udeleženci: Mirjana, Vinko, Irena, Katarina, Matija, Vasja, Robi, Tomaž
1. dan
Mariborski razglednik, 1147
Mariborska koča, 1068
Ruška koča na Arehu, 1246
Žigartov vrh, 1346
Dom na Osankarici, 1193
trajanje: 9h 23min
višinska razlika: cca 1600 m vzpona, cca 650 m spusta
Pred dobrim letom je Tomaž ta podalšan vikend rezerviral za prečenje Pohorja in tako se nas je osem najbolj željnih trodnevne Pohorske avanture v soboto zjutraj zbralo na Ljubljanski železniški postaji, ob 5.45 pa smo že sedeli na vlaku za Maribor.
V štajerski prestolnici smo z vlaka presedlali na mestni avtobus številka 6 ter se odpeljali proti vznožju Pohorja, kjer se je ekipa razdelila. Štirje smo šli do Spodnjih Radvanj (uradnega pričetka slovenske planinske transverzale) in peš na Bolfenk, druga pametnejša in izkušenejša četvorka pa je izkoristila bližino gondolske povezave Maribora z Bolfenkom in se prvih 800 višinskih metrov pustila prepeljati.
Po dveh urah hoje smo se pred hotelom Belleveue sestali z »gondolaši« od koder smo družno nadaljevali pot na Mariborski razglednik. V lepem in sončnem vremenu smo kmalu prišli do Mariborske koče kjer smo dobili prvo štampilko za v dnevnik slovenske planinske poti.
Odmor za kosilo smo imeli v Ruški koči pri Arehu, kjer smo si napolnili baterije za nadaljno pot in dobili drugo štampilko. Pot nas je peljala naprej mimo Žigartovega vrha, kjer je prišlo do manjšega zapleta, »gobarjenje« imenovanega. Naj nepoučenim razložim pomen termina »gobarjenje«.
Ob hoji proti križišču poti za slap Šumnik ali pa Črno jezero so nenadoma umanjkale markacije. Z razgrnjenim zemljevidom v roki se je iz vodnikovih ust razlegel stavek »Ej, men se zdi, da smo se nek mal zaj...« Družno smo prišli do zaključka, da se je sindikat markacij planinskih poti pridružil sindikatom javnih delavcev, zaradi česar smo nekje zgrešili odcep. Dokaj hitro smo se locirali in tudi našli zgoraj omenjeno pot za Črno jezero. Slabo uro tavanja po nemarkiranih pohorskih poteh (beri tavanja v temi) smo poimenovali »gobarjenje«.
Zaradi kratkega dneva smo malce pospešili korak in ob 17:15 ugledali odsev pohorskih smrek na gladini Črnega jezera, dvajset minut kasneje pa Dom na Osankarici naš prvi bazni tabor.
Pred sedmimi leti smo si ob podobnem prečenju spanje v koči zapomnili po miru, saj smo bili v veliki koči edini gostje trije udeleženci takratnega pohoda. Tokrat pa nas je pričakala nabito polna štajerskih veseljakov.
Po večerji smo ob pivu še malce posedeli, nato pa kljub hrupu ostalih gostov popadali v postelje in utrujeni zaspali.
Spisal Robi
----------------------------------------------------------------------------------
2. dan
Koča na Klopnem vrhu, 1260 m (Matija in Robi)
Koča na Pesku, 1386 m
Rogla, 1517 m
Lovrenška jezera, 1529 m
Ribniški (Jezerski) vrh, 1537 m
Ribniška koča, 1507 m
trajanje: 9h 8min
višinska razlika: cca 1040 m vzpona, cca 760 m spusta
Bujenje ob 6:30, sledi pretegovanje, zehanje, manenje oči, preverjanje, če so sklepi, okončine in mišice stabilne za ponoven dan.
Ob 7:00 smo imeli zajtrk. Po zajtrku smo se dogovorili, da greva z Robertom malce izven začrtane poti do koče pri Klopnem vrhu in se dobimo pri koči Pesek, cc dodatna dobra ura. Vreme je kazalo zelo dobro, sicer nekoliko vetrovno in mrzlo, vendar pretežno jasno. Sledilo je slikanje pred kočo.
Naš prvi leteči cilj pa je bil prizorišče poslednjega boja pohorskega bataljona. Zanimiv spomenik in tudi nekoliko žalosten glede na dogodke. Po ogledu spomenika smo pot nadaljevali proti razcepu za Klopni vrh in kočo Pesek. Do razcepa ni bilo daleč, a na poti je kar nekaj zanimivih stvari od mravljišč do tolmunov obdanih z živo zelenim mahom.
Po razdružitvi ekipe sva z Robertom malce pospešila korak, da naju ne bi glavnina ekipe preveč dolgo čakala. Po slabih 40 minutah sva prišla do koče pod Klopnem vrhu. Tam ožigosala knjižice in si na soncu privoščila čaj. Prav dolgo časa nisva postopala, sa je bilo do koče Pesek markirano 2 uri. Pot sva sicer prehodila hitreje, vendar je bila pa dokaj neprijetna za hojo zaradi vode, blata, in močvirij katerih se je bilo treba izogibati.
Ekipa se je ponovno združila pri koči Pesek, kjer smo imeli kosilo, malico, karkoli. Po okrepčilu smo jo družno mahnili proti razglednemu stolpu na Rogli. Se povzpeli nanj, malce poslikali in si v daljavi ogledovali prehojeno pot in pot pred nami. Tu nekako pa je bila tistega dne meja med lepim in slabim vremenom. Sicer deževalo ni je pa postajalo vedno bolj oblačno in hladno.
Naslednji cilj so bila Lovrenška jezera preko smučišča na Rogli in v nadaljevanju po gozdu. Verjetno zaradi višje višine nas je začel vedno bolj spremljati sneg. Do Lovrenških jezer smo prišli po približno uri in pol. Scena Lovrenških jezer je krasna. Zanimiv teren, jezera, lesene brvi, razgledni stolp. Pot smo hitro nadaljevali, ker smo imeli pred seboj še kar nekaj poti. Pot je bila do travnika, cc 30 minut, ne ravno prijetna zaradi obilice vode na poti. Na travniku pa je bilo že lažje, saj ni bilo vode in pot se je začela spuščati proti sedlu. Na sedlu smo imeli hitrejši del ekipe krajši postanek.
V nadaljevanju nas je čakal še poslednji vzpon približno 200 višinskih metrov in 35 markirnih minut. Z Robijem nisva imela tako slabega tempa proti vrhu a vrha kar ni in ni bilo na vidiku. Na vrhu megleno in vetrovno, zato tudi takoj nadaljevanje poti proti koči, ki pa je bila oddaljena približno 15 minut.
V koči pa odličen golaž in pasulj, prijaznost oskrbnikov pa malce manj, češ zaradi nas so morali biti iz nedelje na ponedeljek v koči. Spali smo v apartmaju pod kočo. Soliden apartma, sicer z malce preveč ležišči na kvadraturo. Vremenska napoved za naslednji dan ni kazala obetavno zato smo se nekako odločili, da naslednji dan sestopimo v Mislinjo.
Spisal Matija
----------------------------------------------------------------------------------
3. dan
Mislinja
trajanje: 2h 27min
višinska razlika: cca 80 m vzpona, cca 1000 m spusta
Zjutraj nas je skladno z napovedjo pričakal dež. Spakirali smo in pozajtrkovali v koči. Potem pa smo se opremili s pelerinami in gamašami ter se podali v dež. Spet smo imeli obilico vode nas poti.
Po slabe pol ure smo prišli do odcepa, naravnost gre transverzala proti Slovenj Gradcu, tu smo šli
pred sedmimi leti, tokrat pa smo zaradi dežja zavili levo proti Mislinji.
Pot, ki sem poznal že od prej, je postala boljša in nismo več bredli po vodi. Dež je nekaj časa padal bolj, nekaj časa manj in ni bilo dvoma, da smo se odločili prav. Hoditi 6 ur do Slovenj Gradca v takem vremenu bi bilo povsem nesmiselno. Bili smo hitri in že v slabih dveh urah in pol dosegli Mislinjo.
Po prihodu v Mislinjo smo se ustavili v Tuš centru, v lokalu Giza. V prijetnem vzdušju smo počakali Gaca, da je prišel po nas iz Ljubljane. Ko je prišel, sta šla z Matijo najprej po njegov avto, ki ga je čakal v Slovenj Gradcu. Potem pa smo spakirali po avtih in se odpeljali domov.
Sklepna misel. V dobri družbi smo prehodili večino Pohorja, nekaj malega pa pustili za kdaj drugič.
Spisal Tomaž
Vremenoslovci so opozarjali na obilnejše sneženje v popoldanskem času, tako da je bil za cilj današnjega izleta določen Jerebikovec, najvišji vrh Mežakle. Ob 8.00 smo se zbrali v Biljardnici Kaval, popili jutranjo kavo in jo mahnili na Gorenjsko.
Kombinacija dodatno natovorjenega rukzaka ter precej strme poti sta mi kmalu pospešila srčni utrip in dihanje spremenila v sopihanje. Le s težavo sem sledil ostalim članom odprave.
V dveh urah smo dosegli vrh, kjer smo se preoblekli in okrepčali. Zaradi oblačnega in vetrovnega vremena smo se odločili, da jo po hitrem postopku mahnemo v dolino.
Kmalu se je sneg unesel, ravnotežje “pošlhtalo” in smučanje v dolino je postalo precej prijetneje. Na žalost se je z nižanjem nadmorske višine nižala tudi višina snežne odeje in kaj kmalu je bilo snega le še 20-30 cm, kar pa je pomenilo konec smučanja. 
Zaradi oblačnega vremena smo bili na vrhu sicer prikrajšani za prelepe poglede na Triglav in ostale okoliške vrhove, vendar je bil današnji izlet vseeno krasen zaključek tedna preživet v dobri družbi. Pa tudi smuče bom še v hribe vlaču! Se splača, “je fajn, pa ne sam meni”.
