Veliki Oltar 2621 m,
Bivak II na Jezerih 2118 m
udeleženci: Marjan G., Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Nataša, Slavko
trajanje: 10 h
višinska razlika: cca 1700 m
Veliki Oltar je bil že nekaj časa v planu in končno je dočakal realizacijo. Na tradicionalni jutranji kavi na OMV Radovljica smo zdaj tudi že tradicionalno spremljali Kopitarja in Kingse in videli odločilni gol v podaljšku za 2:0 v finalu Stanleyjevega pokala.
Srečal sem tudi Bogdana in Mirkota iz PD Ajdovščina, moja sošolca iz Bavšice 2009, ki sta vodila malo večji kombi planincev na Dobrač. Po kavi smo nadaljevali v Vrata in v Poldovem rovtu parkirali, eni bolj, drugi manj uspešno, kot se je kasneje izkazalo.
Obetal se je vroč dan, dolga tura pa je prišla prav, zaradi Franje do 17h tako nismo mogli domov zaradi zapore ceste na Brodu. S turo smo začeli v gozdičku nad Poldovim rovtom. Zavili smo čez Brinovo glavo in pošteno grizli kolena v strmino, a še lepo v senci.
Malo nad prvim meliščem se je začel sneg, senca pa je bila le še na karte. Na sedlu med Šplevo in Dovškim križem smo si privošlili postanek. Mimo nas je šel par na Dovški križ, videli smo trojico v Rokavskem ozebniku namenjeno na Visoki Rokav. Lepo smo se razporedili, vsaka ekipa je imela svoj vrh.
Po snežišču smo napredovali do skalne stopnje, ki je bila povsem kopna, vse do sedla Grlo. Tu smo se opremili z derezami in cepini in po izraziti grapi zlezli na škrbino na glavnem grebenu. Razmere tu niso bile ne letne ne zimske, ne tč ne mš.
Zato nismo šli po letni varianti obvoza na severni strani ampak smo se po snežišču spustili nekoliko nižje in preko prečke prišli do malo sitne grape s snegom in ledom. Imela pa je dobre oprimke in uspešno smo se po njej vzpeli na vrh Oltarja.
Spet je bilo brezveteje in spet smo si vzeli uro časa za uživaje na vrhu. Razgledi so bili fantastični in popolno idilo so motile le muhe, ki so nadležno letale okoli nas. Po uri je sledil sestop po poti pristopa vse do snežišča pod skalno stopnjo.
Tu smo zavili proti Bivaku II, kjer smo ob pavzi lovili tisto senco na karte. Ni je bilo za vse. Sestop po meliščih oziroma snežiščih mimo malega Materhorna je minil hitro, čeprav tudi s kakšnim padcem na zgoraj južnem, spodaj pa pomrznjenem snegu.
Kasneje pa se je kar vleklo do izhodišča v Poldovem rovtu, kjer nas je čakalo neprijetno presenečenje. Eden od obeh avtomobilov je imel zataknjene pozdrave od nadzornika TNP s plačilnim nalogom. Bil je parkiran slabih deset metrov od ceste ob kolovozu, ki je dostop do hiše v Poldovem rovtu.
Takole selektivno kaznovanje vsekakor ne rešuje avtomobilske stihije v dolini Vrat, temveč zmedo le povečuje. Ne vem kje piše da se ob glavni cesti sme parkirati, ob dostopu do hiše pa ne.
Ta prigoda nam je malo začinila analizo ture pri Danici, bistveno pa ne. Preživeli smo krasen dan na kondicijsko in tehnično zahtevni turi.
Spisal Tomaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar