Divja koza, Viš, 21. 6. 2015

Divja koza / Cima di Riofreddo 2507 m,
Viš / Jôf Fuart 2666 m 

udeleženci: Jani, Katarina, Mateja, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 11 h 15 min
višinska razlika: cca 2050 m

Po kakšnem letu smo se vrnili v Viševo skupino. Imeli smo kar nekoliko megalomanski plan, Divja koza, Gamsova mati in še Viš. Ob 5h zjutraj smo se odpravili v Italijo. Parkirali smo na parkirišču oskrbovalne ceste Viške planine.




Po delno betonski cesti smo bili v slabi uri na Viški planini in potem še slaba ura do koče Corsi. Po krajšem postanku smo krenili proti Trbiški škrbini, kjer smo vstopili na pot Anita Goitan.

Po kakšne pol ure smo prišli do grape, ki vodi na Divjo kozo. Po grapi smo z lažjim plezanjem II. stopnje prišli na vrh Divje koze. Na vrhu je celo posijalo sonce v sicer oblačnem in hladnem dnevu.

Po malici smo sestopili po isti poti nazaj na Anito Goitan in po  njej nadaljevali proti Višu. Šli smo mimo italijanskih alpinistov, ki so naskakovali Malo Špico in nadaljevali po najtežjem delu Anite, sestopu po rahlo vlažnem navpičnem kaminu,

Obšli smo Turn in prišli do grape med njim in Gamsovo mati ter ugotovili, da je v grapi delno sneg, delno kopno. Vrnili smo se nekoliko nazaj in na dveh mestih naskakovali Turn.

Spremljalo nas je lahko sneženje, volja za Turn in Gamsovo mati je rahlo plahnela in ko sta Jani in Katarina omenila, da na Višu sploh še nista bila, smo Turn in Gamsovo mati opustili in jo mahnili na Viš.




Slabo uro smo rabili do vrha, kjer smo naleteli na Boruta iz Kranja, ki je nekje izgubil svojo ekipo. Izkazalo se je, da so obrnili in šli raje v kočo, nas pa je Borut postregel s sveže kuhano kavo.

Sestopili smo do koče Corsi na pivo in se z Borutovo ekipo zmenili, da sestopimo skupaj do našega izhodišča na Cave del Mole ter njih zapeljemo do avta pri Belem potoku. Rečeno, storjeno.

V uri petnajst smo bili na izhodišču in zaključili dobrih 11 ur dolgo turo s konkretno višinsko razliko.Zapeljali smo se še do Belega potoka, kjer smo se razšli, eni direktno domov, eni pa še v Dovje do firerja.



Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko

Dobrač z juga, 13. 6. 2015

Dobrač / Dobratsch 2166 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Marjan, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 10 h 30 min
višinska razlika: cca 1750 m

Spet je vreme krojilo zamenjavo ture Gorniške skupine, menjali smo z oktobrsko turo in odšli na Dobrač. Izbran je bil najdaljši pristop nanj, z juga, od reke Zilje na vrh.

Čez Korensko sedlo smo se odpeljali v Podklošter / Arnoldstein, kjer smo se malo lovili, da smo udeli pravo cesto do našega izhodišča. To je bilo pod avtocesto Beljak - Trbiž, pri kanalu tamkajšnje hidroelektrarne.

Turo smo začeli na cestici ob kanalu, vse do jeza, kjer se kanal loči od Zilje. Po zapornicah smo prečili Ziljo in na drugi strani po ravnem hodili še dobre pol ure. Nato se je ostro desno odcepila stranska gozdna cesta. Tu ni nobenih oznak in zlahka se zgreši odcep. Redke markacije so se pojavile višje na gozdni cesti.

Po cca 300 višinskih metrih se desno odcepi lepo označena stezica, strmo v gozd. Strmina zlepa ne popusti. Pot pa je slikovito speljana po gozdu, travah in čez grape.  Ob poti sta tudi dve klopci in malo preden smo dosegli drugo smo prvič zagledali mogočni stolp na Dobraču.

Po dobrih 4 urah smo se priključili markirani lovski stezi iz vzhoda in po njej v pol ure dosegli vrh. S strokovnimi očesi so nekateri izmerili tudi višino stolpa, "ah kje 100 m, enih 80 m ma" so menili.




Po malici v zavetrju "nemške" cerkve in po ogledu "slovenske" cerkve smo se spustili do koče, ki je nova, stara dobra 4 leta, zgrajena v skladu s smernicami sodobnih pasivnih hiš.

Po čaju v koči smo sestopili po lovski poti do odcepa naše južne poti, potem pa nadaljevali po lovski poti. Ta je zelo slikovita in razgledna. Malo pred planino Trata / Rosstratte je lepa razgledna ploščad s turističnimi tablami, ki omenjajo, da je stolp na Dobraču najvišji stolp ORF-s, zgrajen leta 1971, visok pa je kar 165 m.

Na tablah je tudi razlaga nastanka obeh cerkva, obe sta iz konca 17. stoletja, "slovenska" je nastala zaradi zaobljube ob čudežno ozdravljenem otroku, "nemško" pa so zgradili pliberški rudarji, ki so na severnih pobočjih Dobrača kopali svinec.

Tudi sicer je na planini Trata cel kup info tabel, predvsem v kontekstu geologije Dobrača, so v štirih jezikih, med njimi tudi v slovenščini, poleg tabel pa so tudi primeri kamnin. Na planini je tudi najvišje 11. parkirišče plačljive panoramske gorske ceste.

Po tej cesti nas je čakalo dobra dva kilometra hoje in brž so se pojavile govorice, da je vodnik zamočil, ker v obvezni opremi ni razpisal rolerjev. Brez rolerjev smo tako rabili dobre pol ure do alpskega vrta in do razgledne ploščadi.

Gre za atraktivno ploščad, ki sega 7 m v praznino nad 400 metrskim prepadom. Področje se imenuje Rote Wand. Tu se je ob potresu leta 1348 odlomilo za 535 milijonov m³ materiala in zgrmelo v Ziljsko dolino. Šlo je za enega najhujših potresov v znani evropski zgodovini, čutili so ga od Neaplja, Strasbourga do Krakova.

Kmalu za alpskim vrtom smo se odcepili na markirano pot v Ziljsko dolino. Pot je atraktivno speljana nad prepadi in čisto spodaj smo spet videli razgledno ploščad, ki od spodaj zgleda še bolj drzno postavljena.

Še malo in prišli smo do makadamske ceste ob Zilji in gostišča Almgasthof, kjer smo se ustavili na zasluženemu pivu. Nato nas je čakalo le še dobrih 15 minut nazaj do avta in izlet je bil zaključen.

Analizo ture smo opravili pri Martinu v Kranjski gori. Dobrač nas je vsekakor pozitivno presenetil po atraktivnosti, tako obeh južnih poti, kot zanimivosti na sami planoti.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko

Crete di Gleris, 6. 6. 2015

Forcella della Pecora, 1827 m,
Cima della Pecora, 1883 m,
Cima del Muini (Cima Ninni), 1930 m,
Cima di Mezzo, 2029 m,
Forcella della Forame,
Cima Alta di Gleris, 2058m,
Monte Chiavals, 2098 m,

udeleženci:  Nevenka, Mateja, Slavko, Marjan, Sašo
trajanje: cca  6:30 h
višinska razlika: cca 1350 m

Zbrali smo se v Tacnu ob peti uri in se odpeljali proti Trbižu, spotoma pa v Vodicah pobrali še Marjana. V Pontebbi smo zavili proti Studeni Alti in zaselku Frattis, kjer se odpre čudovit pogled na alpsko dolino Gleris, nad katero se dviguje niz divjih špic - prizor ob katerem zaigra srce vsakega pravega gornika.

Skozi dolino poteka plinovod, zato je cesta dobro urejena, vršni del ceste je betoniran. Parkirali smo pred zaporo na manjšem parkirišču ob cesti, na nadmorski višini približno 1000 m. Creta di Gleris oziroma Sette Picche (Sedem špic) je skupina ostro zašiljenih vrhov, špic, ki v obliki podkve objemajo dolino Gravon di Gleris (Vallon di Gleris), eno najlepših dolin v Karnijskih Alpah.

Najvišji vrh je Monte Chiavals, špice Gleris pa se nahajajo na koncu severnega dela grebena gorske skupine Zuc dal Bora, ki je ena od gorskih skupin Osrednjih Karnijskih Alp, poleg bolj znane skupine Crete Grauzarie in Monte Sernia.  Vrhovi niso med najvišjimi, so pa gorske skupine divje in precej razsežne in so cilj izključno gornikov, ki si lahko privoščijo tudi zahtevna brezpotja.

S parkirišča smo najprej nadaljevali po cesti proti jugovzhodu do dobro vidnih oznak poti 430. V prvem delu poti smo skozi strmi gozd hitro pridobivali višino. Pot nas je vodila predvsem proti jugu, gozd pa kmalu preide v ruševje ter nato skalnata in gruščnata pobočja. Na nadmorski višini 1439 m je križišče poti.

Naravnost navzgor vodi bolje uhojena pot na Forcella della Pecora, proti zahodu pa se nadaljuje slabše uhojena pot na Forcella della Vacca (možno je napraviti krožno pot). Mi smo od križišča poti nadaljevali po strmem pobočju direktno navzgor, po levem robu prodnate grape, neposredno na sedlo Forcella della Pecora.

Na sedlu se odpre pogled na dolino Val Albo ter na Monte Grauzario in Sernio na nasprotni strani doline. S sedla smo se najprej povzpeli na Cima della Pecora. Začetek poti mimo križa v steni je začinjen z rahlo previsnim delom, kjer si je potrebno pomagati s podprijemi, ta del pa je možno obiti po levi, kar smo izkoristili pri sestopu.

Po naravnih prehodih nas vodijo obledele rdeče pike, skala je čvrsta, zahtevnost pa večinoma ne presega druge stopnje. Na vrhu smo si ogledovali nadaljevanje naše poti proti Cima del Muini (Cima Ninni, Cima Jejje), ki smo se ga lotili po povratku na že prej omenjeno sedlo.

Rdeče pike nas vodijo najprej preko trav in skrotja do klina pri vstopu v krajšo, strmo skalno stopnjo (II+), potem zahtevnost popusti in kmalu smo na vrhu Cima del Muini.  Z vrha sledi krajši sestop in nato vzpon, ki ne presega II. stopnje, na Cima di Mezzo.

Po spustu na sedlo Forcella della Forame sledi nekoliko lažji, vendar najlepši del tokratne ture, vzpon na Cima Alta di Gleris in grebensko prečenje na Monte Chiavals. Za pot od izhodišča do Chiavalsa smo z vsemi postanki potrebovali štiri ure.




Na najvišjem vrhu špic smo si privoščili kratko okrepčilo in obvezen foto termin, potem pa je sledil najbolj siten del današnje ture. Sestop pod žgočim soncem po poti 429 ter prečenju pobočij in grap nazaj proti Forcella della Pecora, ki se kar ni hotel končati.

Po dobrih dveh urah smo končno dosegli pot 430, nakar smo se z velikim olajšanjem osvežili v potoku pod slapom. Sledila je še vožnja domov in obvezna analiza ture pri Dolfetu.

Spisal Sašo

Fotografije Slavko

Fotografije Sašo

Muzci, 30. 5. 2015

Vrh Muzcev / Monte Musi 1866 m,
Zajavor / Monte Zaiavor 1815m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Marjan, Maks, Mateja, Nevenka,  Tomaž, Slavko
trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: cca 1800 m

Na jugu je z vremenom kazalo bolje kot na severu  zato smo zamenjali majsko in junijsko turo gorniške skupine.

Z dvema avtomobiloma smo se prek Predela in Bovca zapeljali čez mejni prehod Učja do prelaza Tam na meji in še nekaj kilometrov naprej do začetka poti 737. Tu sva šoferja izkrcala potnike in prtljago in nato en avto odpeljala nazaj do Tam na meji, do začetka poti 727.

Ko sva se vrnila smo kreili na pot. Pot 737 je slikovita in vodi čez divje soteske. Kar strmo smo se dvigali in grizli kolena. Po dobrih dveh urah smo dosegli bivak Dino Brollo, ki je postavljen na zelo razgledni točki.

Po kratki malici smo nadaljevali proti grebenu. Pot se je še bolj postavila pokonci, v pomoč so bile jeklenice. Okoli nas so se podile sumljive meglice in v nas se je naselil nemir. V kaj se bo tole razvilo v naslednjih treh urah ko bomo na grebenu?

Po krajšem posvetu se odločimo da pokličemo dežurnega prognostika. Ker v tujini 090 številke očitno ne delujejo, je Mateja poklicala Tomaža v Ljubljano, da je on klical za nas. Kmalu smo dobili povratno informacijo da se nevihte na tem koncu vsaj do 2h popoldan ne bodo razvile, torej nadaljujemo z začrtano potjo.

Po prihodu na greben smo najprej skočili na Vrh Muzcev potem pa nadaljevali po grebenu po katerem še nekaj časa poteka markirana pot 737, ki kljub markiranosti ni najlažja. Približno pri Velikem Robu nas je zagrnila megla, markacije so zavile proti Reziji in skupina se je na kratko razbila.

Hitro smo se spet našli a pozabili na Veliki Rob ki je nekoliko odmaknjen od grebena in bo počakal da ga obiščemo kdaj drugič. Nadaljevali smo po grebenu in sledili potki gor in dol dokler nismo prišli do, vsaj za nas neprehodnega nadaljevanja.




Spustili smo se na severno stran po strmih travah in si pomagali eni z vrvjo, drugi s cepinom, da smo varno dosegli melišča pod grebenom. Po nekaj sto metrih smo se vrnili na greben in kmalu naleteli na rdeče pike. 

Veselje ni trajalo prav dolgo, spet smo prišli do pretežkega nadaljevanja in tudi rdeče pike so nas usmerile spet dol na severno stran. Sestop je bil spet precej siten in malo se je bilo treba potruditi da smo sploh našli prehod do melišč.

Spet smo e po nekaj sto metrih vrnili na greben ravno na mestu kjer so se spet začele rdeče pike. Težave so se končale in po lažjem svetu smo nadaljevali in le po GPS-ju vedeli koliko je še do Zajavorja, vidljivosti namreč ni bilo.

Malo po drugi uri smo končno dosegli Zajavor in si čestitali za opravljeno prečenje. Ker je zoprno pihalo smo hitro sestopili.  Med sestopom je kazalo da se bo vsak čas ulilo, a vreme je zdržalo in po devetih urah in četrt smo končali z eno lepših in težjih tur.


Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko

 

 

 

Lokovnikov Grintovec, 16. 5. 2015

Rjava peč 1614 m, 
Lokovnikov Grintovec / Grintoutz  1809 m

udeleženci: Ruža, Dorotea, Mirjana, Marija, Marjeta, Branko, Ida, Ana, Silva, Vida J., Jan, Vesna, Vasja, Elvir, Jože, Vida P., Dunja, Ivan, Robert, Ladka, Andreja, Kinč, Irena, Dušan, Tomaž
trajanje: 6 h 40 min
višinska razlika: cca 1000 m

Še ne teden po Češki je bila na vrsti že nova tura PD Rašica, Lokovnikov Grintovec v Karavankah. Po celotedenskih borbah z vremensko napovedjo je za soboto vendarle kazalo, da bo dež zjutraj ponehal.




V soboto ob 6h zjutraj je v Ljubljani lilo kot iz škafa in nekaj skeptičnih udeležencev je po telefonu spraševalo ali tura sploh bo. Seveda bo, sem jim odgovoril, saj je pogled na padavinski radar in na spletno kamero že kazal, da je na Ljubelju suho.

Ob 7h smo se, še vedno v dežju,  zbrali pred sedežem društva in se odpeljali proti Gorenjski. Na Voklem smo se ustavili na jutranji kavi. Dež je že skoraj nehal padati in obrazi so se počasi začeli vedriti.




Avtobus nas je odpeljal na avstrijsko stran Ljubelja do odcepa stare ceste, kjer smo se izkrcali. Ker gre pot sprva po precej dolgočasni cesti sem skušal ubrati na zemljevidu označeno bližnjico.

A pot je postajala vedno bolj čudna in še pred zelo strmim bregom smo raje obrnili in šli po cesti. Na razcepu poti smo zavili levo na markirano pot proti vzhodu in obisk koče na Ljubelju pustili za kdaj drugič. Po razmočeni poti in zelo spolzki lojtri smo prišli na Rjavo peč in si privoščili odmor za malico.


Nadaljevali smo mimo razcepa za planino Korošico proti Dovjakovem sedlu. Na prečni poti smo si še malo povečali prehojeno višinsko razliko, saj smo se spustili prenizko.









Na Dovjakovem sedlu smo pokramljali z domačini, koroškimi Slovenci, ki so popravljali ograjo za živino in potem skočili na vrh Lokovnikovega Grintovca.

Razgledov ni bilo prav blestečih, a bilo je suho. Po kar konkretnem postanku smo sestopili po isti poti nazaj do razcepa za planino Korošico, kamor smo zavili. Med postankom na planini je posijalo celo sonce. V sončnem vremenu smo tudi sestopili v dolino in turo zaključili v piceriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž

Fotografije