Cuel Ribous, 14. 12. 2019

Cuel Ribous 1.330 m

 udeleženci: Primož, Tomaž, Sašo, Nevenka, Klavdija, Maks, Marko, Marjan, Mitja, Matjaž, Janez
trajanje: 5 ur 40 minut
višinska razlika: 1.050 m
dolžina: 11,8 km

Gorniška skupina že tradicionalno zadnjo turo v letu združi s pokušino domačih dobrot in vinske kapljice v Brdih ali vipavski vinorodni pokrajini. Zato je izbrani cilj vedno gora v Zahodnih Julijcih ali Karnijskih Alpah.

Tokrat je bil to Monte Piciat, 1.617 metrov visoki vrh, najvišji v dolgem grebenu južno od Tolmezza (Tolmeča), nasproti zelo impozantne Amariane, na kateri smo tudi že bili.

Enajst gornikov obeh spolov se nas je odpeljalo mimo Kranjske gore do Trbiža, kjer smo v prijaznem gostišču Dawit pod Svetimi Višarjami slovensko naročili jutranjo kavo.

V lokalu smo srečali tri naše nekdanje člane, ki so nekoč redno hodili z nami. Oni so ta greben že prehodili. Tako smo dobili še nekaj novih podatkov o naši poti.

Po avtocesti smo se zapeljali do Tolmezza in po lokalni cesti do vasi Cavazzo Carnico. Parkirali smo za mostičkom enega od pritokov reke Tilment (Tagliamento) na višini 280 m. Področje je malo obiskano, zato ni vidnih markacij, kar bi bilo za start zelo pomembno.

Smer nam je bila jasna, le poti nismo našli. Spustili smo se do rečice in iskali prehod, pa ga ni bilo. Tako smo na enem od plitvejših mest vrgli v vodo nekaj debelejših kamnov in po njih prišli na drugo stran pod zelo strmim bregom.

Vedeli smo, da pot ni prava, a smo se zagrizli v strmino, poraščeno z grmovjem. Vmes so bila podrta drevesa. Odrivali smo ovire, preskakovali podrtije in poskušali najti lažje prehode. Tla so bila mokra, kjer ni bilo drevja tudi prekrita s sneženo skorjo.

Po slabi uri smo le prišli do steze, ki prihaja z vzhodne strani in je tu in tam tudi označena z rdečimi, modrimi ali tudi črnimi pikami. Teren se še vedno ni bistveno spremenil, le snega je bilo več. Zato je bila pot spet bolj zabrisana.

Smer smo poznali, zato smo kljub redkim oznakam spet prišli na označeno stezo, ki dvakrat preči široko gorsko cesto. Grmičevja ni bilo več, ostaja pa bukov gozd in snega je bilo vedno več. Še vedno je bilo zelo strmo, prečenja so bila zaradi drsenja kar neugodna.

Napredovali smo počasi. Tako stanje je bilo, dokler nismo prišli pod vrh. Tukaj pa je bilo še bolj strmo, sneg izpihan, podlaga zamrznjena in zelo drseča. Vsak je moral na svoj način premagati ta del, da je prišel na sedlo in vrh Cuel Ribous, 1.330 m.

Za pot smo porabili nekaj več kot tri ure. Vreme je bilo bleščeče jasno, vendar ne za nas, ker smo ves čas hodili po severni, osojni strani gore. Ustavili smo se za okrepčilo in ugotovili, da zaradi dogovorjenega časa za degustacijo ne moremo nadaljevati do predvidenega cilja, Monte Piciata.

Za povratek smo si nadeli dereze in šli po poti vzpona do prehoda na spodnjo cesto in po nekaj kilometrih prišli do izhodišča. Skupaj smo hodili 5 ur in 40 minut za višinsko razliko 1.050 m.

Odpeljali smo se po isti poti do avtoceste, od tod proti jugu do Udin (Vidma), do odcepa za Gorico in Vipavo, na lokalno cesto do vasi Slap in vinogradnika Žorž.

Imeli smo degustacijo in obširno razlago o njihovih vinskih sortah, posebej značilno za Pinelo, Zelen in Konjak. Vsak ima svoj okus in izbor, tako je bilo tudi tokrat.

Spisal: Janez


0 komentarji

Stuhleck, 7. 12. 2019

Stuhleck 1782 m,
Grazer Stuhleck 1635 m,
Geiereck 1.645 m,
Pretul 1.656 m,
Amundsenhöhe 1.666 m,
Rossegerhaus 1.586 m

 udeleženci: Janez, Marjan, Bogdan, Tomaž, Matjaž
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca 1.100 m
dolžina: 22,5 km

Tokrat smo se odpravili raziskovati Predalpe vzhodno od Mure (Randgebirge östlich der Mur). Cilj je bil najvišji vrh skupine Stuhleck 1782 m.

Kar daleč je vse skupaj in tako smo se že ob pol petih zjutraj odpravili na pot. Po jutranji kavi na Šentilju smo se zapeljali v Avstrijo, vse do vasi Rettenegg.

V vasi se začne zanimiva pot planetov (Planetenweg). Pot se začne pri paviljonu, kjer je kot prva postavljena Zemlja. Tu je začetek, konec pa na približno 6,5 km oddaljenem Stuchlecku.

Naš planetarni sistem je postavljen v merilu 1 : milijarda, položaj planetov pa glede na dan 5. 5. 2000, ko so bili vsi planeti približno v vrsti, kar je precej redek pojav.

V merilu 1 : milijarda so tudi sami planeti v razstavnih kuglah. Od Zemlje smo krenili po poti in dvakrat hitreje od svetlobe prišli do Sonca. Švignili smo mimo Merkurja, Venere, Marsa in asteroidnega pasu, ki so še vsi v vasi.

Jupiter smo obleteli v zaselku nad Retteneggom. Potem se razdalje povečajo, do Saturna smo rabili slabe pol ure, dodatne dobre pol pa do Urana. Počasi smo prišli iz gozda in kmalu zagledali drugo zanimivost tega izleta, vetrne elektrarne.

Na greben Pretul - Stuhleck smo prišli na sedlu Schwarzriegel. Tu se nahaja Neptun, do katerega smo rabili 2 uri 10 minut od Sonca. Svetloba potuje bolj direktno, pa vseeno potrebuje 3 ure in 15 minut, sonda Voyager 2 pa je do Neptuna potovala celih 12 let.

Po grebenu smo se v vetrovnem vremenu vzpeli na vrh Stuhlecka. Tu je tudi vrh smučišča, koča Alois Günther Haus ter zadnji na poti planetov, Pluton.



Pluton je leta 2006 izgubil status planeta in je sedaj pritlikavi planet (dwarf planet angleško, Zwergplanet nemško).







Razlog degradacije je Plutonova majhnost in dejstvo, da je bilo za krožnico Neptuna do zdaj najdenih že kar nekaj objektov podobne velikosti.





Mi smo s planeti zaključili za ta dan in se umaknili z vetra v kočo. Kuhanček in vroča juha sta nas pogrela, zgovorni Štajerec za sosednjo mizo pa razvedril.

Ko je slišal našo slovenščino nas je hitro ogovoril in prisedel k nam."Kaj z Ljubljane ste prišli? Kaj si ti ja nor!". Kar dolgo smo kramljali,  nato pa smo se poslovili. On se je vrnil proti svojemu izhodišču, mi smo nadaljevali z našo turo.

Mimo sedla Schwarzriegel smo nadaljevali po grebenu na vrhove Grazer Stuchleck, Geiereck in Pretul. Vsi trije vrhovi so v vetrovnem parku Pretul.

V tem parku so leta 2016 postavili 14 vetrnih elektrarn z močjo 3 MW vsaka, ki skupaj proizvajajo za 22.000 gospodinjstev elektrike.

Skupaj a sosednjim 10 let starejšim vetrovnim parkom Moschkogel je tukaj kar 19 veternic, s skupno močjo 52 MW in s hrupom, ki se ga sliši več kot kilometer daleč. Čisto nedolžne tudi niso, saj je v razmerah, ko požledi, v njihovi bližini smrtno nevarno, na kar opozarjajo signalne table.

Mi smo z glavnega grebena skočili še na Amundsenhöhe, najbolj razgleden vrh v celem grebenu. Nato smo sestopili do zaprte koče Rossegerhaus.

Pred kočo smo v zavetrju pomalicali, nato pa sestopili v Rettenegg. V vasi je sledila še tretja zanimivost ture, ogled božičnih jaslic v obnovljenem vaškem skednju oziroma kašči.

Kakšnih 30 jaslic je razstavljenih, z dodelanimi detajli. Vsake jaslice imajo ime avtorja, ti verjetno izvirajo iz širše okolice Rettenegga.

Še v zgornje nadstropje kašče smo skočili, kjer je bil božični sejem. S tem smo zaključili zelo zanimiv izlet in čakalo nas je le še, kaj si ti ja nor, 3 ure in pol vožnje v Ljubljano.

Spisal Tomaž





Relive 



0 komentarji

Straßburger Spitz, 1. 12. 2019

Straßburger Spitz 2.404 m

 udeleženci:  Sabina, Janez, Marjan, Maks, Sašo, Marko L., Marko M., Urška, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Nataša
trajanje: 6 h
višinska razlika: cca. 1.300 m
dolžina poti: 16 km

Prvi decembrski dan smo opravili nadomestno gorniško turo za novembrski termin. V soboto, 16. novembra, je bila načrtovana tura na Kurji vrh in Rigeljne, ki pa je bila zaradi izredno slabega novembrskega vremena preložena na kasnejši termin.

Tudi tokrat je bil zaradi vremena prvotno načrtovan cilj zamenjan za Eisenhut (2.441 m), ki je najvišji vrh Krških Alp v sosednji Avstriji.

Krške Alpe (Gurktaler Alpen oziroma Nockberge) so gorstvo v centralnih vzhodnih Alpah. Gorstvo je dobilo ime po reki Krki (Gurk), 120 km dolgi reki, ki izvira v osrčju gorstva južno od prelaza Turracher Höhe na avstrijskem Koroškem.

Krške Alpe so na severu z reko Muro ločene od Nizkih Tur, na severozahodu so preko prelaza Katchberg (1.641 m) vezane na skupini Ankogel in Visoke Ture, na jugozahodu mejijo na Ziljske

Alpe, na jugu jih Dravska dolina ločuje od Karavank, na vzhodu pa so preko sedla Neumarkter Sattel (894 m) vezane na Labotniške Alpe (Lavanttaler Alpen).

Zbrali smo se v Šentvidu ob pol petih zjutraj. Krenili smo proti mejnemu prehodu Karavanke, spotoma pa smo se ustavili še na bencinskem servisu, kjer smo si privoščili jutranjo kavico.




Z vožnjo smo nadaljevali preko mejnega prehoda Ljubelj proti Celovcu (Klagenfurt) in od tam mimo krajev Trg na Koroškem (Feldkirchen in Kärnten) od koder smo sledili oznakam za alpski prelaz Turracher Höhe, do katerega je približno 90 km od mejnega prehoda Ljubelj.

S prelaza smo se pričeli spuščati proti Predlitzu do kraja Turrach, kjer smo na makadamski cesti parkirali pred znakom, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo.

Oprtali smo si nahrbtnike, preizkusili delovanje lavinskih žoln ter krenili po makadamski cesti mimo spodnje postaje sedežnice Turrachbahn, kmalu pa smo makadamsko cesto zapustili in sledili rumeni planinski tabli na pot številka 128 proti gori Eisenhut.

Vzpon smo nadaljevali po nekoliko strmejši poti, prečili širši kolovoz in mali višje pot nadaljevali po široki gozdni cesti ponovno na označeno pot v gozdu. Po nekaj minutah vzpona smo mimo WC-ja prispeli do lovske koče Geißeckhütte, kjer smo se odpočili in okrepčali.

Koča je 'okrašena' s številnimi lovskimi trofejami, njihov moto je »Hunting; Not just a hobby; It's a way of life«. Pri koči je že pihal mrzel veter, okoliški vrhovi pa so se skrivali v megli.

Od koče smo pot nadaljevali po cesti do križišča in od tam po poti naravnost navzgor v pas gozda do pašnika s pašno ograjo, kjer je malo naprej križišče poti s potjo s prelaza Turracher Höhe.

Sledil je še vzpon po zahodnih pobočjih do sedla Rapitzsattel (2088 m), kjer je označeno razpotje. Na sedlu je pihal tako močan veter, ki nas je bičal z drobnimi lednimi kristali, da smo si z veliko težavo nadeli dereze.

S sedla smo pot nadaljevali levo v smeri proti vrhovoma Eisenhut in Wintertalernock. Pot poteka levo od grebena, na katerem je bilo opaziti velike opasti.

Veter je pridobival na moči z vsakim metrom višine. Po naši oceni je pihal s hitrostjo približno 60 km/h, s sunki do 100 km/h. Ob sunkih vetra se je bilo potrebno ustaviti in ustrezno postaviti, da nas veter ne bi vrgel po tleh.

Pot se približno 100 m od sedla Rapitzsattel na začetku grebenu razcepi in sicer levo proti Eisenhutu in naravnost po pobočju na Wintertalernock in Eisenhut preko vrha Straßburger Spitz.

Leva pot preči strmejše pobočje, veter pa je pihal ravno naproti nam, zato smo se usmerili naravnost navzgor po pobočju. Vrh Straßburger Spitz smo osvojili v dobri uri v izredno močnem,  orkanskem vetru, ki nas je neprestano bičal s snegom.

Na vrhu ni bilo omembe vrednih razgledov, videli smo sosednja vrhova Wintertalernock in Eisenhut, vendar se zaradi težkih razmer nismo odločili za nadaljevanje poti.

Napravili smo nekaj posnetkov in z veliko težavo skupinsko fotografijo, saj je veter prevračal tako fotoaparat, kot tudi udeležence ture.

Sestopili smo po poti vzpona kakor hitro so nas nesle noge. Ustavili smo se šele pri koči Geißeckhütte, kjer smo si v »normalnem« vetru privoščili malico. Sledil je še sestop do avtomobilov in vožnja proti domu. Analizo smo ob odlični hrani opravili v piceriji Gorenc.

Spisal Sašo
0 komentarji
Naročite se na: Objave (Atom)