Tschigat, Mutspitz, 12. - 13. 7. 2014

Tschigat 3000 m, 
Mutspitz 2284 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Nataša, Nevenka, Janez, Slavko, Primož, Marjan, Jani, Robert
trajanje: prvi dan 8.00 h / drugi dan 4.00 h
višinska razlika: prvi dan cca 1600 m / drugi dan 300 m vzpona in 1000 m spusta

Tokratni tridnevni izlet gorniške skupine PD Rašica na Tschigat in Similaun je malce prikrojilo vreme. Napoved padavin v nedeljo popoldan in čez celo ponedeljkovo jutro nam je “uzela” ponedeljkov naskok na 3606 m visoki Similaun.

Dvodnevni izlet pričnemo v sobotnem jutru, ko se ob 4.00 h izpred društva odpravimo skozi karavanški tunel čez Lienz, mimo Brunica, Brixena, Bolzana v Merano kjer si je svoje mesto našla dolina Vinschgau. Prelepo dolgo dolino na levi strani omejuje skupina Ortler, na koncu skupina Bernine, na desni strani pa Ötztalske Alpe.

Te zadnje nameravamo obiskati ta vikend, natančneje podskupino Textelgrupe in istoimenski naravni park z največ visokogorskimi jezeri na južnem Tirolskem. Naše izhodišče je bila gorska vasica Velloi, 1000 m visoko. Ob 9.30 h smo se z vlečnico stoje v košarah odpeljali dobrih tristo višinskih metrov na planino Leiteralm. Tu je z vsem možnim modnim bliščem zasijala Primoževa nova oprava.

Nova modra vodniška majica, modre dolge hlače in novi pohodni čevlji znamke Love kakopak v modri barvi. “K s televizije”, in “pazi, da nau'š u  blat stopu” so bili prvi komentarji. Edino rdeči nahrbtnik je malo kazil Primožev modri “styling”, vendar smo kmalu našli rešitev. Kupili mu bomo modro barvo “za pirhe barvat”, v njej bo prekuhal nahrbtnik in “walaaaa” :).

Brihtni in polni modnih nasvetov smo prispeli do koče Hochganghaus kjer smo naredilii krajši odmor. Pot nas je peljala naprej in ob12.15 h smo prišli na sedlo Hochgangschartl pri Dolgem jezeru (Langsee), kjer smo v oblakih videli naš današnji cilj. Nadaljevali smo ob Dologem jezeru, kmalu zavili levo v breg, šli mimo Mlečnega jezera (Milchsee), prečili snežišče in kmalu bili pod vršnim delom našega današnjega cilja.

Čakala nas je še kaka ura in pol kombiniranega vzpona malce po travah, malce poplezavanja in proti koncu malce vzpenjanja
po s snegom zaliti grapi, katere izhod je prekrivala snežna opast. Iz grape smo se vzpeli preko skalnega skoka kjer smo si pomagali z varovanjem (predvsem ob sestopu). Ob 14.20 h smo stali na Tschigatu 3000 m visoko.

Na vrhu je bil “parkiran” oblak in kmalu se je pokazalo, da ima očitne probleme s prostato zaradi česar smo v rosenju kmalu pričeli sestopati. Rosenje je počasi prešlo v dež in nekaj časa nas je kar pošteno pralo.
Šli smo mimo Mlečnega jezera, mimo Dolgega jezera, za njim je sledilo Zeleno jezero (Grunsee) in ob 17.30 h smo si v Oberkaser hute naročili zasluženo pivo.

Prijetna koča v privatni lasti nam je ponudila zatočišče, odlično večerjo za 10 EUR ter spanje z zajtrkom za 23 EUR. Vsa hrana je bila domača, pridelana na planini, razem marmelade in vina, ki sta bila pridelana doli v okolici Merana. Ob 21.30 h smo odšli spat.

V nedeljo smo si privoščili podaljšan spanec, saj je bil zajtrk šele ob 7.00 h. Naspani in spočiti smo ob 8.00 h štartali mimo dveh jezer, le teh je tod toliko, da praktično ne moreš izbrati poti ne da bi se sprehodil mimo nekaj njih. Okoli 9.00 h smo prilezli na prelaz Taufenscharte od koder smo v približno 45 minutah dosegli naš današnji cilj, 2284 m visoki Mutspitz.

Ker je bilo nedeljsko jutro precej manj oblačno kot včerajšnji dan je na vrhu sledil pravi fotosafari. Odprl se je pogled na včeraj osvojeni Tschigat, v dolino na mesto Merano in čez na Ortler, katerega vrh se je sramežljivo skrival v oblakih nad istoimensko gorsko skupino.

Sledil je sestop nazaj na prelaz Taufenscharte od koder smo se po poteh 25 in 26 spustili do kombija parkiranega pri spodnji postaji žičnice v vasici Velloi in ob 12.00 h zaključili turo.

Čaklalo nas je še dobrih 5 ur vožnje domov, večerno preverjanje rezultatov parlamentarnih volitev, ob 21.00 h pa finale svetovnega prvenstva v nogometu.

Spisal Robi







0 komentarji

Hochschwab, 6. 7. 2014

Hochschwab 2277 m,
Schiestlhaus 2156 m


PD Rašica
Udeleženci: Marjeta, Jana, Marjan, Silva, Vasja, Robert, Tomaž, Nataša, Ivan
Dolžina: 9.15 h
Višinska razlika: cca 1600 m

V nedeljo zjutraj se je vodniški odsek PD Rašica pod Tomaževo taktirko  odpravil raziskovati gorsko skupino Hochschwab.

Šli smo mimo Maribora in Gradca, mesta Kapfenberg naprej skozi mestece Thörl proti SZ in se skozi St. Ilgen po dolini Buchberg pripeljali do večjega parkirišča pri gostilni Bodenbauer, 884 m visoko.

Ob 8.30 h smo pričeli hodit. Markirana gozdna cesta nas je po dolini Trawiestal pripeljala na planino Trawies kjer smo si 1234 m visoko v lepem sončnem vremenu privoščili krajšo pavzo. Pot številka 839 nas je peljala naprej proti zatrepu doline, kjer smo zavili levo v breg in ob 9.40  h prispeli na nekakšno sedlo oziroma manjšo izravnavo.

S sedla smo se v ključih vzpeli do skalnatega dela, pričetka varovane poti opremljene z nečim med železno lestvijo in stopnicami, nadalje z ograjo, verigami in skobami. Po moje precej preveč železja povsem po nepotrebnem.

Malo čez enajsto uro smo šli mimo bivaka Fleischer in ob 11.30 h dosegli naš današnji cilj, 2277 m visoki Hochschwab, najvišji vrh istoimenske gorske skupine.





Vmes so nebo prekrili oblaki, zaradi česar smo po hitrem postopku odšli v bližnjo gorsko kočo Schiestlhaus. Sicer ekološko usmerjena in samooskrbna koča “oblečena” v ne prav posrečenem modernem arhitekturnem slogu nas je v 90 minutnem postanku “napojila in nakrmila”.

Odločili smo se, da sestopimo po poteh številka 801- 805 in 851, ki vodijo od koče proti severovzhodu, se po manjšem krogu obrnejo na zahod in se na neizrazitem sedlu (izravnavi) malce pod pričetkom varovane poti priključijo nazaj na že prehojeno pot številka 839.

Enkratni pogledi na okoliške vrhove in prelepo dolino so potrdili pravilnost odločitve, da se izognemo nepotrebnemu železju v primeru sestopa po poti vzpona.

Ob 17.45 h smo se vrnili k parkiranemu kombiju, si preoblekli prepotena oblačila in okoli 21.00 h v Ljubljani zaključili današnji izlet.

Spisal Robi

PS
Na “novo odkrita” skupina Hochschwabgruppe nam je nanudila čudovite razglede, in ponudila obilico novih vrhov. Za obisk vseh sicer ne bo časa, vendar se zaradi prelepe narave sigurno še vrnemo v ta “becirk”.






0 komentarji

Kepa po SV grebenu, 28. 6. 2014

Bertahütte 1527 m,
Kepa / Mittagskogel 2143 m

udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1150 m

Zadnjo junijsko soboto je bila predvidena tura za gorniško skupino na Cima Cevedale, a je bila zaradi slabih vremenskih razmer prestavljena na 19. julij. Kljub temu nismo ostali doma, ampak smo se odpravili na Kepo z avstrijske strani, po direktni grebenski smeri od koče Bertahutte.

Šest se nas je ob petih zjutraj zbralo pri gostišču Kaval. Odpeljali smo se skozi ljubeljski predor in se s ceste, ki pelje v Celovec, pred dravskim mostom usmerili v dolino Rož. Od tod je še več kot trideset kilometrov do Št. Jakoba in odcepa pri vasi  Borovec. Po lokalni cesti, ki je na začetku asfaltirana, nato pa makadamska, smo sledili smerokazu »Bertahutte«.

Avtomobila smo pustili na višini 1050 metrov. Makadamska cesta je bila namreč zaradi nedavnega močnega neurja zelo poškodovana. Steza vodi še dvakrat preko te ceste, nato pa strmo po gozdu navzgor. Drevesne korenine so ustvarile prava stopnišča. Hitro smo napredovali ter v slabi uri prišli do Bertahutte na 1527 metrov.

Od tod je res lep pogled na strmi greben, po katerem bo tekla naša pot. Njena težavnost je v planinskih vodnikih označena s prvo, v nekem delu z drugo stopnjo. Po krajšem predahu in osvežitvi smo se od koče spustili na sedlo, od tod pa po kratki vijugasti stezi prišli pod greben. Pospravili smo palice in si nadeli čelade.

Od tod pa vse do vrha si je brez predaha treba pomagati z rokami. Borovci, ki so na taki strmini ponavadi nadležni, so tu primerno porezani in dajejo koristno oporo za vzpenjanje. Prišli smo na čistino, ki je najtežji del vzpona. Morali smo namreč iskati najboljše prehode za varen oprijem, tudi zaradi krušljivega terena. Ves čas vidimo kočo pod seboj in tudi s koče nas lahko spremljajo z očmi.

Zadnji del poti do velikega križa na vrhu je kamenina bolj trdna, oprijemi so čvrstejši in lahko se hitreje vzpenjamo. Po eni uri in pol smo dosegli cilj. Zadovoljni smo si segli v roke in se strinjali, da je bilo šeststo metrov strmega in večkrat izpostavljenega grebena v priročniku pravilno ocenjeno s prvo in celo drugo stopnjo.

Le eden med nami je menil, da sploh ni bilo težko. Nismo mu ostali dolžni, zbadali smo ga najbrž kar malo preveč, saj je pri sestopu občasno iskal svojo linijo. Na vrhu ni bilo dobrega razgleda, ker so megle že zakrivale gorske vrhove.



Rahel vetrič je jemal toplino sončnih žarkov, sem in tja pa odkrival še vedno zasneženi Triglav in druge vrhove v soseščini, Baško jezero, Beljak, reko Dravo in dolino Rož, kjer imajo kraji table s slovenskimi napisi. Nekoč so tod bivali večinoma slovensko govoreči prebivalci, danes so v manjšini.

Po »normalki« smo sestopili do koče Bertahutte in si privoščili malo daljši počitek ob pivu. Vrnili smo se po isti poti, kot smo prišli.

Janez






 


0 komentarji

Grebensko prečenje Košutnikov turn - Tolsta Košuta, 20. 6. 2014

Košutnikov turn 2133 m,
Gamsovke 2065 m,
Obliči 2026 m,
Obliči - vzhodni vrh 2005 m,
Tolsta Košuta 2057 m,
Mala Košuta 1740 m

udeleženci: Marjan, Jani, Tomaž, Slavko
trajanje: 7 h 15 min
višinska razlika: cca 1130 m

Ker je bila v soboto otvoritev Mojčinega doma na Vitrancu, smo sklenili, da gremo v hribe prej in si za petek splanirali dopust. Cilj, grebensko prečenje od  Košutnikovega turna do Tolste Košute.

Vremenska napoved ni bila najboljša, sprijaznjeni smo bili s tem, da gremo morda le do Košutnikovega turna. Malo pod vrhom smo zgrešili pot in po malo čudni prečki prišli do vzhodne poti. Tako smo šli že pri vzponu na Košutnikov turn mimo škrbine, kjer je vstop v prečenje grebena. Na vrhu Košutnikovega turna nas pričaka sonce.

Po kratki pavzi smo se spustili nazaj do škrbine in začeli s prečenjem. Začetni del je kar krušljiv in previdno smo se prebijali naprej. Z orientacijo nismo imeli problemov. Ko je prvi zgrešil, je pravo pot našel drugi, ko je ta zgrešil, je pot našel tretji in tako smo hitro napredovali.

Kmalu smo bili pri ključnem delu poti, 10 metrski skalni stopnji druge težavnostne stopnje, ki pripelje na vrh Gamsovk. Je pa tu v celem grebenu najboljša skala, bolj problematični so tehnično lažji a krušljivi in zašodrani deli.

Vse skupaj je trajalo približno uro in  prišli smo na lažji del grebena in na vrhu Obličev smo malo pomalicali. Čez vzhodni vrh Obličev smo nadaljevali po travah do predvrha in vrha Tolste Košute.

Vreme se je že malo slabšalo, a nas to ni odvrnilo od podaljšanja ture po državni meji še na Malo Košuto. Čez Zgornjo Dolgo njivo smo sestopili na Spodnjo Dolgo njivo in se ustavili v planšariji na rehidraciji.

Sledil naj bi le še sestop do parkirišča in vožnja domov. No, med vožnjo pa smo opazili, da se peljemo čudno nizko in vsak kamenček rožlja po podvozju. Jasno, prazna guma. Neverjetno, že druga počena guma na naših turah v manj kot dveh mesecih.

Glede krivca je stvar jasna, vedno kadar gre z nami Jani se dogaja nekaj čudnega. Defekt je bil hitro odpravljen in odpeljali smo se domov. Spet kvalitetno izkoriščen dopust na lepem in divjem brezpotnem grebenu.

Spisal Tomaž






0 komentarji

Mala Lojtrica / Cima Piccola della Scala, 15. 6. 2014

Bivak Brunner 1432 m,
Mala Lojtrica / Cima Piccola della Scala 2099 m

udeleženci: Marjan G., Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Slavko
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1110 m

Po slabih obetih za vikend se je vreme za nedeljo toliko poboljšalo, da smo lahko šli v hribe. Predlagano Malo Lojtrico smo takoj pograbili in se odpravili v Zahodne Julijce.

Po dolini Belega potoka / Rio Bianco smo šli proti bivaku Brunner in sproti opazovali odlom na poti Saškega kralja, ki je zaradi tega zaprta. Po slabi uri smo se ustavili pri bivaku.

Po kratki pavzi smo nadaljevali proti bivaku Gorica. Kmalu za Brunnerjem so se že začela snežišča in na enem od njih je Beli potok izdolbel prav zanimiv tunel v dva metra debelo snežno odejo.

Že od daleč smo videli naš cilj in poševno gredino, ki pelje proti vrhu. Po uri od bivaka smo bili na vstopu v gredino, kjer smo si nadeli čelade. Na gredini je kar konkretna stezica, v kaminu ki pelje iz nje proti sedlu pa malo manj.

Malo smo ogledovali za možici in jih tudi našli in v meglenem vremenu prilezli na sedlu. Po skalah smo prišli na poličko in tam ogledovali kam pa zdaj. Marjana sta šla kar naprej po polički, ki pa je bila kar izpostavljena tako, da sta šla po vseh štirih.

Ostali se za poličko nismo odločili in šli po varianti od zadnjega možica naravnost navzgor in bili kmalu na vrhu. Tudi Marjana sta se obrnila in zapustila Polico dveh Marjanov / Cenge dei due Mariani in šla na vrh približno tam kot mi.

Na vrhu je bilo komaj dovolj prostora za vseh pet. Vrh je kar lepo ošiljen. Dočakali smo celo sonce, potem pa sestopili nazaj na sedlo. Čez vstop iz police, cca 2 metra malo sitne 2+ smo šli previdno, varovali pa se nismo, saj je skala ravno tu najboljša, pa tudi izpostavljenosti ravno tu ni.

Iz sedla smo šli še desno na stranski vrh, ki smo ga v šali poimenovali Mala Pručka / Cima Piccola della Sgabello. Pri sestopu smo že kovali načrte za nove podvige v tem koncu, predvsem smo si ogledovali Rogljič / Pan di Zuccero.

Ideja, da bi preko Krniške škrbine / Forcella del Vallone skočili do Corsija ni prodrla, saj se pot od Corsija do izhodišča kar vleče, pa še Danica ima bistveno cenejši pir. Tako smo se le še spustili mimo Brunnerja do izhodišča in na poti domov naredili analizo ture pri prej omenjeni Danici.



Spisal Tomaž








0 komentarji

Veliki Oltar, 8. 6. 2014

Veliki Oltar 2621 m,
Bivak II na Jezerih 2118 m

 udeleženci: Marjan G., Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Nataša, Slavko
trajanje: 10 h
višinska razlika: cca 1700 m

Veliki Oltar je bil že nekaj časa v planu in končno je dočakal realizacijo. Na tradicionalni jutranji kavi na OMV Radovljica smo zdaj tudi že tradicionalno spremljali Kopitarja in Kingse ter videli odločilni gol v podaljšku za 2:0 v finalu Stanleyjevega pokala.

Srečal sem tudi Bogdana in Mirkota iz PD Ajdovščina, moja sošolca iz Bavšice 2009, ki sta vodila malo večji kombi planincev na Dobrač. Po kavi smo nadaljevali v Vrata in v Poldovem rovtu parkirali, eni bolj, drugi manj uspešno, kot se je izkazalo kasneje.

Obetal se je vroč dan, dolga tura pa je prišla prav, zaradi Franje do 17h tako ali tako nismo mogli domov zaradi zapore ceste na Brodu. S turo smo začeli v gozdičku nad Poldovim rovtom. Zavili smo čez Brinovo glavo in pošteno grizli kolena v strmino, a še lepo v senci.

Malo nad prvim meliščem se je začel sneg, senca pa je bila le še na karte. Na sedlu med Šplevo in Dovškim križem smo si privoščili postanek. Mimo nas je šel par na Dovški križ, videli smo trojico v Rokavskem ozebniku namenjeno na Visoki Rokav. Lepo smo se razporedili, vsaka ekipa je imela svoj vrh.


Po snežišču smo napredovali do skalne stopnje, ki je bila povsem kopna, vse do sedla Grlo. Tu smo se opremili z derezami in cepini in po izraziti grapi zlezli na škrbino na glavnem grebenu. Razmere tu niso bile ne letne ne zimske, ne t'č ne m'š.

Zato nismo šli po letni varianti obvoza na severni strani ampak smo se po snežišču spustili nekoliko nižje in preko prečke prišli do malo sitne grape s snegom in ledom. Imela pa je dobre oprimke in po njej smo se uspešno vzpeli na vrh Oltarja.

Spet je bilo brezvetrje in spet smo si vzeli uro časa za uživaje na vrhu. Razgledi so bili fantastični in popolno idilo so motile le muhe, ki so nadležno letale okoli nas. Po uri je sledil sestop po poti pristopa vse do snežišča pod skalno stopnjo.


Tu smo zavili proti Bivaku II, kjer smo ob pavzi lovili tisto senco na karte. Ni je bilo za vse. Sestop po meliščih oziroma snežiščih mimo malega Matterhorna je minil hitro, čeprav tudi s kakšnim padcem na zgoraj južnem, spodaj pa pomrznjenem snegu.

Kasneje pa se je kar vleklo do izhodišča v Poldovem rovtu, kjer nas je čakalo neprijetno presenečenje. Eden od obeh avtomobilov je imel zataknjene pozdrave od nadzornika TNP s plačilnim nalogom. Bil je parkiran slabih deset metrov od ceste ob kolovozu, ki je dostop do hiše v Poldovem rovtu.

Takole selektivno kaznovanje vsekakor ne rešuje avtomobilske stihije v dolini Vrat, temveč zmedo le povečuje. Ne vem kje piše, da se ob glavni cesti sme parkirati, ob dostopu do hiše pa ne.




Ta prigoda nam je malo začinila analizo ture pri Danici, bistveno pa ne. Preživeli smo krasen dan na kondicijsko in tehnično zahtevni turi. 

Spisal Tomaž




 
 

0 komentarji
Naročite se na: Objave (Atom)