Bertahütte 1527 m,
Kepa / Mittagskogel 2143 m
udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1150 m
Zadnjo junijsko soboto je bila predvidena tura za gorniško skupino na Cima Cevedale, a je bila zaradi slabih vremenskih razmer prestavljena na 19. julij. Kljub temu nismo ostali doma, ampak smo se odpravili na Kepo z avstrijske strani, po direkrtni grebenski smeri od koče Bertahutte.
Šest se nas je ob petih zjutraj zbralo pri gostišču Kaval. Odpeljali smo se skozi ljubeljski predor in se s ceste, ki pelje v Celovec, pred dravskim mostom usmerili v dolino Rož. Od tod je še več kot trideset kilometrov do Št. Jakoba in odcepa pri vasi Borovec. Po lokalni cesti, ki je na začetku asfaltirana, nato pa makadamska, smo sledili smerokazu »Bertahutte«.
Avtomobila smo pustili na višini 1050 metrov. Makadamska cesta je bila namreč zaradi nedavnega močnega neurja zelo poškodovana. Steza vodi še dvakrat preko te ceste, nato pa strmo po gozdu navzgor. Drevesne korenine so ustvarile prava stopnišča. Hitro smo napredovali ter v slabi uri prišli do Bertahutte na 1527 metrov.
Od tod je res lep pogled na strmi greben, po katerem bo tekla naša pot. Njena težavnost je v planinskih vodnikih označena s prvo, v nekem delu z drugo stopnjo. Po krajšem predahu in osvežitvi smo se od koče spustili na sedlo, od tod pa po kratki vijugasti stezi prišli pod greben. Pospravili smo palice in si nadeli čelade.
Od tod pa vse do vrha si je brez predaha treba pomagati z rokami. Borovci, ki so na taki strmini ponavadi nadležni, so tu primerno porezani in dajejo koristno oporo za vzpenjanje. Prišli smo na čistino, ki je najtežji del vzpona. Morali smo namreč iskati najboljše prehode za varen oprijem, tudi zaradi krušljivega terena. Ves čas vidimo kočo pod seboj in tudi s koče nas lahko spremlajo z očmi.
Zadnji del poti do velikega križa na vrhu je kamenina bolj trdna, oprijemi so čvrstejši in lahko se hitreje vzpenjamo. Po eni uri in pol smo dosegli cilj. Zadovoljni smo si segli v roke in se strinjali, da je bilo šeststo metrov strmega in večkrat izpostavljenega grebena v priročniku pravilno ocenjeno s prvo in celo drugo stopnjo.
Le eden med nami je menil, da sploh ni bilo težko. Nismo mu ostali dolžni, zbadali smo ga najbrž kar malo preveč, saj je pri sestopu občasno iskal svojo linijo. Na vrhu ni bilo dobrega razgleda, ker so megle že zakrivale gorske vrhove.
Rahel vetrič je jemal toplino sončnih žarkov, sem in tja pa odkrival še vedno zasneženi Triglav in druge vrhove v soseščini, Baško jezero, Beljak, reko Dravo in dolino Rož, kjer imajo kraji table s slovenskimi napisi. Nekoč so tod bivali večinoma slovensko govoreči prebivalci, danes so v manjšini.
Po »normalki« smo sestopili do koče Bertahutte in si privoščili malo daljši počitek ob pivu. Vrnili smo se po isti poti, kot smo prišli.
Janez
+001.jpg)
+020.jpg)
+059.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar