali proti avtomobilom.

V vasi Poljane smo obiskali prijetno vaško krčmo, kjer smo ob pijači predebatirali današnji izlet, „pošinfli“ nekaj ljudi in dogodkov iz preteklega tedna, nato pa se podali eni domov, drugi pa na morje.

Spisal Robi



Zuc dal Bor, 25. 6. 2011

Bivak Bianchi 1712 m
Zuc dal Bor 2195 m

Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci: Boštjan, Črt, Jovan, Matic, Nevenka, Radoš, Robert, Tomaž
trajanje: 7 h 55 min
višinska razlika: cca 1200m

Že dolgo smo zrli v osamelec v Karnijskih Alpah in brali opise poti, ki vodijo na vrh. Po začetnih zapletih z vremenom smo se na dan državnosti zbrali pod šentviškim zvonikom in ko je ura petkrat odbila, smo bili zbrani skoraj vsi, le Črta smo zbudili še v postelji.

Počasi smo se odpravili proti Kranjski gori in Trbižu ter naprej po Kanalski dolini, v Amaru pa smo zavili iz avtoceste in po ozki gorski cesti avto parkirali na 1155 m visokem izhodišču.

Sedaj smo se že dodobra prebudili v nov dan, zato smo se strumno podali po lepi mulatieri št. 428 proti bivaku Bianchi, kjer smo naredili prvi postanek, ter se ogledovali za nadaljevanje poti. Pot nas je vodila še krajši čas po št. 458, kmalu pa smo zavili na s poti in se začeli vzpenjati proti grebenu.

Strmina se je povečevala in kmalu se je bilo potrebno poprijeti tudi z rokami, vendar še vedno vse v mejah sprejemljivega. Na vrhu grebena nas je pričakal prečudovit razgled, ki je segal do Julijskih Alp na vzhodu ter Dolomitov na zahodu, proučevali pa smo tudi možnosti za uspešen BASE jump (prosti pad), saj je bil greben na vzhodu krepko podsekan.

Tudi grebenska pot Alta Via CAI Moggio nas ni pustila ravnodušne, saj nas je poleg razgleda izzivala tudi z zanimivimi prehodi in prečenjem strmih trav. Nastavljali smo se fotoaparatom kot petelinčki na gnoju in s pogledom iskali naš vrh. Kar naenkrat se je pred nami odkrila kupola in vsi smo prepoznali Zuc dal Bor, ki je ponosno stal kot turnc ob cerkvi.

Pri iskanju dostopa do sidrišča smo si pomagali z italijansko navezo, ki se je ravno spuščala z vrha. Ko smo prispeli do te točke, ni bilo več šale in je na sceno stopil Črt, prekaljeni gornik z alpinističnimi izkušnjami. Pripravil je varovanje ter se povzpel pod vrh, od koder je varoval posameznega gornika. Po treh urah hoje in pol, ter dobri uri plezanja 30 metrske stene smo osvojili vrh in si segli v roko.

Vreme ni bilo več zelo prijazno, zato smo se hitro fotografirali in se spustili po vrvi do sidrišča ter se zbrali na malici na začetku grebena. Bilo je nekaj negodovanja, saj sem želel hitro sestopiti do bivaka, skrbel pa me je sestop in vreme.

Sestop po grebenu in z njega je potekal tekoče in brez problemov in hitro smo dosegli bivak, kjer je bilo vseh nevarnosti konec. Razvila se je zanimiva debata o varnosti v gorah in najnovejših tehnikah varovanja, Črt je bil namreč med nami daleč najmlajši, vendar je iz njega govorila modrost starca.

Ob povratku v Slovenijo smo se tradicionalno ustavili še v gostilni pri Martinu, kjer smo izmenjali mnenja in se navduševali nad lepo turo. Preživeli smo lep dan v dobri družbi.

Spisal Boštjan




Planinski dom Hahlići, Obruč, 11. 6. 2011

Planinski dom Hahlići 1097 m
Obruč 1376 m

PD Rašica
udeleženci: Alja, Branko, Edo, Ida, Jana, Janez, Mirjana, Neja, Tomaž, Vinko
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 1160 m


Nestanovitno vreme povzroča težave tudi pri programih planinskih pohodov. Za avstrijsko Koroško je bilo za soboto napovedano deževje, zato  nismo odšli tja, ampak na nasprotno jugozahodno stran, na hrvaške Grobničke Alpe in njihov najvišji vrh Obruč 1376 m.

Ob šesti uri se nas je deset pohodnikov zbralo v Šentvidu. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali po avtocesti do Postojne, se ustavili na jutranji kavi ter nato po magistralni cesti skozi  Ilirsko Bistrico do mejnega prehoda Jelšane in našega izhodišča Podkilavac na višini 300 m. Po številnih lokalnih cestah z mnogimi odcepi nas je zelo uspešno vodila »blondinka« iz GPS.

Napotili smo se proti planinski koči Hahlići – 1097 m. Hodili smo dve uri in 45 minut, sprva navkreber po listnatem gozdu, pozneje pa po strmih travnatih planjavah. Odprl se nam je pogled na Grobničko polje z nekdanjim poznanim dirkališčem za motocikliste, na pogorje Učke nad Opatijo in seveda na morje. Ko smo premagali strmino, se je na ravnini prikazala koča in velika čreda konj, mlakuže z vodo in prvi del naše poti je bil zaključen.

V koči ni bilo veliko obiskovalcev. Zapletli smo se v prijeten klepet s štirimi Zagrebčani, ki so tukaj prespali. Pri prijazni oskrbnici smo za kosilo ob povratku naročili joto. Vzpon na vrh Obruča je bil zelo zanimiv, saj pelje steza večinoma po dolgem grebenu iz belega apnenca. Tudi ostali vrhovi v tem masivu so takšni, s travo poraščeni vrhovi se namreč zaključujejo z belo glavo.

Z vrha je bil še lepši razgled na morje, na polja in gorske masive, odprli pa so se tudi bližnja vrhova Trstenik in Fratar ter slovenski Snežnik 1796 m. Nekomu se je zahotelo povzpeti še na 50 minut oddaljeni Fratar 1353 m, katerega je že osvojila gorniška skupina v zimskih razmerah januarja 2006.

Skupina se je spet združila na obedu v planinski koči Hahlići. Jota je bila zelo dobra, žal pa malo »podhlajena«. Prijazna oskrbnica nas je na koncu presenetila in počastila z dobro kavo.

Na izhodišče smo se vrnili po drugi poti, najprej po travnatih pašnikih, nato skozi z grmičevjem porasel gozd. Bilo je polno suhih debel, ki jih je že obraslo grmovje. Očitno je nekoč divjal velik požar, ki je uničil obsežne površine tega pogorja.



Uspešno turo smo zaključili še s kratkim postankom za pijačo in si zaželeli srečno na naslednjem pohodu.

Spisal Janez