Češki nacionalni parki, 5. - 10. 5. 2015

udeleženci: Robert A., Darinka A., Ruža, Erika, Leonida, Maks, Boris G., Mili, Božo, Meta, Maja, Nataša, Vida J., Marinka, Liljana, Boris K., Mojca, Mija, Moli, Franc, Darinka N., Jože, Vida, Irena P., Dunja, Ivan, Robert P., Ladislava, Katarina, Andreja, Barbara, Kinč, Irena S., Tomaž, Renata, Tea, Anica, Stane, Darja, Dolfe, Marija Z., Primož, Marijs Ž.


torek, 5.5.2015

Spomladanski večdnevni izlet nas je popeljal po nacionalnih parkih Češke. Zgodaj zjutraj smo se z avtobusom odpeljali proti Avstriji, 43 planincev in voznika Drago in Elvir. Preko Gradca, po Pirnski avtocesti do Linza, smo v slabih sedmih urah prispeli na Češko, v katero smo vstopili na mejnem prehodu Wullowitz. Še dobra ura vožnje in prispeli smo do mesteca Český Krumlov, prve točke našega izleta.

Staro mestno jedro je namreč zaščiteno pod Unescovo svetovno dediščino in je skoraj nespremenjeno že 500 let. Z gradu nad mestom kamor smo se povzpeli najprej, nekoliko spominja na Škofjo Loko. Sprehodili smo se še čez staro mestno jedro, ki je res lepo, lep vtis pa je na koncu malce pokvarila gostinska neprijaznost, ko smo komaj prišli do prvega češkega piva na potovanju.


Po priborjenemu pivu smo nadaljevali s potjo. Čakalo nas je še 5 ur vožnje. Prago smo obšli po vzhodni strani in na severu Češke prišli do reke Labe, ter ob njej nadaljevali skoraj do nemške meje pri  mestecu Hřensko.




To mestece je najnižja točka Češke republike in tu smo zavili v bolj hribovit svet nacionalnega parka České Švýcarsko, do vasice Jetřichovice in našega hotela Bellevue, kjer smo se nastanili za tri noči.




sreda, 6.5.2015

Prvo jutro zaradi rahlega dežja ni bilo aktivnosti. Ker je bilo za popoldan napovedano sonce smo s turo začeli ob 1h popoldan in to iz hotela, brez vožnje.  Naredili smo krožno pot, najprej na Mariino skalo, poimenovano po princesi Marie Kinsky iz 19. stoletja.

Plemiči iz rodbine Kinsky so bili namreč gospodarji teh krajev, ki so bili takrat del Habsburške monarhije. Nadaljevali smo do Vilemínina stěna poimenovane po še eni princesi iz rodbine Kinsky in nadaljevali do naše zadnje razgledne točke Rudolfův kámen, jasno, poimenovane po princu iz rodbine Kinsky.

Treba je reči, da je vse skupaj vzorno označeno in sicer nekoliko drugače kot pri nas. Tam ima vsaka pot drugačno barvo, razdalje na tablah in zemljevidih pa so v kilometrih in ne v urah kot smo vajeni pri nas.




Z Rudolfovega kamna smo zaokrožili turo in jo v slabih 4 urah zaključili. Pred večerjo smo si privoščili še pivo v vasici, ki je zelo ljubka, predvsem pa so tu precej bolj prijazni kot v Krumlovu.



četrtek, 7.5.2015

Iz hotela smo se zapeljali nekaj kilometrov, do vasice Mezni Louka. Od tu smo po atraktivni poti ob skalnih spodmolih v slabih dveh urah prišli do glavne znamenitosti nacionalnega parka, naravnega okna Pravčická brána. Ta je s 26,5 metra premera največje naravno okno v Evropi.

Ker smo prispeli po daljši poti smo bili vse do okna skoraj sami. Tu pa je mrgolelo ljudi, saj prihajajo po krajši poti Iz Hrenska. Po postanku v hotelu Sokolje gnezdo ob oknu, smo tudi mi sestopili do Hrenska in si na najnižji točki Češke privoščili kosilo.

Za povratek do avtobusa si je Primož omislil krožno pot in sicer čez atraktivno Edmundovo sotesko. Poti po soteski je na neki točki namreč konec. Od tu naprej je organizirana vožnja s čolni v dolžini približno dva kilometra. Med vožnjo nas je zabaval naš čolnar in sicer kar v češčini.

Soteska je strma, stene se res strmo dvigajo navzgor. Nekje na sredi je slap, ki pa ga sproži čolnar za nekakšno atrakcijo. Iz slapu na drugo stran je speljana jeklenica, ki jo iz čolna potegne in prihrumi slap. Nekako kot bi potegnil vodo na stranišču v nekoliko večjem merilu.

Po dveh kilometrih vožnje s čolnom se pot nadaljuje po soteski. Pot smo kmalu zapustili, se vzpeli do vasice Mezna in po cesti ob lepem drevoredu nazaj do izhodišča v Mezni Louka.







petek, 8.5.2015

Po treh nočitvah smo zapustili prijazen hotel v Jetrihovicah in se odpeljali proti Češkemu raju. Naš cilj je bila turistična znamenitost Prachovské skály. Gre za zanimive skalne stolpe in ozke soteskice pod njimi.


Ker je ta dan na Češkem praznik osvoboditve in dela prost dan, nismo bili sami. Ljudi je bilo vse polno in na lažjih delih poti polno družin z majhnimi otroki.

Naredili smo krožno pot gor in dol okoli celotne znamenitosti in se na koncu ustavili na izhodišču, kjer je nekaj lokalov. Imeli smo dobri dve uri časa za kosilo I nše dobro, da je bilo časa toliko. Povsod se je čakalo, v samopostrežni restavraciji je bilo že malo komično glede neorganiziranosti. A bili so prijazni in hrana odlična, ko si jo končno dobil

Po kosilu smo nadaljevali z vožnjo in pozno popoldne prišli v smučarsko središče Špindlerjev Mlin. Ta nam je znan po tem, da  so tam bile ženske  tekme v svetovnem pokalu v smučanju.



Namestili so se v hotelu Start, kje so nas navdušile velike sobe in hotel nasploh. Manj navdušujoče so bile hokejske vesti, no te so bile slabe že vse dni.






sobota, 9.5. 2015 

Ravno za najbolj konkretno planinsko turo nam je rahlo zagodlo vreme. Že kmalu po začetku ture na Snežko je začelo deževati.
Z marelami in pelerinami smo po dobrih dveh urah prišli na široko planoto in po njej do prve koče Lučni Bouda. Koča je pravzaprav ogromen hotel s samopostrežno restavracijo in pivnico. Prva koča pa je tu stala že leta 1623.



Nadaljevali smo po planoti, po močvirnatem terenu, ki je spominjal na naše Pohorje.
Prišli smo do meje s Poljsko in pod Snežko obiskali kočo Šlaski, ki stoji na poljskem ozemlju. V obeh kočah je bilo precej ljudi, ker se na Snežko pripeljejo z gondolo in potem krožijo med obema kočama.




Dež je med tem ponehal a Snežka je bila v megli tako da razgleda z vrha ni bilo. Razdelili smo se v dve skupini, nekaj jih je sestopilo z menoj peš, drugi so se s Primožem peljali z gondolo. Cilj obojih pa je bilo mestece Peč pod Snežko, kamor smo imeli naročen avtobus.



Gondola ima vmesno postajo na kateri se je ena udeleženka zmedla, izstopila in se pridružila naši skupini. Poklical sem Primoža, da mu to sporočim, a ker mu nagaja telefon, se ni javil, telefon pa je sam poslal  SMS “Vozim”.  



Jasno, sem si mislil, Primož vozi gondolo in se ne more javiti. V slabih dveh urah smo sestopili do Peči in se tam srečali z ostalimi. Preostali čas smo porabili za obisk picerije z odličnimi picami in odlično kavo.




nedelja, 10.5.2015

Prišel je zadnji dan izleta. Poslovili smo se od našega hotela in se odpeljali proti Sloveniji. Tudi zadnji dan ni vseboval samo vožnje, obiskali smo mestece Kutná Hora. Najprej smo si ogledali kostnico, kjer so iz človeških kosti izdelani lestenci, grbi, okraski, …. Precej morbidna scena za moj okus.

Nato smo se sprehodili še skozi mestece do cerkve svete Barbare iz leta 1388.




Po obisku cerkve smo se odpeljali naprej in si v shopping centru na mejnem prehodu Znojmo vzeli čas za kosilo. Midva s Primožem sva si kosilo omislila v bizniz klasu na Iljušinu 62.




Po kosilu nas je čakala le še vožnja preko Dunaja, Gradca in Maribor domov.






Obir, 2. 5. 2015

Ojstrc / Hochobir 2139 m,
Kravji vrh / Kuhberg 2026 m,

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Slavko, Nevenka, Mateja, Sašo
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1550 m


Obir je bil cilj letošnje prve majske ture. Zbrali smo se v deževnem jutru ob 5. uri na običajnem zbirnem mestu in se z dvema avtomobiloma odpeljali proti cilju, Marjana pa smo spotoma pobrali na pokopališču v Vodicah.

Za budnico smo se ustavili na obvezni kavi, tokrat na samopostrežnem petrolovem bencinskem servisu na Voklem. Vožnjo smo nadaljevali preko Jezerskega do Železne Kaple (Eisenkappel), kjer pa je dež že pojenjal. Nadaljevali smo po slikoviti soteski obirskega potoka preko sedla Šajda (Schaidasattel), kjer smo pustili en avto, do Borovniškega jezera (Freibach Stausee).

Dež je kot naročeno ponehal, oblaki so se pričeli redčiti in pokazalo se je sonce. Obir je enovit gorski masiv v severnem delu Karavank, ki ga od ostalega dela Karavank ločujejo dolina Bele (Železna Kapla) na vzhodu, Obirski potok s sedlom Šajdo na jugu, Hmeliške Borovnice na zahodu, proti severu pa ravnina reke Drave.

Glavni in najvišji vrh masiva je Ojstrc (Hochobir, 2139 m), severno se nahaja Jagovčevo sedlo (Jagoutz Sattel) in Mali Obir (Kleine Obir, 1947 m), v JZ grebenu Kravji vrh (Kuhberg, 2026 m) na SZ pa sta še Menihovec (Minichoutz 1624 m) in Stara gora (Altberg, 1562 m).

Na Obir vodi več nezahtevnih poti, mi pa smo se odločili za krožno turo z izhodiščem ob zgornjem delu Borovniškega jezera pri kmetiji Jagovc preko Jagovčevega sedla in zahtevnega brezpotnega prečenja Ojstrca ter Kravjega vrha do sedla Šajda. Od omenjenega izhodišča na višini 780 m sledimo markacijam najprej po cesti, kasneje pa po nezahtevni, večinoma precej strmi poti skozi gozd.

Markirani poti, ki večkrat preči taisto cesto, sledimo do Jagovčeve planine (Jagoutzalm) na višini 1665 m, kjer stojita dve koči. Do planine, kjer smo si privoščili krajši počitek in okrepčilo, smo potrebovali dve uri zmerne hoje.

Pred nami pa je bil zahtevnejši del poti. Najprej smo se povzpeli do Jagovčevega sedla med Velikim in Malim Obirjem, na višini 1686 m. S sedla smo se usmerili na zahtevno brezpotje, sicer označeno z rdečimi pikami, v strma pobočja Ojstrca, najprej desno od glavnega grebena, skozi zelo strmo ruševje in skrotje nazaj na greben.

Vzpon smo si olajšali s koreninami in vejami, dobrodošlo predvsem zaradi od dežja razmočenih korenin, skal in ostale podlage pa tudi prvih ostankov snega. Po približno 150 m vzpona smo prilezli na glavni SZ greben Ojstrca.

Nadeli smo si dereze in opremili s cepini ter vzpon nadaljevali v območju grebena. Pot je dobro markirana z rdečimi pikami, ki nas vodijo med najbolj smiselnimi naravnimi prehodi na eni in drugi strani grebena. Večino poti smo opravili po zasneženih pobočjih, strmih gruščih in ruševju.

Pod vrhom smo preplezali nekaj kopnih skalnih stopenj, ki zahtevajo lažje plezanje I. stopnje zahtevnosti, pot pa se kasneje položi. Vseeno je potrebna velika pazljivost. Za vzpon s sedla do vrha Ojstrca smo potrebovali dve uri.


Na vrhu nas je pričakalo sončno vreme, zato smo si privoščili daljši počitek z malico, tekočimi zadevami in obveznim fototerminom. Razgledovali smo se predvsem po Kamniških in Savinjskih Alpah ter Karavankah. Cjajnik in Košutnikov turn nas vabita.

Mateja nas je opozorila, naj ne pretiravamo s hrano, saj je pred nami še dolga pot, na cilju pa nas čaka presenečenje. Radovednost nas je hitro pognala na pot proti Kravjemu vrhu, ki smo ga osvojili v slabi uri zmerne hoje.

Razgledi še vedno dobri, ampak oblaki so se pričeli gostiti, v dravski dolini smo že opazili nekaj neviht, zato smo hitro vzeli pot pod noge in krenili proti sedlu Šajda, kjer nas je čakal eden od avtomobilov.

Po brezpotnem in strmem spustu skozi gozd smo pot nadaljevali po markirani poti, dež s točo pa nas je ujel dobesedno nekaj metrov pred paviljonom na sedlu Šajda. Še presenečenje, ključe avtomobila je voznik pozabil v prvem avtu, vendar je Nevenka zaplet hitro rešila, 'ujagala' avstrijske planince, ki so Matejo odpeljali po prvi avto k Borovniškemu jezeru.

V Slovenijo smo se odpeljali preko prelaza Ljubelj, tako smo opravili dve krožni turi, peš in z avti. Analizo ture smo opravili v Tržiču, kjer nas je Mateja presenetila s svojim skritim talentom: odličnimi slaščicami, ki so bile tako dobre, da so se kar topile v ustih.


Spisal Sašo





 

Tullnkogel, Reisachspitze, 19. 4. 2015

Gobelurege 2162 m,
Compedal 2374 m,
Tullnkogel 2552 m,
Reisachspitze 2587 m

Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci: Maks, Sašo, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m


Za aprilsko turo gorniške skupine smo si omislili malo manj znano gorsko skupino, Villgratner Berge na jugozahodnem koncu Visokih Tur. Izbran je bil turnosmučarski vrh Tullnkogel.



Navsezgodaj smo krenili na dolgo pot, opremljeni za meter snega, za vsak slučaj, čeprav smo vedeli, da je tam snega manj kot pri nas in da v soboto ni bilo padavin.





Med vožnjo proti Lienzu in še naprej smo videli, da je temu res tako, sneg se je začenjal nekje na 2000 m. Malo za Lienzom smo zavili na Pustertal Höhenstrasse in po njej mimo Asslinga do vasice Bichl. Parkirali smo nad vasico, malo nad 1500 m višine.

Del opreme smo pustili v kombiju in se odpravili na pot. Mimo lokalnega smučišča smo po zelo strmi poti v tričetrt ure prišli do smučarske koče, ki je bila seveda zaprta.






Nadaljevali smo proti grebenu na naš prvi vrh Gobeluregge, kjer se začne greben. Po lahkem grebenu smo nadaljevali naprej in srečali precej zmedenega gamsa, ki je tekal v krogih. Menili smo, da je verjetno nekaj močnega skadil in po lahkem terenu nadaljevali na naslednji vrh, Compedal.

Snega je bilo bolj malo in hitro smo bili na našem cilju, Tullnkoglu. Vreme smo imeli ves čas kičasto, brez oblačka in z izrednimi razgledi. Zaradi vremena in razmer smo nadaljevali še do naslednjega vrha, Reisachspitze. Do tja je bil greben zahtevnejši zato smo si nataknili dereze in v roke vzeli cepine.

No z enimi derezami so bile težave, pravzaprav s serviserjem, ki je pobegnil naprej. Težavo smo rešili na vrhu, kjer smo se zaradi vremena kar dolgo zadržali. Vrnili smo se po isti poti in se občasno vdrli v sneg tudi do pasu. Sneg, kar ga je bilo,  se je na soncu namreč že lepo ojužnil.



Med sestopom so se nad nami podila jadralna letala in jadralni padalci in to  so bili tudi edini ljudje, ki smo jih videli na samotni turi. Malo čez drugo uro smo zaključili turo in se odpeljali proti Ljubljani.

Pred Lienzom smo imeli še krajši postanek, saj je bil šofer preživahen za radar avstrijske policije, kar se sicer cenovno bolj splača kot pri nas. Nadaljevali smo brez težav in turo zaključili na analizi v piceriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž








Palec skozi Pomladni cvet, 15. 4. 2015

Ljubelj, domačija Kuhar, cca. 930 m,
Palec 2026 m,
Dom na Zelenici 1536 m,

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Nevenka, Sašo
trajanje: cca  6 h 30 min

višinska razlika: cca 1100 m


Palec, Pomladni cvet – sliši se tako dobro, da smo se za tokratno turo dogovorili že kar na nedeljski turi na Malo in Veliko Mojstrovko, po dobrih razmerah v Zupančičevi in Pripravniški grapi. Odličen predlog je podala Nevenka.

Zbrali smo se ob 4:30 na običajnem mestu in se odpeljali proti Ljubelju, Marjana pa smo spotoma pobrali na pokopališču v Vodicah.

Na Ljubelj smo prispeli v dobre pol ure, saj je ob tako zgodnji uri promet simboličen. S severne strani predora smo se po ljubeljski cesti spustili še dober kilometer ter pri Kristusovem kipu zavili levo na ozko in strmo cesto do domačije Kuhar.

Od domačije smo se po makadamski cesti rahlo spustili in po nekaj sto metrih ustavili pri mostu čez potok Zelenica.  Odpravili smo se ob svetlobi čelnih svetilk  po kolovozu na desni strani potoka, ki kmalu preide v uhojeno pot. Del poti se je podrl v potok, zato je na tem delu potrebna previdnost, predvsem v temi.

Ob svitu smo prišli do makadamske ceste, ki smo jo prečili, na naslednji cesti pa smo zapustili dolino (višina približno 1100 m), ki se nadaljuje naprej proti sedlu Dolič, zavili levo in krenili navzgor po gozdnatem pobočju do poti, ki vodi na vzhodni greben Palca.

Po nekaj ključih smo na nekaj manj kot 1300 m  zagledali vstop v Vzhodni žleb Palca, poetično poimenovanega »Pomladni cvet«. Pot do vstopa je bila praktično kopna, z izjemo nekaj zaostalega, napihanega snega. Grapa  je bila z izjemo samega vstopa videti lepo zalita.

Grapa je zmerno strma in zahtevna, literatura navaja najstrmejše mesto 52°, mišljeno verjetno v kopnih razmerah, se je pa na nekaj krajših mestih strmina precej približala navedeni vrednosti. Po skalnem vstopu smo si nadeli dereze in prijeli cepine.

Sneg se predvsem v prvi tretjini grape ob primerni izbiri poti ni pretirano prediral, saj je bila odjužena samo površina, podlaga pa je bila večinoma dovolj trda za »izdelavo« stopnic. Podobne razmere so sledile tudi v drugem delu, od »Stražarjev« do  prvega sklanega skoka. Na skalnem skoku je bil sneg zelo odjužen, zato smo iz previdnosti zabili klin za bolj varen prehod.

Sneg v zadnji tretjini pa je sonce razvajalo že od zarje, zato je bila pri stopanju potrebna previdnost, da se podlaga ne bi odpeljala navzdol. Izstop iz grape (zadnjih 30 m) na višini približno 1980 m pa je bil že kopen. Od vstopa do izstopa iz grape smo za skoraj 700 m višine potrebovali dve uri in pol zmernega vzpona, do vrha Palca pa še nadaljnjih 10 minut.

Vrh Palca nam je ponudil čudovite razglede v vse smeri. Občudovali smo grapo Y v Vrtači in opazili junaka, ki je hitel proti vrhu. Grape v Begunjščici in Košuti so bile ravno tako lepo vidne ter predmet poželenja in načrtov, verjetno za naslednje leto. V čarobnem vzdušju smo si privoščili krajši počitek z okrepčilom in obveznimi »tekočimi zadevami«, seveda pa ni manjkal niti foto termin.

Sestop skozi Suho ruševje do Ljubelja je v zgornjem delu ponudil dokaj trd sneg, ki je kasneje postajal vedno mehkejši. Na srečo smo kmalu prispeli na uhojeno markirano pot. Nadejali smo se piva pri Domu na Zelenici, vendar nismo imeli sreče.

Pri domu je bilo le nekaj planink, ki so lovile sončne žarke. Sestop smo nadaljevali do kompasove trgovine pred predorom, kjer smo »ujagali« avstrijskega voznika, ki je Tomaža odpeljal na koroško stran po avto. Turo smo zaključili s smelimi načrti ob pivu v Tržiču.

Spisal Sašo