Lajnar, Dravh, Slatnik, Možic, 16. 1. 2011

Lajnar 1549 m, 
Dravh 1547 m, 
Slatnik (jugovzhodni vrh) 1597 m, 
Slatnik (severozahodni vrh) 1609 m, 
Možic 1602 m

udeleženci: Robert, Tomaž, Paz
trajanje: 7 ur 55 min
višinska razlika: 1320 m
dolžina: 16 km

Vremenska napoved je obetala lepo vreme, nevarnost plazov pod 1700 metri je bila prve stopnje in tako smo se podali v Spodnje bohinjske gore, na vrhove okoli Soriške planine. Še v trdi temi smo se odpeljali proti Selški dolini. Predvidena kava na OMV v Škofji Loki je odpadla, ker se pumpa odpre ob 6h, lokalček ob njej pa šele ob 7h.

Odpeljali smo se naprej in na Valu 202 poslušali, ko so se šalili, da letos v Mariboru ni zlata, temveč z blata lisica. Malo pred sedmo smo prišli do izhodišča, Petrovega Brda, ki leži na razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem. V jutranjem svitu smo začeli s turo, že takoj na začetku pa smo si pomagali s karto na Garminu, da smo zadeli pravo pot. Z navigacijo smo bili tokrat res opremljeni, saj smo poleg Garmina imeli še Šarmina in navigacijo Pr' Mostar.

Prvi del poti gre po SPP, med sopihanjem navkreber pa sva se z Robijem ukvarjala z imenom Sorica. Če pravilno naglasiš je lahko to ženska, ki veliko govori sorry. Malo pred Lovčevim bivakom pri Koucah smo zavili s SPP desno v breg. Sneg je odjuga precej pobrala, le na naši mulatjeri so bili še pomrznjeni ostanki, vsake toliko pa je bila čez pot nagrmadena pomrznjena plazovina. Zaradi tega sva z Robijem nataknila dereze, Paz pa jih ima že serijsko.  

Na greben smo prišli malo pod Lajnarjem, kamor pripelje tudi vlečnica Soriškega smučišča. Spustili smo se do sedelca in se vzpeli na Dravh. Tu smo pomalicali nato pa smo se spustili direktno proti Litostrojski koči, na zapoznelo jutranjo kavo. Po kavi smo se po markirani poti vzpeli na Slatnik. Med vzponom je bilo vroče, sneg pa čedalje bolj južen.

Na Slatniku so se spet odprli razgledi na vse strani mi pa smo nadaljevali proti Možicu in spotoma obiskali še dva stranska vrhova in šli mimo ostankov italijanske vojašnice. Tako kot na Lajnarju je tudi na Možicu bunker Alpskega zidu iz Rapalskih časov.

Nazaj grede z Možica smo zavili v smeri proti zahodu in po sledeh v snegu prišli do sedla pod Šavnikom kamor so zavile sledi. Mi smo nadaljevali kar levo navzdol, malo glede na karto, malo pa na pamet in si čez čas z Garminom pomagali, da smo našli markirano pot proti Vrhu Bače.

Tu smo se zopet priklopili na SPP in se po njej spet mimo bivaka pri Koucah spustili do Petrovega Brda na zasluženo pivo. Danes se je Garmin z naloženo karto izkazal za zelo koristno napravo, žal pa sem med čakanjem na pivo uspel izgubiti celotno sled od ture. Kaj čmo, kdor zna, zna.

Spisal Tomaž  

Fotografije

Roblekov dom, 9. 1. 2011

Roblekov dom na Begunjščici 1657 m

udeleženci: Robert, Tomaž, Paz
trajanje: 4 ure 15 min
višinska razlika: 960 m
dolžina: 10,9 km

To nedeljo je vodnik Tomaž iz svoje “izletniške malhe privlekel” izlet na Begunjščico. Ob 6.00 h poberem Tomaža ter njegovega zvestega štirinožnega kamerata in že jo mahamo proti bencinskemu servisu na Voklem. Tu si s Tomažem privoščiva jutranjo kavo, Paz pa še eno kitico dremeža.

Po popiti kavi smo se odpeljali naprej do odcepa za Radovljico, kjer smo zapustili avtocesto in se usmerili skozi Begunje do gostišča v Dragi.

Pešačiti smo pričeli deset minut čez sedem, še v temi. Prvi del poti je potekal po cesti ob potoku Begunjščica, po približno dvajsetih minutah hoje pa se je pot odcepila levo v breg. Precej visoke temperature za ta letni čas v povezavi z dežjem so botrovale, da smo “ogvantani” v zimsko opremo hodili po kopnem, o snegu pa ne duha ne sluha.

V slabi uri smo prišli do koče na planoti Planinca, kjer smo si privoščili kratek postanek. Ob srebanju čaja sem kar malo pogrešal Tomaževo hvalisanje svojega z “zlato šeflo” nagrajenega čaja. Hja, verjetno je zatajil skrivnostni recept Šarčeve familije, ali po domače povedano ga je pozabil sladkat.

Pot smo nadaljevali čez Polško planoto ter naprej po snegu do Roblekovega doma na Begunjščici. Ob prihodu na čistino pred domom nas je pričakal precej močan veter in megla.

V domu sva se ob srebanju čaja in medice odločila, da vrh obiščeva drugič ob prijaznejšem vremenu. V dolino smo se spustili po isti poti in malo čez enajsto že bili pri avtomobilu. Obiskali smo še gostišče v Dragi kjer sva z Tomažem predebatirala plan poletnega potepanja po hribih, Paz pa se je repenčil na mimo vozeče avtomobile.

Snega je bilo ravno prav, da sem sprobal nove zimske gojzarje, Tomaž pa je preizkusil svoj GPS z naloženimi kartami slovenskih hribov. Družno sva ugotovila, da je bilo oboje vredno nakupa, spila še eno pivo in se odpeljala proti domu.

Spisal Robi

Fotografije

 

 

Nanos, 26. 12. 2010

Nanos, Vojkova koča, 1246 m

udeležanci: Gregor, Tomaž, Paz, Robert, Primož
trajanje: 4h 33min
višinska razlika: cca 690 m
dolžina: 10,85 km

Vreme tokrat ni bilo najboljše, zato smo se odločili obiskati nekoliko manj zahteven hrib (vsaj za nas izkušene gornike manj zahteven…), izbrali pa smo Nanos.

Zbrali smo se ter krenili proti Notranjskem. Iz avtoceste smo zavili pri izvozu Razdrto, nato pa peljali proti vasici Strane, kjer smo parkirali.

Sprva smo hodili po kolovozni poti, začela pa se je kmalu spreminjati v ozko gozdno stezo. Snega po poti nižje ni bilo veliko, višje kot smo bili, več je bilo napihanega snega, pihal pa je tudi močan veter.

Obiskali smo mimogrede še malo cerkvico svetega Brica, kjer smo imeli kratko čajanko. S seboj sem vzel dvoje derez, imel sem namreč namen testirati nove pohodniške dereze, ki se z močno elastiko samo nataknejo na čevelj, če pa se ne bi dobro obnesle, sem imel za rezervo s seboj še svoje navadne štirizobe.

Uporabili smo oboje, saj sem ene od derez posodil Gregorju, ki svojih ni imel s seboj, teren pa je bil zelo zrel za uporabo le-teh, pod sveže napihanim snegom je bila namreč pomrznjena prejšnja pošiljka snega.

Pot je bila dobro označena, kljub temu pa smo pot zaradi prekritosti težko sledili. Pomagal nam je Tomažev kuža Paz, ki je vsake toliko časa vtaknil glavo navpično v sneg, da je preveril, če smo še na poti ali pa smo jo zgrešili.

Pravi stezosledec in v kombinaciji s Šarminom popoln GPS sistem. Po dobrih dveh urah smo prispeli do Vojkove koče, kjer smo si pogreli premražene kosti, sam sem si privoščil pasulj s klobaso, Gregor je pospravil jabolčni zavitek odličnega izgleda, na kratko smo podebatirali.

Sestopiti smo sprva hoteli po drugi poti, vendar smo si premislili in odšli po isti poti nazaj v dolino. Ker dol grede nismo obuli derez, je sem in tja kdo od nas na pomrznjeni površini izvedel kakšen zanimiv lik. Ko smo prišli nižje, se je začelo nekoliko svetlikati skozi nizko oblačnost.

Da bi izlet zaključili kot se spodobi, smo se pred odhodom domov ustavili še v domačem okolišu v biljardnici Kaval, kjer smo se srečali še z našo gorniško kolegico Anjo, ki nas tokrat v hribe ni spremljala. Po prijetnem druženju v prazničnem vzdušju ob kuhanem vinu se je naš izlet tako zaključil.      

Spisal Primož

Fotografije

Smokuški vrh, 19. 12. 2010

Smokuški vrh, 1122 m


udeleženci: Anja, Gregor, Janez, Primož, Tomaž, Paz
trajanje: 4h 10min
višinska razlika: cca 630 m
dolžina: 8,84 km

Ker smo Smokuški vrh v soboto skenslali, smo se ga lotili v nedeljo. Ob 8h smo zbrali v Biljardnici. Brez zamude seveda ni šlo, zamudila je, jasno, edina ženska udeleženka.

Odpravili smo se v Begunje in še malo naprej v Poljče, kjer nas je pričakal kar konkreten mraz. Hitro smo se ogvantali in krenili, vendar kam? Z oznakami in markacijami tu po gorenjsko šparajo. Po začetnem tavanju smo krenili kar na blef po neki cestici. Kmalu se je od nje odcepila gaz in to je dalo slutiti, da smo na pravi poti.

Počasi smo se ogreli, naredil se je tudi krasen dan. V slabe tri četrt ure smo bili pri cerkvi Sv. Petra nad Begunjami in si v domačiji pod cerkvijo privoščili čaj in malico. Paz je v neki skledi našel piškote tako da ni opazil, da smo odšli in sem se moral vrniti ponj.

Mimo Sankaškega doma in lovske koče smo se podali proti vrhu. Mimoidoči planinec nam je povedal, da je do vrha le še nekajkrat po 5 minut. Na nekem odcepu se je v desno ponujala luštna bližnjica, ki kmalu ni bila več luštna, še manj pa bližnjica.

"Preračunavam" sem dejal in vrnili smo se na pravo pot in kmalu prišli na vrh. Na vrhu se je odprl lep razgled na Julijce. Po 15 minutah na vrhu je Janez pripomnil "Pa kje je ta Bled". Bled je bil sicer ves čas direktno pred nami.

Sestopili smo do Sankaškega doma in se ustavili na litru kuhanca in ga popili na terasi, saj se je med tem prijetno ogrelo. Po postanku je sledil hiter sestop kjer zaradi rahlo drsečega terena ni manjkalo akrobatskih vložkov.

Kar se tiče potopisa je to vse, koga vse smo na turi opravljali pa si preberite v depešah na http://www.wikileaks.si/

Spisal Tomaž

Fotografije Primož

Fotografije Tomaž

Grmada, Šmarna gora, 18. 12. 2010

Grmada, 676 m
Šmarna gora, 669 m

udeleženci: Tadej, Gregor, Tomaž, Paz, Kali
trajanje: 2h 37hmin
višinska razlika: cca 470 m
dolžina: 5 km

Sobota zjutraj, kava ob osmih v Kavalu, prideva s Tadejem sama. Pa kje hodijo vsi? Po telefonskem klicu nama prvi vodnik sporoči, da so vse udeleženke odpovedale zaradi preveč snega vendar doda, da pride na kavo.

Sestankujemo kaj bomo? Ampak od doma je treba it, kidal sigurno ne bom, bodo že sosedje:) Po dolgi kavici se odločimo, da glede na količino snega in težav s parkingi gremo kar na Tacenski Matterhorn.

Kot pravi planinci se pripeljemo z avtom do vznožja, nataknemo gamaše in v hrib. Varnost je vedno na prvem mestu, zato me kod laika šolana gornika postavita vmes in dolg hud vzpon se začne.

Med padanjem snega za naše vratove mi demonstrirata par vozljev na gojzarjih ter me opominjata na odpeto gamašo. Res, da nam je drselo, vendar nam je pot na Grmado olajšala misel na topel čaj na vrhu.

Kljub nekaj pasje trme nam uspe osvojiti vrh in sledi pot proti Tacenskem Matterhornu. Malo v strahu, ampak vseeno prečimo travnik na sedlu in odšprintamo na vrh. A smo si zaslužili? "Dej tri kuhančke". Malček počitka in po celem snegu nazaj v dolino.



Za konec še obračunamo z Anjo v Kavalu, saj kidanje snega res ni izgovor. Lep sobotni izletek.

Spisal Gregor

Fotografije

Galetovec, 12. 12. 2010

Galetovec 1265 m,
Turn 1249 m
 
udeleženci: Tomaž, Paz, Robert
trajanje: 4h 15 min
višinska razlika: cca 860 m
dolžina: 13,97 km

Zjutraj ob 8.30 h me Tomaž pobere in “mahnemo” jo proti Gorenjski. Ustavimo se na bencinskem servisu Voklo na kavi kjer srečamo našega “kamerata” Tadeja. Odkar je “prešaltal” k alpinistom se bolj poredko vidimo. Ob zbadanju zaradi za nas pozne ure se poslovimo in oddrvimo vsak svojo pot.

Avto smo pustili v vasici Podklanec, saj je bila od tu naprej pot zaradi snega neprevozna. Tomaž je načrtoval vzpon na Galetovec po zahodni poti čez planino Za jamo.

Prvi del poti smo opravili po zasneženi cesti ter mimo uradnega parkirišča zavili v hrib. Kljub obilici snega je bil le ta zaradi nizkih temperatur pomrznjen tako, da smo proti vrhu napredovali z zavidanja vrednim tempom ter brez večjih problemov.

No ja, manjše probleme je imel Tomaž in sicer z vezalkami. Zaveže odvezano vezalko na levem čevlju, pa se mu odveže tista na desni nogi. Komaj “poštima” desni čevelj in že se pojavijo težave na levi nogi …




V uri in petinštirideset minut prispemo na vrh kjer se nam odpre krasen pogled na Bohinjsko Belo, Bled z jezerom in Stolom v ozadju ter Babjim zobom in Jelovico na desni strani. Spočiti, siti in odžejani se odpravimo naprej čez Turn počasi v dolino proti Bohinjski Beli.

Ob srečanju s turnim smučarjem Tomaž modro ugotovi “ti tale klanc se pa kr dobr pne”, družno sva ugotovila, da je povedano izpeljanka jezika imenovanega Zaleteljščica (uradni jezik plemena s Hudoščkove – opomba avtorja potopisa), pomeni pa, da je hrib po katerem smo mi sestopali, smučar pa se je dvigoval precej strm.

Ob modrovanju in razčlenjevanju besed novega jezika se je nadmorska višina hitro nižala tako, da smo se kmalu znašli pri slapu pod Iglico, od koder smo se spustili v Brezje.

Čakalo nas je še cca 4 km pešačenja po soncu skozi Zgornjo vas in Bohinjsko Belo do avtomobila, kjer smo zaključili današnji izlet.

Naš vodnik bi rekel “še se bomo pneli” ;))

Spisal Robi

Fotografije

Sabotin, 5. 12 .2010

Koča na Sabotinu, 560 m
Sabotin, 609 m

udeleženci: Andrej, Liljana, Matic, Aljoša, Tomaž, Paz
trajanje: 4h 55min
višinska razlika: cca 610 m
dolžina: 9,47 km

Zaradi muhastega vremena smo rašiško turo v Karavanke na Visoki Kurji vrh in Mojstrovico večkrat prestavljali, na koncu pa zaradi snega prestavili na Sabotin, vrh nad Novo Gorico in Solkanom, nekdaj znanem po kamnitem napisu 'Naš Tito'.

Smučarska sezona in veseli december sta botrovala precejšnjemu osipu pri udeležencih in na koncu nas je ostalo le 5 in en pes. Na mrzlo nedeljsko jutro smo se odpeljali do izhodišča, parkirišča pred Solkanskim mostom.

Čez most smo jo mahnili na drugo stran Soče, kjer se pot razcepi, na južno in severno. Naš načrt je bil po severni gor in po južni dol. Zato smo se spustili pod most in po poti ob bregu Soče najprej prišli do železniškega Solkanskega mostu.

Ta je znan po tem, da ima največji kamniti lok na svetu s 85 metri razpona. Zgradili so ga Avstrijci leta 1906 in leta 1916 med umikom iz Gorice med 6. soško ofenzivo tudi porušili njegov glavni lok. Med leti 1925 in 1927 so ga obnovili Italijani, do takrat pa je lok nadomeščal jekleni pontonski most.

Pot pelje od mostu tik nad železniško progo mimo HE Solkan in se še lep čas nič ne dviga. Šele po slabe pol ure smo začeli z vzponom na greben Sabotina. Pod grebenom smo naleteli na ostanke kavern. Teh je v grebenu menda za celih 15 km, zgradili so jih Avstrijci, ki so do 6. ofenzive držali Sabotin, po njej pa so jih prevzeli Italijani.

Po ogledu kavern smo prišli do koče. Najprej smo si ogledali muzejsko zbirko v prostorih bivše karavle, kjer nam je oskrbnik muzeja Bogdan detajlno razložil dogajanje na Sabotinu med Soško fronto.

Po ogledu muzeja smo se ustavili še v koči, potem pa nadaljevali po grebenu do vrha Sabotina. Od tu smo se spustili do razvalin cerkve sv. Valentina in sestopili skozi bivši napis 'Naš Tito', kjer je sedaj le še razmetano kamenje.

Sestopili smo na Sabotinsko cesto, ki je bila zgrajena na podlagi Osimskega sporazuma in povezuje Goriška Brda in Novo Gorico čez italijansko ozemlje.Turo smo zaključili v prijetnem sončnem vremenu in se vrnili v turobno Ljubljano.

Spisal Tomaž

Fotografije

 

 

Jerebikovec (Mežakla), 28.11.2010

Jerebikovec, 1593 m, najvišji vrh Mežakle


udeleženci: Luka, Tomaž, Paz,  Robert
trajanje: 3h 25min
višinska razlika: cca 850 m
dolžina: 5,64 km

Vremenoslovci so opozarjali na obilnejše sneženje v popoldanskem času, tako da je bil za cilj današnjega izleta določen Jerebikovec, najvišji vrh Mežakle. Ob 8.00 smo se zbrali v Biljardnici Kaval, popili jutranjo kavo in jo mahnili na Gorenjsko.

Avto smo pustili ob cesti nad Mojstrano, si nadeli gamaše in ostalo planinsko opremo, sam pa sem na in v rukzak natlačil še pancarja in kratke smučke Big Foot-ke imenovane z namenom, da na njih opravim del poti v dolino.

Kombinacija dodatno natovorjenega rukzaka ter precej strme poti sta mi kmalu pospešila srčni utrip in dihanje spremenila v sopihanje. Le s težavo sem sledil ostalim članom odprave.





V dveh urah smo dosegli vrh, kjer smo se preoblekli in okrepčali. Zaradi oblačnega in vetrovnega vremena smo se odločili, da jo po hitrem postopku mahnemo v dolino.

Sam sem si nadel pancarje in smuči ter se podal proti strmini. Sem ter tja pomrznjen sneg, snežni zameti in moje prvo srečanje z Big Foot-kami v celem snegu je v začetku botrovalo precejšnjim težavam “smučarskega šampijona”, kar pa je neizmerno zabavalo ostali del ekipe. Poleg glasnega smejanja je čez Mežaklo donelo “dej, a si ga posneu”. Moram priznati, da tako unete paparazzi-je redko srečam. ;))

Kmalu se je sneg unesel, ravnotežje “pošlhtalo” in smučanje v dolino je postalo precej prijetneje. Na žalost se je z nižanjem nadmorske višine nižala tudi višina snežne odeje in kaj kmalu je bilo snega le še 20-30 cm, kar pa je pomenilo konec smučanja.

Smučke so romale nazaj na rukzak in pot sem nadaljeval v pancarjih. V slabi uri smo bili pri avtu, se preoblekli ter se zaradi sneženja odpravili domov.

Zaradi oblačnega vremena smo bili na vrhu sicer prikrajšani za prelepe poglede na Triglav in ostale okoliške vrhove, vendar je bil današnji izlet vseeno krasen zaključek tedna preživet v dobri družbi. Pa tudi smuče bom še v hribe vlaču! Se splača, “je fajn, pa ne sam meni”.

Spisal Robi

Fotografije Luka

Fotografije Tomaž

Grlovec / Ferlacher Horn, 20.11.2010

Grlovec / Ferlacher Horn, 1840 m

udeleženci: Luka, Marjan, Nataša, Paz, Robi, Rozi, Tomaž
trajanje: 4h 30min
višinska razlika: cca 1150 m 
dolžina: 10,82 km

In spet je prišel vikend, čas za naše pohodniške izlete. Tudi ta vikend nam vreme ni bilo najbolj namenjeno, še posebej nedelja, smo se tokrat odpravili v soboto. Tomaževa ideja za turo, ki se je kasneje izkazala za odlično, je bil 1840 m visok Avstrijski vrh Grlovec – Ferlacher Horn.


Ker pa moje delovne obveznosti zavezujejo tudi ob sobotah, se je družbica ponovno prilagodila meni, in zbor je bil posledično ob 6h. Zgodnja in hladna ura je botrovala temu, da sem sedel v avtu in zato je del družbe odšel naprej na kavo. Ko smo se ostali nabrali pa smo jo urno ubrali za njimi.

Tokratna ekipa je bila poleg Robija in Tomaža z štirinožnim prijateljem Pazom še Marjan in Nataša z njuno štirinožno prijateljico Rozi. Ko smo se nabrali na kavi in dogovorili o planu vožnje, smo nadaljevali pot proti mejnemu prehodu Lubelj.


Po prečkanju meje in spustu s prelaza do prvih hiš, smo se parkirali v majhnem zaselku Dajčpeter in se pripravili na odhod. Pot, ki se je daljši del vila ob potoku, je že na začetku pokazala, da se bomo kar strmo dvigovali. Verjetno je to prestrašilo Paza, saj je na vsak način želel nazaj v avto.

Seveda ga je Tomaž potrpežljivo s povodcem prepričal, da je vseeno odšel z nami. Pot ob potoku je bila precej blatna in veliko neugodnih pasti je skrivala poz odejo listja, a smo se prebili preko tega, in pot se je nekoliko omilila. Pot se je za kratek čas preselila na cestišče, ki vozi do dveh kmetij in kasneje nazaj v gozd.

Po kakšni dobri uri hoda pa so se na pobočju že začele počasi kazati snežne krpe. Proti vrhu je snega postajalo vedno več in prav na vrhu ga je bilo kakšnih 20 cm. Ker je na vrhu močno pihalo in razgleda ni bilo smo jo hitro pobegnili nazaj do zavetja v gozd, kjer smo v miru pomalicali.

Ob sestopu pa se je del ekipe odcepil in šel še krajšo krožno kuto preko sosednega vrha. To sta bila Marjan in Nataša z Roziko, saj so imeli cel dan časa, ostali pa smo jo mahnili proti avtomobilu. Zaradi moje delavne obveznosti smo se morali prej vrnit domov.

Po uspešnem in zabavnem sestopu z raznimi plesnimi točkami po mokrih skalah in vejah, ki so bile skrite pod listjem, smo uspešno in prečudovito zasneženo turo zaključili s kratkim obiskom Tržiškega pub-a.

Spisal Luka

Fotografije Luka

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Visoka polica / Cima delle Cenge, 13. 11. 2010

Bivak Brunner, 1432 m
Visoka polica / Cima delle Cenge, 2002 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Edo, Janez, Maks, Marjan G., Marjan Š., Nevenka, Primož, Radoš, Tadej, Tomaž
trajanje 7h 22min
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: 7,81 km

Novembrska tura gorniške skupine je bila Visoka polica 2002 m v zahodnih Julijcih v Italiji. Ob 6. uri se nas je zbralo 11 udeležencev, po dolgem času zopet ena ženska. Vodnik ture Tadej. Iz Šentvida smo s kombijem in osebnim avtomobilom krenili preko Rateč do Rabeljskega jezera, ki je bilo izhodišče na 898 m.

Po dolini Belega potoka, smo po uri hoje prišli do bivaka Brunner 1432 m, kjer je bil tudi kratek postanek za pijačo, pa tudi za zajtrk, kdor tega ni opravil doma.





Pot naprej vodi do bivaka Gorica, mi pa smo zavili desno preko Belega potoka strmo navzgor. Zaradi snega, ki je zapadel pred tednom, je strmina zahtevala veliko previdnost, z višino ga je bilo tudi vedno več. Kot po navadi tudi tokrat ni bilo človeških sledi, le mi in gamsi smo si delili pot, videli smo pa le enega. Pot je bila zaradi  strmine, travnate podlage in mokrega snega vse zahtevnejša.

Po spustu ob pomoči jeklenic smo prišli na ozko sedlo 1820 m. Pred nami je bila stena, ki smo jo preplezali in je označena z 2. težavnostno stopnjo. Po treh urah in 45, minutah smo dosegli vrh.

 

 

 

Trud je bil poplačan s čudovitim razgledom naših Julijcev, Karnijskih in avstrijskih Alp. Ob naštevanju vrhov, smo imeli kar malo učno uro, Primož je govoril  italijanska imena, Tadej je pa sprotno popravljal na slovenska.

Po polurnem počitku in okrepčilu smo se odpravili po isti poti nazaj. Povratek je zahteval še večjo pazljivost zaradi nevarnosti zdrsa. Plezalni del smo opravili s pomočjo vrvi, ki jo je vodnik namestil že pri vzponu.

Kljub temu smo za teh 50 višinskih metrov porabili kar 40 minut. Od tu naprej smo dobro napredovali, zmotili trop petih gamsov in po treh urah bili na izhodišču. Sledil je postanek na martinovo soboto pri Martinu v Kranjski gori in - nasvidenje na naslednji turi.



Spisal Janez

Fotografija Marjan Š.

Fotografije Tomaž

 
Reportaža PD Rašica