PD Rašica
udeleženci: Janez, Matjaž, Anka, Marko G., Srečo, Tomaž, Milojka, Franci, Nataša, Deja, Stane, Rok,
Marko J., Marjan G., Srečko, Marko M., Miro, Alenka, Andreja, Marjan P.
povprečna starost udeležencev: 62 let, 4 dni
1. dan
Längentaler Alm 1.989 m,
Westfalenhaus 2.276 m,
Zischgenscharte, 2.930 m,
Schöntalspitze 3.002 m,
Münsterhöhe 2.508 m
trajanje: 5 ur 50 min
višinska razlika: 1380 m vzpona, 730 m sestopa
dolžina: 11,4 km
Prvi avgustovski podaljšani vikend se namenimo v raziskovanje Štubajskih Alp. Mogočna gorska skupina, ki jo sestavlja kar 15 manjših gorskih podskupin, je del centralnih (osrednjih) vzhodnih Alp, razdeljene med državi Avstrijo in Italijo.
Na severu jo omejuje reka Inn, na zahodu dolina Ötztal, od jugovzhoda proti jugozahodu pa jo razmejujejo trije znani prelazi, Brennerpass, Jaufenpass in Timmelsjoch.
V jugozahodni smeri mesta Innsbruck se globoko v notranjost gorovja zareže znamenita dolina Stubaital, vse do vznožja še bolj znamenitega ledenika in obenem priljubljenega smučišča Stubaier Gletscher.
Tokrat nismo imeli ledeniških ambicij, saj so bili naši cilji nekoliko nižji a nič manj zanimivi kopni tritisočaki. Do Innsbrucka se največkrat zapeljemo preko Lienza in Pustriške doline do priključka na avtocesto Modena – Brenner.
Vožnjo do izhodišča na planini Lüsener Alm si kofeinsko olajšamo s tremi postanki na standardnih lokacijah. Proti koči pripeljeta dve markirani poti, letna in zimska.
Obe sta časovno enakovredni, s to razliko, da letna pot v zimskih razmerah zaradi stalne nevarnosti proženja plazov ni priporočljiva. Po prostrani dolini nas makadamska cesta, ki se vseskozi vije ob živahnem potoku, pripelje do tovorne žičnice, kjer se začne zimska varianta dostopa do koče.
V uri smo na planini Längertaler Alm, v nadaljnji uri pa pri koči Westfalenhaus, ki je naše izhodišče za naslednje tri dni. Tu pustimo opremo, ki je ne rabimo na turi, pri oskrbnici pa dodatno povprašamo glede vremena, saj je bila med vožnjo po radiu najpogostejša beseda pri poročilih »Regen«.
Nadejamo se kakšne točnejše lokalne napovedi, v stilu, če je hišni hrib v megli, bo čez dve uri deževalo. Na naše razočaranje pa dobimo samo napoved iz pametnega telefona, ki smo jo itak poznali v vsaj ducat niansah.
Kakorkoli, splošna vremenska napoved je bila možnost popoldanskega dežja, zato smo se odločili izvesti turo, ki je bila planirana za zadnji dan in je od vseh treh časovno najkrajša. Odpade le planirani sestop po dolini Schöntal, ki nam ostane za kdaj drugič.
Od koče nadaljujemo v sončnem vremenu proti severu. Preko travnatega hrbta kmalu pridemo do razcepa poti. Leva pot gre na sedlo, kamor bi morali iti po prvotnem planu. Nadaljujemo naravnost, v manj kot uri hoje od koče smo pri naslednjem razcepu.
Levi odcep, ki pelje na hišno goro, pustimo opcijsko za sestop, zato spet nadaljujemo naravnost. Pridemo na manjšo izravnavo, kjer se pot spusti do ledeniškega jezerca. Pred nami je lepo vidna škrbina in desno od nje vrh s križem.
A do tja nas čaka vzpon po napornem grušču in strmem melišču. Vreme postaja vedno bolj oblačno, zato prestavimo korak v višjo prestavo. Ko pridemo na škrbino, se na južni strani doline že kuha ploha, za nami na severu pa je vreme precej sončno.
Nekaj zmede povzroči smerna tabla s časovnico pol ure do vrha. Odločimo se za nadaljevanje, saj vemo, da nas čaka le še 70 višinskih metrov vzpona. Prej lahka pot sedaj postane zahtevna z nekaj lažjega plezanja preko granitnih blokov.
Najtežja mesta so zavarovana z jeklenico. V četrt ure stojimo na vrhu. Na hitro se malo razgledamo in pofotografiramo. Zdi se, da nas bo ploha obšla, a kljub temu kar hitro začnemo sestopati, da vsaj do škrbine pridemo v suhem.
K sreči je bila bojazen odveč nižje kot smo se spuščali, bolj stabilno je bilo vreme. Tako smo skočili še na hišni vrh, do analize v koči pa nas je že pozdravljalo sonce.
2. dan
Winnebachjoch 2.732 m,
Winnebacher Weißkogel 3.182 m
trajanje: 6 ur 15 min
višinska razlika: 800 m
dolžina: 8,4 kmKoča Westfalenhaus leži v osrčju Štubajskih Alp in nudi pomembno zatočišče planincem in gornikom, tako poleti kot tudi pozimi.
V letni sezoni je koča cilj ene od etap Visoke Sellrainske poti od koče do koče, pozimi oziroma v zgodnji pomladi pa je koča idealno izhodišče za številne turnosmučarske izlete v okolici ali zgolj prečenja do sosednjih koč.
Nočno deževje se je zavleklo še globoko v sobotno jutro, zato pri zajtrku hitro spremenimo cilj ter čas odhoda zamaknemo za eno uro, saj so bili vremenski obeti ne ravno blesteči, a kljub temu v glavnem brez padavin.
Prvotno planiran paradni vrh je bil tako prestavljen na zadnji dan. Deževje res kmalu pojenja, zato kar urno vzamemo pot pod noge. Uvodni del poti nam je bil že znan od prejšnjega dne.
Pri prvem razcepu pa tokrat zavijemo levo v prostrano in široko dolino z lepo vidnim sedlom v daljavi, kamor pelje markirana pot. Do tja je nekoliko manj kot dve uri.
Pod sedlom prečimo manjše snežišče, pri izstopu pa zelo prav pride nekaj metrov jeklenic, saj je gruščnat teren sitno krušljiv. Na sedlu srečamo večjo skupino planincev, ki so prišli iz nasprotne smeri, od koče Winnebachseehütte.
Na vrh vodita dva nemarkirana pristopa, zimska preko ledenika Weißkogelferner, letni pristop pa preko jugovzhodnega grebena. Od sedla nadaljujemo desno, sprva preko strmega melišča, ki se kasneje nekoliko položi.
Ravno prav za razgledovanje po najlažjih prehodih. Obledele rdeče pike in črte nas usmerjajo do strmejšega vršnega grebena. Ozek kamin večinoma obidemo desno po gladki polici, nekateri pa kar direktno.
A kakor se izkaže v sestopu, je najlažja varianta po levi strani kamina. Sledi še ključni del vzpona, približno dvajset metrov strmega in ozkega izpostavljenega grebena. Ta pripelje na obširen vršni plato s križem, ki pa ga zakriva megla.
Kljub temu smo nekaj razgleda imeli, še celo do koče Winnebachseehütte na nasprotni strani doline. Krajši odmor za malico in obvezna gasilska na vrhu kljub megli, temu pa sledi še zahteven sestop. Na ključnem mestu smo si zato pomagali z vrvjo.
Previdno smo eden po eden sestopali preko strmega kamina, kar nam je vzelo kar nekaj časa, k sreči pa nas ne čas ne vreme nista preganjala. Na sedlu spet strnemo vrste, se preštejemo, glavno pavzo imamo tokrat nekoliko nižje, ko se spustimo pod snežišče.
Kljub grozečim oblakom je vreme tudi tokrat zdržalo.
3. dan
Hoher Seeblaskogel 3.235 m
trajanje: 8 ur 45 min
višinska razlika: 1000 m vzpona, 1650 m sestopa
dolžina: 16 kmNajslajše smo tokrat prišparali za konec, v kar nas je v prvi vrsti prisililo muhasto vreme. Hoher Seeblaskogel, ki je bil tokrat za nas paradni vrh, smo namreč imeli možnost opazovati vse tri dni. No, v kolikor je to dopuščalo vreme.
Čeprav je križ na vrhu od koče videti na dosegu roke, saj je višinske razlike manj kot tisoč metrov, je kljub temu normiran čas hoje do vrha štiri ure.
Pestra gorniška tura je pokrajinsko in tehnično zelo atraktivna, zato se je čakanje oziroma odlašanje na dan z najlepšim vremenom splačalo. Pa čeprav nas na koncu čaka še dve urni sestop do parkirišča.
Tokrat gremo od koče proti jugu v smeri sedla Längentaljoch. Markirana pot se položno vije nad slikovitim potokom Längertalerbach, dokler v uri ne pridemo do smerokaza na začetku velike ledeniške morene Längentalferner.
Višine smo pridobili komaj dobrih sto metrov, a se v trenutku vse spremeni. Zapustimo pot, ki pelje na sedlo in naprej do koče Amber Hütte ter se usmerimo na zahod, kjer se začne naporen vzpon po strmem melišču.
No, resnici na ljubo, spet ni tako naporen, kot se opisuje v vodniški literaturi. Na vrhu se svet položi. Odpre se pogled na lep in dolg ledenik Grüne Tatzen Ferner, ki ga z leve in desne strani obdajajo granitne stene.
V gornjem delu se pridruži tudi markirana pot z nasprotne doline, od Winnebachseehütte. Ledenik prečimo v desno proti kopnemu grebenu. Prehode sedaj lajšajo možici.
Gruščnat in razbit greben ni pretirano zahteven, le zadnjih nekaj metrov se je treba spraviti strmo čez večje granitne bloke. Vrh ni prav prostoren, sploh za večjo skupino, a se vseeno potrudimo za gasilsko sliko.
Vreme je tokrat omogočilo razglede na nasprotno stran doline, na lepo vidna vrhova prejšnjih dveh tur. Proti jugu pa so kopasti oblaki zapirali pogled na prvaka Zuckerhütl in Schrankogel.
Sestopimo do ledenika, kjer uberemo tokrat bližnjico, preostali del sestopa pa je potekal po poti vzpona. Pri koči nazdravimo na uspešno turo. Za sestop do parkirišča tokrat izberemo letno pot. Zaradi mogočih zastojev na cestah smo se kar hitro podvizali proti domu.
Seveda smo se ustavili tudi na analizi ture v poznani piceriji v Pustriški dolini, saj nam je lepo uspelo tridnevno pohajkovanje in slalomiranje med pestrim vremenskim dogajanjem.
Spisal Marjan
