Voluharski potopisi: Tschierwegernock, 3.1.2015

Alexanderhütte 1786 m,
Tschierwegernock 2010 m

udeleženci: Marjan, Sašo, Robi, Mateja, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 6 h 25 min
višinska razlika: cca 1400 m
dolžina: cca 18,7 km

V soboto za Slovenijo ni bila najboljša napoved, zato smo se namenili v Avstrijo. Nekaj smo razmišljali o Preberju v Šladminških Turah, a smo ga zaradi napovedanega vetra raje pustili za drugič.

Odločili smo se za gore nad Miljskim oziroma Milštatskim jezerom, drugim največjim jezerom avstrijske Koroške. Plan je bil lep in že rahlo megalomanski, zaokrožiti po grebenu in pobrati sedem dvatisočakov.

Namesto dveh avtov smo si raje omislili kombi. Po dolgem času se nam je pridružil Robi, ki pa je že na poti do izhodišča tožil, da mu je slabo. Ampak bo že, je menil. Okoli osmih zjutraj smo prispeli v vasico Obermillstatt in parkirali pred banko.

Vreme smo zadeli, bilo je sončno in že na izhodišču smo bili toliko visoko, da smo bili nad meglo, ki je prekrivala jezero. V poplavi poti smo šli po poti 61 in potem po 193 po soteski Riegerbach, kjer pa je bila pot zaledenela in nobenih razgledov, zato smo kmalu zavili ven na pot 194.

Ta se kar malo vleče, saj gre ves čas po makadamski cesti in je bolj kot za planince primerna za gorske kolesarje. Robijeva slabost ni in ni popustila, pravzaprav je šlo za virozo. Za to se je na planini Tschierweger dokončno odpovedal nadaljnjemu vzponu. Na hitro smo spremenili plan in se odločili, da gremo le na prvi vrh, Robi pa nas počaka na planini.

Rečeno, storjeno in nadaljevali smo do Alexanderhütte, ki je bila zaprta, sosednji objekt pa je bil odprt in pred njim gostje, ki so hodili ven in not. Kako hudiča, sem si mislil, saj sem na netu preveril in so vse koče tod okoli zaprte. No ja, toliko bolje. Dogovorimo se, da najprej skočimo na naš vrh in se na povratku ustavimo na pivu.

Do vrha ni bilo več daleč in kmalu smo stali na vrhu z imenom Tschierwegernock. Že prej smo vadili izgovorjavo, da smo znali povedati kje smo, Čir-veger-nok. Vreme odlično, tudi pihalo ni preveč, točno tako kot je bilo za ta konec napovedano.

Ob ogledu grebena pa smo ugotavljali, da bi bilo celotno prečenje kar zalogaj v tem kratkem dnevu in da bo treba naslednjič izbrati daljši dan.

Razgledi so bili fenomenalni, v daljavi Kamniške Alpe, Julijci in Karavanke pa ne tako daleč. Poleg tega pa še Karnijske in Ziljske Alpe in Visoke Ture, sploh skupini Kreuzeck in Ankogel. Ker nas je v koči čakalo pivo, na planini pa Robi, se nismo dolgo zadržali, sestopili smo nazaj do obeh koč. Pri tisti ta odprti so bili še vedno isti gostje, še vedno so se pred njo igrali isti otroci.

Stopili smo v kočo po rundo in postregli so nas s pivom. A računati niso hoteli. Rahlo zmedenim so nam pojasnili, da so skupina iz Dortmunda in imajo kočo, ta je poleti sirarna, najeto čez novoletne praznike. Postregli pa so nam seveda svoje pivo.

Zahvalili smo se, se oddolžili z Mozart kuglami, na prijetnem soncu popili pivo ter odhiteli na planino po Robija. Po snidenju smo ob sestopu sekali dolgočasno pot po cesti in prihranili kar nekaj kilometrov. Nekaj od tega smo sicer dobili nazaj, ko smo spodaj raziskovali alternativni pristop do poti 194, ki gre precej naokoli.