Jalovec 2643m
Udeležeci: Čevl, Šaro, Robi
Trajanje: 7ur55min
Višinska razlika: cca 1650 m
Danes je bilo pa ekstremno, saj je budilka zapiskala že ob 04.30. Ob petih zjutraj sta se Šaro in Robi že pojavila pred dvoriščem, tako da smo se kaj kmalu že peljali v še globoki temi proti Kranjski gori, natančneje proti Tamarju.
Ti vrag, da jim ura ni pomembna, saj smo pred vstopom v dolino Tamarja oz. TNP, ugledali celi avtobus, njih, Čehov. Seveda so bili deležni pritiska sprožilca na fotoaparatu… če so oni lahko Čehi, smo mi lahko Japonci.
V glavnem, počasi se je začelo daniti, avto smo parkirali, se preoblekli in preobuli, ter jo mahnili proti zastavljenem cilju. Jalovec, po mnenju mnogih najlepša slovenska gora. Lepa po njenem izgledu kristala, kot lepa po dostopnosti. To ni gora za vsakogar, saj poti ki peljejo nanjo, niso čisto navadne poti.
Skratka, iz katerekoli strani se jo lotiš, naletiš na zavarovano planinsko pot. To pomeni, da imaš opravka s klini in zajlami, hojo po grebenih, ter razne pasti v smislu lanskega snega… Vrtoglavci si raje oglejte Jalovec s slik, saj je gori kaj veliko materjala za takšne in drugačne tegobe.
Po dobri uri hoje po melišču smo prišli pred prvo oviro. Ker je pot skozi Jalovški Ozebnik praktično neprehodna zaradi strmine, lanskega snega, krušljivega kamna in še česa, smo jo mahnili levo proti Jalovški škrbini. Pot do sedla pelje praktično navpično, po klinih in zajlah.
Še predno smo lahko začeli s plezanjem, je bilo treba obiti kup umazanega lanskega snega zagozdenga med skalami. To umazanijo je najbolj okusil Šaro, saj je, ko ga je obšel zgledal kot blato umazano s Šarotom. Ha, tudi midva z Robijem nisva bila dosti boljša.
Po prvih preplezanih 50 metrih smo osvojili Jalovško škrbino in jo ucvrli kar naprej, proti vrhu. Sprva je pot peljala ob vznožju, nakar je bilo treba spet pljunit v roke in se zapoditi v strmino med kline in zajle, ter gledati steno od blizu.
Pri teh stvareh je pač tako, da ni najbolje da se oziraš, saj so ravna tla globoko, globoko pod teboj. Prehiteli smo skupino možakarjev češkega rodu. Nič kaj nenavaden pojav v slovenskih gorah.
Do vrha je pot peljala po grebenu, ki je na eni strani mejil globoko spodaj na dolino Loške Koritnice in na drugi strani na dolino Zadnje Trente. Kakorkoli, hudo visoko in zelo ozko.
Končno vrh, ura pa še ni bila enajst. Prav vzpodbujajoče. Tudi vreme je postalo bolj prijazno in zadovoljstvo je bilo popolno. Pogled na sosednji Mangart in ostale posoške hribe je bil veličasten. To pot smo si vzeli pravo malico. Pečena reberca in svež kruh… zakon. Še čokoladica, vpis v knjigo gostov in fotografija.
Počasi smo se odpravili nazaj v dolino, saj se je začel naval ostalih hribovcev. Sestopili smo po drugi poti, ki je spet preko klinov in zajl peljala do Kotovega sedla.
Spuščanje po taki poti je še bolj zahtevna, saj si praktično ves čas na vseh štirih, kot pajek. Koncentracija pa 110%. Je tudi zelo zamudno, saj je treba vsak korak naresti z maksimalno previdnostjo. Mislim, da v primeru napake ni popravnega izpita. Le vožnja s helikopterjem…
Po debeli uri smo spustili do Kotovega sedla in lažjega srca nadaljevali pot proti izhodišču. Sicer je bilo še veliko za prehodit, vendar se je pot znormalizirala.
Pri sestopu iz Kotovega sedla, na dokaj stmem terenu, je naš Robi uprizoril padec, saj se je zamišljen zataknil ob kamen, kateri ga je koštal boleče in opraskane riti, noge in še česa. V trenutku je v dveh prevalih naredil tudi dobrih 5 metrov višinske razlike. Zgledalo je prav grozno, kajti rezultat bi lahko bil tudi veliko bolj neugoden.
Čakala nas je le še pot po melišču in po ravnini do Doma v Tamarju, kjer smo imeli tudi parkiran avto. Na hitro se preoblečemo in jo ucvremo na zaslužen pirček.
Pogled na Jalovec od spodaj tja gor je prav impozanten. Res smo mački.
Spisal Čevl.
Ni komentarjev:
Objavite komentar