Almspitz 2180 m,
Latschur 2236 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Edo, Nevenka, Robert, Slavko, Janez, Maks, Marjan G., Tomaž
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: cca 1500 m
Marčna tura Gorniške skupine je bila po planu prečenje grebena od Bavškega Grintavca do Svinjaka. A še tretjič letos ni šlo po planih, zaradi snežih razmer smo izbrali nadomestno turo. Izbran je bil Latschur v Ziljskih Alpah.
Ob 6h zjutraj smo se v precej hladnem jutru zbrali pred društvom. Ker so drsna vrata od kombija izgleda primrznila in se niso dala odpreti so udeleženci v kombi lezli preko prvih sedežev in prtljažnega prostora. To je bil nekakšen test, da so primerni za turo. Težave z vrati smo rešili ob postanku za kavo na OMV Radovljica tako, da so lahko normalno izstopali in vstopali v kombi.
Po kavi smo se zapeljali v Avstrijo in na odcepu za Špaterjan (Paternion) zavili z avtoceste in skozi Bistrico (Feistritz an der Drau) proti Belemu jezeru (Weissensee). Izhodišče smo imeli na parkirišču na vzhodnem bregu jezera.
Mimo campa smo prišli do gozda in do smernih tabel, kjer je del udeležencev užgal na gliho. Ostali smo raje preverili karto in šli pravilno ter našli začetek poti 9d. Počakali smo še na ostala udeleženca in ravno, ko sem v roke vzel telefon, da ju pokličem, sta se prikazala izza ovinka.
Zagrizli smo v breg in večkrat prečkali cesto po kateri poteka položnejša pot 9b. Na poti je bilo nekaj snega, ki pa je držal človeka. Po približno dveh urah smo prišli do združitve obeh poti, ki vodita do planine Techendorfer. Mi smo raje zavili na pot 9c, ki gre čez gozd direktno do sedla Stosia. Če so prej v snegu še bile stopinje, jih na 9c ni bilo več.
Gazili smo po približno 10 cm novega snega. Na sedlu Stosia smo si privoščili počitek, bili smo popolnoma sami, nikjer nobenih sledi. Nadaljevali smo po grebenu, ki je bil precej spihan in najprej zlezli na Almspitz in preko sedelca še na vrh Latschurja, najvišjega vrha istoimenske skupine Ziljskih Alp.
Vreme naravnost kičasto, brez oblačka in izredna vidljivost na vse strani. Ker je vseeno malce vleklo se prav dolgo nismo zadržali na vrhu. Ob odhodu si je naš smučarski as nadel big footke, saj naj bi se obetala huda smuka.
Po poti pristopa smo sestopili in bili v slabe tri četrt ure nazaj na sedlu Stosia. Robijeva smuka menda ni bila idealna, nekaj se je pridušal čez sneg, da ni tisti pravi, a da bo za smuko izkoristil cesto po kateri gre 9b. Poleg njega smo si na prijetnem soncu tudi sicer pravili štose in v prijetnem vzdušju zapustili sedlo in se spustili v gozd.
Tu smo srečali prvega planinca tega dne, ki jo je mahal šele navkreber. Na razcepu poti in ceste si je Robi spet nadel smučke in od vijugal po cesti. A njegovo veselje ni trajalo dolgo. Najprej ga je oviral parkiran gozdarski stroj na cesti, nižje pa vse več kopne ceste, saj je obrnjena na južno stran. Kar pošteno smo ga prehiteli in ni in ni ga bilo. Ravno, ko sem vzel v roke telefon, da ga pokličem, se je pojavil izza ovinka, že drugič danes ista stvar.
Očitno ima moj android funkcijo fizičnega priklica oseb.Turo smo zaključili in se odpeljali proti Sloveniji. Že na avstrijskem radiju smo izvedeli, da slalomskega kristala žal ni, druženje pa zaključili v gostilni Gorenc v Kranju.
Spisal Tomaž
Gazili smo po približno 10 cm novega snega. Na sedlu Stosia smo si privoščili počitek, bili smo popolnoma sami, nikjer nobenih sledi. Nadaljevali smo po grebenu, ki je bil precej spihan in najprej zlezli na Almspitz in preko sedelca še na vrh Latschurja, najvišjega vrha istoimenske skupine Ziljskih Alp.
Ni komentarjev:
Objavite komentar