Kl. in Gr. Speikkofel, Torer, Bretthöhe, Hoazhöhe, Kaserhöhe, Gruft, Schönebennock, 18.2.2015

Kleiner Speikkofel 2109 m,
Grosser Speikkofel 2270 m,
Torer 2205 m,
Bretthöhe 2320 m,
Hoazhöhe 2319 m,
Kaserhöhe 2318 m,
Gruft 2232 m,
Schönebennock 2002 m

udeleženci: Mateja, Slavko, Tomaž, Paz
trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: cca 1600 m
dolžina. 21,5 km

Zaradi lepe napovedi smo skočili v hribe čez teden. Šli smo v Avstrijo, vzhodno od smučišča Turacher Höhe, kjer smo lani tavali v popolni megli na turi na Schoberriegel in Gruft. Izhodišče smo tokrat spremenili, izbrali smo vasico St. Lorenzen, kjer nas je pričakalo sonce brez oblačka in -7 °C.

Po gozdnem slemenu in pomrznjenem snegu smo krenili proti prvemu vrhu, Kleiner Speikkofelu. Na poti do tja se je prav prijetno segrelo. Na jugu so se odpirali razgledi proti Julijcem in Kamniškim Alpam tam nekje v daljavi in morjem megle vmes v Celovški kotlini.

V rahlem vetru smo nadaljevali po grebenu čez Grosser Speikkofel in Torer do konca južnega grebena na vrh Bretthöhe, kjer se greben cepi levo in desno.

Razgled z Bretthöhe

Bretthöhe je bil tudi prvotni končni cilj ture, vendar smo se odločili za precej konkretno krožno turo. Nadaljevali smo levo v smeri zahoda in se spustili za dobrih 100 m. Tu smo si obuli dereze in prijeli cepine, Paz pa je vklopil reduktor in zaporo diferenciala, saj je bila strmina snežišča zanj kar konkretna.

Kmalu smo bili na vrhu Hoazhöhe. Spustili smo se za kakih 50 m in kmalu smo bili na novem vrhu, Kaserhöhe. Od tu smo se spustili konkretneje in izkoristili brezvetrje na sedlu Weitental za malico. Čakalo nas je cca 100 višincev vzpona na Gruft in ravno na tem pobočju smo lani obrnili, ker po karti ni bilo videti, da je toliko spusta, videli pa itak nismo niti lastnih precej dolgih nosov.

Danes je bilo vse drugače, vidljivost je bila izredna, videlo se je dejansko vse kar kažejo razne GPS aplikacije na pametnih telefonih. Po malici smo se povzpeli na Gruft, edini vrh danes, ki smo ga že poznali. Obrnili smo se na jug in sestopili do še zadnjega, osmega dvatisočaka danes, Schönebennocka.

A ture še ni bilo konec, v daljavi smo videli našo vasico, ki je bila daleč, daleč. Najprej pa sestop na gliho, morda malo preveč proti vzhodu, ker smo narajmali ravno na najbolj globok sneg, ki je bil sedaj že zelo južen. Malo me je zaskrbelo koliko časa bo Paz zdržal. K sreči smo kmalu prišli do pričakovane markirane poti proti planini Hochsinner.

Obuli smo krplje in sledili gazi proti planini, potem pa spet zavili po bližnjici, vse do doline Gartental. Tu smo poiskali markirano pot proti naši vasici in naredili še 200 višinskih metrov vzpona do sedla Moritz. Tu nas je načeloma čakal le še spust proti vasici, kjer je vseeno bilo še skoraj 100 m vzpona do cerkve kjer smo imeli parkiran avto.

Po več kot devetih urah smo končali s prehojeno dolžino malega maratona v polni bojni opremi, ki smo jo tudi uporabili, krplje recimo smo obuvali kakšne štirikrat. Omeniti velja še vsaj kakšnih ducat plezanj čez planšarske ograje.

Čakal nas je že vožnja domov na kateri smo živcirali navigacijo, ki nas je na vsak način hotela usmeriti na avstrijsko avtocesto. Klonila je šele malo pred Celovcem.

V Tržiču smo imeli postanek za analizo ture in potem domov. Enkratno izkoriščen dopust.

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko