Špik nad Špranjo / Modeon del Buinz 2554 m,
Špik nad Nosom / Foronon del Buinz 2531 m,
Rifugio di Brazza 1660 m
udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m
Dan pred odhodom domov je sledila še zaključna tura dopusta. Midva sva jo mahnila na prečenje glavnega grebena Poliških Špikov po legendarni poti Ceria Merlone, Dule pa na drugo stran sedla Na Žlebeh / Sella Nevea, na Prevalo in proti Vrhu Laških Brežičev.
Na Žlebeh sva Duleta in bicikel vrgla iz avta in nadaljevala na planino Pecol. Pozabljanje fotoaparatov je bilo še vedno v akciji, tokrat sem v kampu pozabil oba svoja fotoaparata. Ker nisem ravno MacGyver, da bi si iz pribora prve pomoči, kakšne flaše in okoliškega lesa sestavil novega, sem bil tokrat na fotografskem dopustu.
Za Cerio Merlone sva izbrala smer v nasprotni smeri urinega kazalca, da sva z zoprnim ravnim delom do planine Krni dol / Cregnedul di Sopra opravila na začetku. S planine sva se vzpela na sedlo Passo degli Scalini, kjer se pokaže koča Corsi in nato na Škrbino Prednje špranje / Forcella Lavinal dell Orso, kjer je vstop v Cerio Merlome.
Tu sva srečala skupino treh slovenskih gornikov, ki so že zaključili z Merlonko. Pojasnili so, da so spali v bivaku na Špiku nad Nosom in si prejšnji večer privoščili krasen sončni zahod. Malo smo se še pomenili o prehojenem te dni in o planih za naprej ter se poslovili.
Prvi del je najbolj strm, vse do škrbine pod Vrhom Krnega dola / Monte Cregnedul. Zakaj nisva stopila s poti in stopila še na ta vrh, ne vem, pa tudi na Špice v Planji / Punta Plagnis bi lahko stopila pa se nama je mudilo na najlepši del Merlonke, pot po izpostavljenih policah italijanskih položajev iz 1. svetovne vojne.
Robi je hodil spredaj in se stalno obračal in slikal. Bil sem skoraj tolikokrat fotografiran kot tisti mali prestolonaslednik, tretji v vrsti. Ko sva prišla okoli Špika nad Špranjo, kje sva že zagledala bivak na Špiku nad Nosom, sva se odločila, da popraviva napako od prej in skrenila z Merlonke na Špik nad Špranjo.
Vrh je brezpoten, z možici, ki so zdaj bili, zdaj ne. Ves čas so naju kontrolirali kozorogi in se previdno umikali. Ob sestopu z vrha pa so nama malo ponagajali in prožili kamenje z vrha. Do Špika na Nosom, edinega vrha ki je striktno na poti Ceria Merlone, ni bilo več daleč.
Že dalj časa, z vrha pa še malo bolj detajlno, sva opazovala požar nad Reklanico. Ozračje je počasi postajalo malce motno od dima. Čakal pa naju je le še zadnji del Merlonke, do sedla Škrbina nad Tratico / Forca de lis Sieris, potem pa še malo vzpona in sestop v popoldanski vročini do koče Brazza.
O koči sami res ne bi izgubljal besed, ker te ne bi bile lepe. Pozitivno pa je bilo, da ob prihodu nisem bil tretji v vrsti kot kakšen princ, temveč takoj na vrsti za pivo. In to, da smo se srečali z Marjanom, Slavkom, Janijem, Barbaro in Blažem, ki so ta dan delali Amalio (
foto Slavko) in smo bili dogovorjeni, da se dobimo na Brazzi in šoferja zapeljemo v Zajzero, kjer so imeli avto.
Dule je med tem končal svojo turo in naju čakal ob Rabeljskem jezeru / Lago del Predil, kjer si je našel primerno družbo. Večerjo so tokrat kuhali pri Žvikarju, dopust pa se je tako končal. Naslednji dan smo spakirali in odšli domov. Za "veličasten" odhod je poskrbel moj Clio, ki ni vžgal in se je čez cel kamp odpeljal na kamionu. Na servisu v Kobaridu so ga prej kot v uri popravili, tako da smo se lahko vsi odpeljali v Ljubljano.
Lep dopust smo preživeli. Veliko smo za to naredili sami, a tudi Kamp Lazar, ki je prva liga, je mnogo prispeval k temu.
Spisal Tomaž
Že dalj časa, z vrha pa še malo bolj detajlno, sva opazovala požar nad Reklanico. Ozračje je počasi postajalo malce motno od dima. Čakal pa naju je le še zadnji del Merlonke, do sedla Škrbina nad Tratico / Forca de lis Sieris, potem pa še malo vzpona in sestop v popoldanski vročini do koče Brazza.
Ni komentarjev:
Objavite komentar