Triglav, 20.9.2004

Triglav 2864 m

Udeležeci: Čevl, Šaro, Robi  
Trajanje: 10h 25min  
Višinska razlika: cca 1920 m

Pa je očak le prišel na vrsto. In to s kraljevsko turo. Iz Vrat čez Plemenice gor in čez Prag dol. Pot čez Plemenice je znana tudi kot Bambergova pot (ime je še iz rajnke Avstrije) in je najzahtevnejša triglavska pot, edina brez vmesne koče.

Tura se je začela v trdi temi, deset do šestih zjutraj. Robi danes ni bil najbolj razpoložen, prehlad ga je dobro zdelal. A tempo smo imeli vseeno precej dober. Na poti proti Luknji čez Bukovlje se je počasi zdanilo in po slabi uri in pol smo dosegli bivak pod Luknjo.

Tu se je gozd počasi končal, pogled na Triglavsko steno pa je bil vedno bolj veličasten, ko smo se po melišču vzpenjali na prelaz Luknja. Tu se je odprl razgled na trentarsko stran, točneje na zatrep Zadnjice in Zadnjiški Ozebnik, na katerem sva bila z Robijem med lansko Nadižo.

Sprehoda je bilo tu konec in začel se je plezalni del. Prvih sto višinskih metrov je bilo skoraj navpičnih z jeklenico in klini, kasneje pa precej prostega plezanja. Razgledi na vse stani pa vedno hujši, vreme smo tokrat res zadeli.

Po dobri uri in pol kar konkretnega plezalnega dela smo prišli na škrapljaste pode Plemenic, kjer večino leta leži sneg in tudi mi smo prečili snežno fliko. V daljavi pa smo videli propadajočo italjansko vojašnico Morbegno. Na koncu planote smo se srečali s potjo z Doliča in se po klinih vzpeli na Triglavsko škrbino. In vso pot do tu nismo srečali nikogar. Šele v nadaljevanju proti Triglavu smo srečali druge planince.

Po 5 urah in 15 minutah sva s Čevlom stopila na najvišjo točko Slovenije, prehlajeni Robi pa 15 minut kasneje. Ljudi na vrhu je bilo malo, splačalo se je iti v ponedeljek. Razgled je bil fantastičen in bežno se je v meglici videlo tudi morje.

Ko smo se naužili razgledov smo sestopili proti Kredarici. Sprva zelo počasi, oviral nas je češki par, nevajen zajl in klinov, ko pa smo ju prehiteli pa smo poleteli proti Kredarici. Tu smo pomalicali, Robi pa je po telefonu farbal Jančka, kako da izgubljeni tavamo po Plemenicah. Seveda ga ta ni resno jemal, kot ga itak nihče ne.

Je pa Janček svetoval, tako kot Sidartini vodniki, za sestop pot čez Prag in ne Tominškove poti. Pa se je pot čez Prag izkazala za nekoliko zoprno, pesek terja skrajno previdnost in vmesni odseki s klini so bili pravo olajšanje. Najbolj zanimiv del pa je sam Prag ali Medvedova skala, navpičen skalni prag, ki pa je dobro opremljen z varovali.

Opravili smo tudi s to potjo in po treh urah sestopa s Kredarice prišli do avta pri Aljaževem domu.

Res, kraljevska tura.

Baje pa, da obstajajo Slovenci, ki še niso bili na Triglavu.

Spisal Šaro.

Ni komentarjev:

Objava komentarja