Severna triglavska stena, Slovenska smer, 23.7.2006

Spodaj opisana je zadnja uspešna tura prijatelja Čevla.
6 dni kasneje je umrl v tragični nesreči v Repovem kotu.


Udeleženi: Šaro, Čevl in vodnik Grega
Trajanje: 9h 40 min
Višinska razlika: cca 1380m (stena cca 800m)

V programu našega planinskega društva so se letos pojavili tudi izleti poklicnih gorskih vodnikov, sicer plačljivi, a po zelo ugodni ceni. V oči nama je s Čevlom padla Slovenska smer, najlažja smer v Severni triglavski steni in zelo primerna za prvo plezalno turo z vodnikom.

Sledila je prijava na izlet, na katerega na moje začudenje se nihče ni bil prijavljen, a za naju toliko bolje. Prvi termin smo zaradi slabega vremena prestavili na to nedeljo, ko je bila napoved boljša, še vedno pa zmožnostjo da nas dol grede opere kakšen dež.

Ob pol petih zjutraj smo se dobili pred društvom in se odpeljali proti Vratom. Med vožnjo se je ravno lepo zdanilo in petnajst do šestih smo krenili s parkirišča pred Aljaževim domom proti Steni. Pristop čez prvi prag se kar vleče, a čez kako uro in pol smo bili v vstopu v steno, navezani in našpičeni za vzpon.

Že na začetku nas je čakala 20 metrska stena, ki spada med ključna mesta, oziroma težje detajle. Na vrhu je gruščnata greda, kjer se varijante in smeri razkropijo na vse strani. Mi smo šli po lažji varijanti Slovenske smeri levo proti Macesnom do koder vodi uhojena stezica, prav na vrh Macesnov pa strm žleb.

Tu smo zavili desno navzdol in po žlebu poplezali navzgor do vznožja Beli plati, 100 metrske stene, ki smo jo preplezali po žlebu na desni. Na vrhu je zelenica, nato pa 20 metrska stena in drug detajl smeri, nekaj težji od vstopne stene. Na vrhu te stene smo se ustavili in vpisali v vpisno knjigo. Pred nami so se ta dan vpisali štirje, od tega dva iz našega društva, ki smo ju kasneje videli v Prevčevem izstopu.

Nadaljevali smo s plezanjem po Bučarjevi steni in po žlebu nad njo dosegli Škrbinico, kjer smo zagledali Slovensko grapo, zalito s snegom in Zlatorogove steze, ki vodijo levo in desno od grape. Desno na grapo pa smo zagledali še kozoroga, ki je bil seveda deležen obravnave s teleobjektivom, pri tem pa sem v ihti pozabil slikati Zlatorogove steze.

Malo nad Škrbinico, na začetku snega, smo si nadeli dereze, se malo oblekli, poprijeli za cepine ter gas po grapi navzgor. Zdaj smo tudi levo od grape pod Prevcem videli kozoroge, kako se pasejo na policah.

Na vrhu grape smo sneli dereze, pospravili cepine in nadaljevali.
Takoj nas je čakal najtežji detal smeri, 2 metrski skok, precej smotan za nevajene plezanja. Še dobro da je Grega navezal prusik, če ne bi se še bolj namučil s tem detajlom.

Sledilo je atraktivno plezanje čez okno in še bolj atraktivna Frelihova prečnica, zelo izpostavljena in ozka polička, ki pelje pod Slovenskim turncem desno v raz, po njemu smo šli navzgor, kjer je bil še zadnji nekoliko težji detajl. Od tu smo se spustili po drobljivi polici do melišča, kamor pripelje tudi Zimmer-Jahnov izstop iz Kratke Nemške smeri in po robu melišča za Slovenskim turncem navzgor do vrha Stene.

Tu so sledile čestitke za osvojeno smer in zaslužena pavza za malico. Vreme je kar držalo in nič ni kazalo da bomo mokri. Že prej je padla odločitev da ne gremo do Kredarice in tako smo šli po malici direktno do markirane poti s Kredarice in nižje zavili po poti čez Prag, ki se tradicionalno vleče, v dolino.


Kraljevska tura, zelo profesionalno vodenje, super. Še bomo plezali.


Spisal Šaro

Fotografije

Kališče, 2.4.2006

Kališče 1540m in misel na Storžič 2132m

Udeleženca: Čevl pa Šaro
Višinska razlika: cca 950m
Trajanje: 4 ure


Padla je ideja o vzponu na Storžič.
Ker je bilo dan poprej tekmovanje '12 ur Kališča' http://www.kalisce.com/htm0506/12ur06.htm
sva družno ugotovila, da je pot do Kališča OK, naprej do vrha Storžiča pa zelo verjetno tudi.

Skratka, pisala se je ura 6 zjutraj, ko sem pobral prijatelja Šarota, da sva jo družno ucvrla proti vasi Mače, kjer sva tudi parkirala. Navkljub rani uri, je bilo parkirišče že kar polno.

Hitro sva preobuta in ogvantana, uskladiva še višinometre na rokah in že zagrizeva sprva v dokaj strmo makedamsko cesto in nato v hrib.
Do višine cca 1000 m je že kopno, naprej proti vrhu pa je vedno več že gnilega in umazanega shojenega snega, ki je zoprn za hojo.

Kljub temu da nekaj tednov nisem hodil navzgor, razen po stopnicah, ni bilo problemov v smislu bolečih nog oz. pomanjkanju zraka. Šaro pa itak gorjan kot je, v svojem ritmu prileze višje kot ratrak.

Z zmernim ritmom naših povprečnih 500 m višine na uro in nasmehom na ustih, sva hitro prispela do Kališča.
V koči je bilo že polno ljudi, tudi vedno več jih je prihajalo gor.
Ob kratki pavzi in toplem čaju dobiva nasvet oskrbnika za nadaljno pot. Pravzaprav je odsvetoval pot naprej.
Pot do vrha Storžiča je sicer zgažena, vendar se sneg na mestih udira do riti.
Poleg vsega je tudi močno pihalo.
Stakneva glave in upoštevava možakarjev nasvet.

Pade ideja, da se lahko povzpneva na bližnji Bašeljski vrh. In tako je bilo… vendar ne dolgo.
Že kajkmalu za kočo na Kališču, so se začele uresničevati oskrbnikove besede.
Vsak tretji korak se je končal globoko v snegu.

Če bi imela krplje ne bi bilo problema, tako da sva navkljub udiranju nekaj časa vzrtajala, pa vendar na koncu prišla do zaključka, da se bova ta dan pač zadovoljila le z vzponom do Kališča.

Šla sva nazaj do koče, malo posedela, malo poslikala, razdrla par konstruktivnih misli in se počasi vrnila do izhodišča.

Čeprav je bil namen lep in tura privlačna, jo je narava malo zagodla.
Nič ne de, tudi občutek da si že dopoldan naredil veliko, ko eni sploh še niso vstali in zbistrili glav, pomeni zadovoljstvo.

Torej, Storžič naslednjič ti spulimo tisti križ na vrhu.

Spisal, Čevl.

Fotografije

Grmada, Tošč, 26.2.2006

Grmada 899m, Tošč 1021m

udeleženi: Šaro, Lussy, Robert
trajanje: 5h
višinska razlika: cca 900 m

Tokratno turo je narekoval novozapadli sneg, ki je med tednom pobelil pokrajino nad petsto višinskih metrov. Zaradi nevarnosti plazov v sredogorju in visokogorju je padla odločitev, da se to nedeljo odpravimo v Polhograjsko hribovje, natančneje na Grmado in Tošč.

Izhodišče je bilo v Dvoru pri cerkvi Sv. Petra (zgrajeni leta 1526), kjer smo pustili avto in se podali v breg. Po cca 100 m smo z asfaltne poti zavili desno ter ob robu travnika kmalu prišli v gozd. Z vsakim korakom je bila snežna odeja izdatnejša in zaradi tega hoja prijetnejša.

Prvi kratki postanek smo naredili vrhu 705 m visokega hriba imenovanega Kucelj. Po kratki foto seansi nas je pot preko Male Grmade vodila naprej do naslednjega postanka na Grmadi.

Veselja ob tacanju po novozapadlem snegu (snežna odeja je bila debela kakih 15 cm) ni moglo zmotiti niti oblačno vreme. Za dodatno dobro voljo pa je poskrbel Šaro z legendarnimi problemi ob uporabi derez (se mi neki maje, a lohk pugledaš, mislm, da se mi cokla dela ...).

Pot nas je peljala naprej čez Gonte na Mali Tošč in naprej na naš cilj Tošč. Zaradi dokaj hitrega tempa smo na cilj prišli precej zadihani, kar je pomenilo malo daljši postanek, ki je vključeval lovljenje sape, foto seanso in pogovore o dosedanji poti.

Nazaj grede smo se ustavili na kmetiji Gontar kjer sva midva z Šarotom stestirala malinovo žganje, Lussy pa je ostala pri vodi. Od tod smo nadaljevali pot okoli Grmade do avtomobila.

Spisal Robi.

Fotografije

Viševnik, 12.2.2006

Viševnik 2050 m

udeleženi: Robi, Šaro, Lussy
trajanje: 4h 48 min
višinska razlika: cca 830 m

Spet se je obetala lepa zimska nedelja in sklenili smo da jo tokrat mahnemo iz Ribčevega Laza na Rjavo skalo do Koče Merjasec in potem morda še naprej na Šijo ali pa Vogel.

Pri -14 stopinjah smo parkirali pred hotelom Bellevue in se podali na pot. Ta je bila nekaj časa prijetna, s sledovi motornih sani. Ko se je pot proti Rjavi skali odcepila od tiste proti Ukancu je bilo veselja konec. Poti ni bilo več, vdiralo se je do kolen in ko smo prišli do gozda je čez pot viselo še vejevje. Če je tisto sploh bila prava pot, z Robijem sva zbegano oprezala za markacijami ki jih ni bilo nikjer. Če bo takole celo pot, bo bolj kur.. sva menila in skenslala turo .

Na poti nazaj do avta sva razmišljala o alternativah v okolici, na Komni smo nedolgo tega bili, na Uskovnici smo tudi že bili na zimski turi iz Stare Fužine, Vogar ni zvenel privlačno, ostalo bohve kako je zhojeno, pa se je ponudil Viševnik, razgled bo ziher hud.

Zapodili smo se na Rudno polje, kjer je bilo kot na sejmu. Cel kup ljudi na tekašlih smučeh, na smučišču in polno planincev in turnih smučarjev na poti na Viševnik. V strmini je Robi odbezljal naprej, midva z Lussy pa nekoliko počasneje. Pot je zahtevala dereze, a so bili „junaki“, ki so se lovili brez njih.

Že na grebenu so bili razgledi, na vrhu, ko se prikaže še Triglav pa sploh. Pomalicali smo, sploh Lussy, ki je pojedla svoje, polizala, kar se je nakapalo s konzerv in še malo nafehtala pri ostalih planincih. Sledil je foto termin, in bilo je kaj za poslikati.

Ob sestopu smo naleteli na moja bivša sodelavca, ki sta jo sopla proti vrhu. Malo smo pomodrovali in šli vsak svojo pot, midva še na Plesišče, stranski vrh v Viševnikovem jugovzhodnem grebenu.

Pod grebenom sva imela z Robijem vajo NNNP iz ustavljanja s cepinom, potem pa mimo vlečnic do kuhanega vina v vznožju smučišča.

Res lepa zimska turca.

Spisal Šaro

Fotografije

Ratitovec, 8.2.2006

Gladki vrh 1667 m, Altemaver 1678 m

udeleženi: Šaro, Lussy, Robert
trajanje: 7h
višinska razlika: cca 1200 m

Tokrat smo se zapodili v Škofijeloško hribovje, natančneje na Ratitovec.

Avtomobil je Šaro parkiral v Zalem Logu, pred gostilno Pri Slavcu. V vsej bojni opremi smo se podali čez cesto, skozi vas v breg. Pogled v nebo je obetal lep in sončen dan.

Takoj za vasjo se prične ledena pot precej strmo vzpenjati v breg, zaradi česar so se dereze kajkmalu znašle na nogah. Po cca uri hoda smo prišli do majhne koče, idealnega kraja za vmesni postanek. Sredi našega lovljenja sape, raziskovanja koče ter vpisovanja v knjigo obiskovalcev se nama je pridružil prijazen domačin.

Zgovorni poba je parih stavkih povedal zgodovino lokalnega športnega društva ki je postavilo bajto ter še dve podobni razgledni točki, organiziralo vpisne knjige na vseh treh opornih točkah, ter vse o točkovanju in že jo je ucvru v dolino.

Od tu naprej je pot bolj položna in manj ledena. Razen mojega poiskusa plezanja z cepinom je pot do vrha minila brez posebnosti.

Na Gladkem vrhu smo se po kratkem postanku odločili, da pred obiskom koče osvojimo še Altemaver. Na obeh vrhovih je bil razgled krasen, le sonce se je počasi skrivalo za oblake.

Precej utrujeni in premraženi smo se zatekli v Krekovo kočo na kosilo. Zaradi dokaj lahkega dostopa z Prtovča je bila koča precej zasedena, tako, da sva svoj zasluženi obrok pomalicala za malo večjim šankom. Naša pasja članica odprave pa naju je med obedom pridno čakala v hodniku koče.

Siti in napojeni smo se spustili v dolino do avtomobila in z tem zaključili prvi del naše odprave.

Drugi del današnjega izleta se je pričel ob srečanju z našimi starimi prjatli pri odcepu ceste za Stari vrh, na cilju sankaške proge, kjer smo ob kuhanemu vinu predebatirali dogodke zadnjih dni.

Beseda je dala besedo in hribovska odprava je bila povabljena na štrudel na Jarčje brdo, kjer so naši prijatelji Čevl, Andrej in Gac z družinami dopustovali. Seveda se je „projekt štrudelj“ nekoliko zavlekel tako, da smo se okoli dvajsete ure zadovoljni odpravili proti domu.

Spisal Robi.

Fotografije

Dobrča, 5.2.2006

Dobrča 1634 m, Koča na Dobrči 1478 m

udeleženi: Igor, Robi, Šaro, Lussy
trajanje: 5h 12 min
višinska razlika: cca 1000 m

Tokrat se nam je v hribih pridružil Igor, Robijev direktor, na svoji prvi hribovski turi, če ne štejemo Šmarne gore. Nekaj kondicije menda ima, je rekel Robi, pa smo izbrali Dobrčo s približno tisoč metrov vzpona.

Zjutraj, ko smo se peljali proti Tržiču je bilo kar lepo mraz, termometer je kazal 11 stopinj pod ničlo. Vendar bilo je jasno in vse je kazalo na turo s hudim razgledom.

Naše izhodišče je bilo v Brezjah pri Tržiču, kjer smo z zaletom parkirali na poledenelem klančku in se bojno opremili za pohod. Začetek poti je bil kar leden a ne toliko da bi se nam zdele potrebne dereze.

Tempo smo kar imeli, Igor pa ni kazal nobenih znakov utrujenosti in tako smo prvi postanek naredili šele po uri hoje na Breški gori, po približno polovici poti, kjer se proti jugozahodu odpre lep razgled.

V nadaljevanju nas je čakal najbolj strm del poti in tudi tu je šlo brez derez. Bilo je zelo toplo v nasprotju z vremensko napovedjo, ki je na višini 1500 m napovedovala -15 stopinj.
Tempo smo imeli še vedno hiter in po dveh urah hoje smo stali na vrhu Dobrče.

Tu se nismo prav dolgo zadrževali, nataknili smo si dereze in odhiteli na sosednji Šentanski vrh. Ta res ne skopari z razgledom na greben Karavank. Nekoliko je pihalo, a ne toliko da bi me odvrnilo od testiranja novega zoom objektiva. Stol, Kladivo in Begunjščica so bili kot na dosegu roke.

Ko smo se naužili razgledov smo jo podurhali proti koči. Ob povratku na Dobrčo je bila Lussy zopet deležna občudovanja svoje baročne postave, Igor pa je malo nižje občudoval v sneg narisano žensko, delo neznanega avtorja. Oba z Robijem sta malo pred kočo izkoristila jaso za sankanje po trebuhu, Lussy pa se je podila za njima, morda misleč da potrebujeta pomoč.

Ker je bilo zelo toplo smo se namestili na balkon koče, uživali v soncu in tradicionalnih korenincah ter izdatno pomalicali.

Za povratek smo si spet nataknili dereze, brez njih bi bil sestop precej zoprn. Na Breški gori sem pobral še pasjo posodo, ki sem jo bil pozabil gor grede.

Ko smo prišli do avta in se preoblačili v suhe cunje sta s sankami po cesti iza ostrega ovinka pridrvela mladenka in mladenič. Zelo velike oči sta dobila, ko sta zagledala Clia in se komaj ustavila malo pred avtom. „Sej zame ne bi bil problem, mam airbage.“ jima je rekel Robi.

Spisal Šaro

Fotografije

Kališče, Bašeljski vrh, 28.1.2006

Kališče 1534 m, Bašeljski preval 1630 m, Bašeljski vrh 1750 m

udeleženi: Šaro, Lussy, Robert
trajanje: 6h
višinska razlika: cca 1150 m

Končno spet v hribe. Zaradi poškodovanega kolena sem približno dva meseca ležal doma, ter čakal na boljše čase. No ti boljši časi so se pojavili z
nakupom opornice, katera je pomagala strgani kolenski vezi, da pretovori cca 80 kg žive teže na zastavljeni cilj.

Tokratni cilj je bil Planinski dom na Kališču, ter Bašeljski vrh.

Približno ob pol devetih smo štartali z parkirnega prostora v Mačah. Navkljub začetnim težavam izkušenega gornika Šarota (nikakor se mu ni uspelo prebiti mimo parkiranih avtomobilov) smo obuti v dereze ter polni elana pričeli našo pot proti vrhu.

Do doma na Kališče vodi zelo lepa in ne prestrma lepo uhojena vendar poledenela steza. Moji dvomesečni izostanek pri naših gorniških izletih je pustil precej veliko vrzel v kondiciji, tako, da sem bil po dobrih dveh urah hoje pri koči kar pošteno zadihan. Zunaj je bilo megleno in dokaj mrzlo, zaradi česar sva jo z Šarotom hitro podurhala v kočo na čaj z dodatkom.

Po kratkem postanku smo družno nadaljevali proti Bašeljskemu prevalu. Verjetno zaradi megle, poledenelosti in vetra od koče naprej ni bilo prav veliko planincev, tako da je bila pot le sem ter tja nakazana. Bližje kot smo bili Bašeljskemu prevalu močneje je pihal veter in gostejša je bila megla.

Na prevalu smo zavili desno kjer je bil nekje v megli Bašeljski vrh. Proti vrhu smo hodili na slepo po precej poledeneli podlagi, le občasno smo zagazili v napihan sneg. Zaradi čedalje bolj strme poti ter posledično čedalje večjih problemov naše pasje soplaninke smo se nekje na 1700 m raje obrnili, ter se spustili nazaj proti koči na Kališču.

Pot v dolino zaradi megle in rahlega naletavanja snega nebi bila kaj posebej zanimiva, če se moj prijatelj Šaro nebi neprestano ukvarjal z derezami. „čak mal mi je desna dol padla, o sranje mi leva neki pustran stuji, ej neki se mi je losal ...“

Malo pred petnajsto uro smo se v zgoraj opisanem tempu vrnili k avtu in tako zaključili še en prijeten izlet.

Spisal Robi

Fotografije

Blegoš, 22.1.2006

Blegoš 1562 m

Udeleženci: Čevl, Šaro, Lussy
Višinska razlika: cca 1000 m
Trajanje: 4 ure 16 minut

Hladno in megleno nedeljsko jutro je bilo. Pri trgovini na Brodu sem pobral Čevla in smo se odpeljali proti Poljanski dolini in še naprej, proti Hotavljam in od tam v Volako. Tu že ni bilo več megle ampak lep jasen zimski dan, ki je obetal všečno turo.

Mahnili smo jo navkreber po lepi gazi, ki ni bila ledena in dereze so ostale v ruzaku. Pot počasi postane strmejša in gre ves čas po gozdu. Po slabi uri in pol smo bili pri zavetišču na Jelencih, kjer smo se na kratko ustavili in malo popili. Ker je bila tam ravno jasa in sonce, se je Čevl brž slekel do kratkih rokavov.

Nadaljevali smo z vzponom in kmalu prišli do ceste, ki pripelje do koče na Blegošu. S Čevlom sva se že prej zedinila, da gremo najprej na Blegoš in se nazaj grede ustavimo v koči.




Pot po grebenu na Blegoš je kar strma, gaz pa malo smotana za psa, zato je Lussy znatno povečala frekvenco počitkov. A grebena ni prav dosti in kmalu smo bili na vrhu kjer je bilo nekaj vetra in precej sonca in vidljivosti.




Ljudi je bilo kar nekaj med njimi tudi precej turnih smučarjev. Dva od njih sta se radovedno spraševala „Kuga je pa gun zgubu?“ ob pogledu na možakarja, ki je kopal v sneg in produciral nekakšne snežene cegle. Morda je bil to zametek igluja?




Počasi smo se naveličali vetra na vrhu in se spustili do koče. Tu smo se utaborili pri brunarici poleg koče in malo pomalcali. Seveda ni šlo brez namočenih koreninc, tokrat košutnikovih. Ker smo bili v zavetrju je bilo prav prijetno toplo in kar težko se je bilo spraviti na pot v dolino.

Navzdol smo kar lepo leteli, 975 višinskih m/h spusta v povprečju in ap cap smo bili spodaj v Volaki.

Na poti domov smo se ustavili še v Gorenji vasi, v Pošta baru na kavi. No, Čevl je menil da bi lokalu bolj pristajalo ime Vagon bar, ker je ozek in dolg. Je pa bila v kotu tega vagona družbica že kar dobro nažganih mladcev. Tudi mi smo znali včasih takole, ob pol dveh popoldne.

Spisal Šaro

Fotografije