udeleženci: Robert A., Darinka A., Ruža, Erika, Leonida, Maks, Boris G., Mili, Božo, Meta, Maja, Nataša, Vida J., Marinka, Liljana, Boris K., Mojca, Mija, Moli, Franc, Darinka N., Jože, Vida, Irena P., Dunja, Ivan, Robert P., Ladislava, Katarina, Andreja, Barbara, Kinč, Irena S., Tomaž, Renata, Tea, Anica, Stane, Darja, Dolfe, Marija Z., Primož, Marijs Ž.
torek, 5.5.2015
Spomladanski večdnevni izlet nas je popeljal po nacionalnih parkih Češke. Zgodaj zjutraj smo se z avtobusom odpeljali proti Avstriji, 43 planincev in voznika Drago in Elvir. Preko Gradca, po Pirnski avtocesti do Linza, smo v slabih sedmih urah prispeli na Češko, v katero smo vstopili na mejnem prehodu Wullowitz. Še dobra ura vožnje in prispeli smo do mesteca Český Krumlov, prve točke našega izleta.
Staro mestno jedro je namreč zaščiteno pod Unescovo svetovno dediščino in je skoraj nespremenjeno že 500 let. Z gradu nad mestom kamor smo se povzpeli najprej, nekoliko spominja na Škofjo Loko. Sprehodili smo se še čez staro mestno jedro, ki je res lepo, lep vtis pa je na koncu malce pokvarila gostinska neprijaznost, ko smo komaj prišli do prvega češkega piva na potovanju.
Po priborjenemu pivu smo nadaljevali s potjo. Čakalo nas je še 5 ur vožnje. Prago smo obšli po vzhodni strani in na severu Češke prišli do reke Labe, ter ob njej nadaljevali skoraj do nemške meje pri mestecu Hřensko.
To mestece je najnižja točka Češke republike in tu smo zavili v bolj hribovit svet nacionalnega parka České Švýcarsko, do vasice Jetřichovice in našega hotela Bellevue, kjer smo se nastanili za tri noči.
sreda, 6.5.2015
Prvo jutro zaradi rahlega dežja ni bilo aktivnosti. Ker je bilo za popoldan napovedano sonce smo s turo začeli ob 1h popoldan in to iz hotela, brez vožnje. Naredili smo krožno pot, najprej na Mariino skalo, poimenovano po princesi Marie Kinsky iz 19. stoletja.
Plemiči iz rodbine Kinsky so bili namreč gospodarji teh krajev, ki so bili takrat del Habsburške monarhije. Nadaljevali smo do Vilemínina stěna poimenovane po še eni princesi iz rodbine Kinsky in nadaljevali do naše zadnje razgledne točke Rudolfův kámen, jasno, poimenovane po princu iz rodbine Kinsky.
Treba je reči, da je vse skupaj vzorno označeno in sicer nekoliko drugače kot pri nas. Tam ima vsaka pot drugačno barvo, razdalje na tablah in zemljevidih pa so v kilometrih in ne v urah kot smo vajeni pri nas.
Z Rudolfovega kamna smo zaokrožili turo in jo v slabih 4 urah zaključili. Pred večerjo smo si privoščili še pivo v vasici, ki je zelo ljubka, predvsem pa so tu precej bolj prijazni kot v Krumlovu.
četrtek, 7.5.2015
Iz hotela smo se zapeljali nekaj kilometrov, do vasice Mezni Louka. Od tu smo po atraktivni poti ob skalnih spodmolih v slabih dveh urah prišli do glavne znamenitosti nacionalnega parka, naravnega okna Pravčická brána. Ta je s 26,5 metra premera največje naravno okno v Evropi.
Ker smo prispeli po daljši poti smo bili vse do okna skoraj sami. Tu pa je mrgolelo ljudi, saj prihajajo po krajši poti Iz Hrenska. Po postanku v hotelu Sokolje gnezdo ob oknu, smo tudi mi sestopili do Hrenska in si na najnižji točki Češke privoščili kosilo.
Za povratek do avtobusa si je Primož omislil krožno pot in sicer čez atraktivno Edmundovo sotesko. Poti po soteski je na neki točki namreč konec. Od tu naprej je organizirana vožnja s čolni v dolžini približno dva kilometra. Med vožnjo nas je zabaval naš čolnar in sicer kar v češčini.
Soteska je strma, stene se res strmo dvigajo navzgor. Nekje na sredi je slap, ki pa ga sproži čolnar za nekakšno atrakcijo. Iz slapu na drugo stran je speljana jeklenica, ki jo iz čolna potegne in prihrumi slap. Nekako kot bi potegnil vodo na stranišču v nekoliko večjem merilu.
Po dveh kilometrih vožnje s čolnom se pot nadaljuje po soteski. Pot smo kmalu zapustili, se vzpeli do vasice Mezna in po cesti ob lepem drevoredu nazaj do izhodišča v Mezni Louka.
petek, 8.5.2015
Po treh nočitvah smo zapustili prijazen hotel v Jetrihovicah in se odpeljali proti Češkemu raju. Naš cilj je bila turistična znamenitost Prachovské skály. Gre za zanimive skalne stolpe in ozke soteskice pod njimi.
Ker je ta dan na Češkem praznik osvoboditve in dela prost dan, nismo bili sami. Ljudi je bilo vse polno in na lažjih delih poti polno družin z majhnimi otroki.
Naredili smo krožno pot gor in dol okoli celotne znamenitosti in se na koncu ustavili na izhodišču, kjer je nekaj lokalov. Imeli smo dobri dve uri časa za kosilo I nše dobro, da je bilo časa toliko. Povsod se je čakalo, v samopostrežni restavraciji je bilo že malo komično glede neorganiziranosti. A bili so prijazni in hrana odlična, ko si jo končno dobil
Po kosilu smo nadaljevali z vožnjo in pozno popoldne prišli v smučarsko središče Špindlerjev Mlin. Ta nam je znan po tem, da so tam bile ženske tekme v svetovnem pokalu v smučanju.
Namestili so se v hotelu Start, kje so nas navdušile velike sobe in hotel nasploh.
Manj navdušujoče so bile hokejske vesti, no te so bile slabe že vse dni.
sobota, 9.5. 2015
Ravno za najbolj konkretno planinsko turo nam je rahlo zagodlo vreme. Že kmalu po začetku ture na Snežko je začelo deževati.
Z marelami in pelerinami smo po dobrih dveh urah prišli na široko planoto in po njej do prve koče Lučni Bouda. Koča je pravzaprav ogromen hotel s samopostrežno restavracijo in pivnico. Prva koča pa je tu stala že leta 1623.
Nadaljevali smo po planoti, po močvirnatem terenu, ki je spominjal na naše Pohorje.
Prišli smo do meje s Poljsko in pod Snežko obiskali kočo Šlaski, ki stoji na poljskem ozemlju. V obeh kočah je bilo precej ljudi, ker se na Snežko pripeljejo z gondolo in potem krožijo med obema kočama.
Dež je med tem ponehal a Snežka je bila v megli tako da razgleda z vrha ni bilo. Razdelili smo se v dve skupini, nekaj jih je sestopilo z menoj peš, drugi so se s Primožem peljali z gondolo. Cilj obojih pa je bilo mestece Peč pod Snežko, kamor smo imeli naročen avtobus.
Gondola ima vmesno postajo na kateri se je ena udeleženka zmedla, izstopila in se pridružila naši skupini. Poklical sem Primoža, da mu to sporočim, a ker mu nagaja telefon, se ni javil, telefon pa je sam poslal SMS “Vozim”.
Jasno, sem si mislil, Primož vozi gondolo in se ne more javiti. V slabih dveh urah smo sestopili do Peči in se tam srečali z ostalimi. Preostali čas smo porabili za obisk picerije z odličnimi picami in odlično kavo.
nedelja, 10.5.2015
Prišel je zadnji dan izleta. Poslovili smo se od našega hotela in se odpeljali proti Sloveniji. Tudi zadnji dan ni vseboval samo vožnje, obiskali smo mestece Kutná Hora. Najprej smo si ogledali kostnico, kjer so iz človeških kosti izdelani lestenci, grbi, okraski, …. Precej morbidna scena za moj okus.
Nato smo se sprehodili še skozi mestece do cerkve svete Barbare iz leta 1388.
Po obisku cerkve smo se odpeljali naprej in si v shopping centru na mejnem prehodu Znojmo vzeli čas za kosilo. Midva s Primožem sva si kosilo omislila v bizniz klasu na Iljušinu 62.
Po kosilu nas je čakala le še vožnja preko Dunaja, Gradca in Maribor domov.
To mestece je najnižja točka Češke republike in tu smo zavili v bolj hribovit svet nacionalnega parka České Švýcarsko, do vasice Jetřichovice in našega hotela Bellevue, kjer smo se nastanili za tri noči.
Prvo jutro zaradi rahlega dežja ni bilo aktivnosti. Ker je bilo za popoldan napovedano sonce smo s turo začeli ob 1h popoldan in to iz hotela, brez vožnje. Naredili smo krožno pot, najprej na Mariino skalo, poimenovano po princesi Marie Kinsky iz 19. stoletja.
Z Rudolfovega kamna smo zaokrožili turo in jo v slabih 4 urah zaključili. Pred večerjo smo si privoščili še pivo v vasici, ki je zelo ljubka, predvsem pa so tu precej bolj prijazni kot v Krumlovu.
Iz hotela smo se zapeljali nekaj kilometrov, do vasice Mezni Louka. Od tu smo po atraktivni poti ob skalnih spodmolih v slabih dveh urah prišli do glavne znamenitosti nacionalnega parka, naravnega okna Pravčická brána. Ta je s 26,5 metra premera največje naravno okno v Evropi.
Nadaljevali smo po planoti, po močvirnatem terenu, ki je spominjal na naše Pohorje. 
Dež je med tem ponehal a Snežka je bila v megli tako da razgleda z vrha ni bilo. Razdelili smo se v dve skupini, nekaj jih je sestopilo z menoj peš, drugi so se s Primožem peljali z gondolo. Cilj obojih pa je bilo mestece Peč pod Snežko, kamor smo imeli naročen avtobus.
Gondola ima vmesno postajo na kateri se je ena udeleženka zmedla, izstopila in se pridružila naši skupini. Poklical sem Primoža, da mu to sporočim, a ker mu nagaja telefon, se ni javil, telefon pa je sam poslal SMS “Vozim”. 
Jasno, sem si mislil, Primož vozi gondolo in se ne more javiti. V slabih dveh urah smo sestopili do Peči in se tam srečali z ostalimi. Preostali čas smo porabili za obisk picerije z odličnimi picami in odlično kavo. 
Prišel je zadnji dan izleta. Poslovili smo se od našega hotela in se odpeljali proti Sloveniji. Tudi zadnji dan ni vseboval samo vožnje, obiskali smo mestece Kutná Hora. Najprej smo si ogledali kostnico, kjer so iz človeških kosti izdelani lestenci, grbi, okraski, …. Precej morbidna scena za moj okus.
Nato smo se sprehodili še skozi mestece do cerkve svete Barbare iz leta 1388.
Po obisku cerkve smo se odpeljali naprej in si v shopping centru na mejnem prehodu Znojmo vzeli čas za kosilo. Midva s Primožem sva si kosilo omislila v bizniz klasu na Iljušinu 62.
Po kosilu nas je čakala le še vožnja preko Dunaja, Gradca in Maribor domov.
%2B001.jpg)
%2B016.jpg)
%2B042.jpg)
