Ljubelj, domačija Kuhar, cca. 930 m,
Palec 2026 m,
Dom na Zelenici 1536 m,
udeleženci: Tomaž, Marjan, Nevenka, Sašo
trajanje: cca 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1100 m
Palec, Pomladni cvet – sliši se tako dobro, da smo se za tokratno turo dogovorili že kar na nedeljski turi na Malo in Veliko Mojstrovko, po dobrih razmerah v Zupančičevi in Pripravniški grapi. Odličen predlog je podala Nevenka.
Zbrali smo se ob 4:30 na običajnem mestu in se odpeljali proti Ljubelju, Marjana pa smo spotoma pobrali na pokopališču v Vodicah.
Na Ljubelj smo prispeli v dobre pol ure, saj je ob tako zgodnji uri promet simboličen. S severne strani predora smo se po ljubeljski cesti spustili še dober kilometer ter pri Kristusovem kipu zavili levo na ozko in strmo cesto do domačije Kuhar.
Od domačije smo se po makadamski cesti rahlo spustili in po nekaj sto metrih ustavili pri mostu čez potok Zelenica. Odpravili smo se ob svetlobi čelnih svetilk po kolovozu na desni strani potoka, ki kmalu preide v uhojeno pot. Del poti se je podrl v potok, zato je na tem delu potrebna previdnost, predvsem v temi.
Ob svitu smo prišli do makadamske ceste, ki smo jo prečili, na naslednji cesti pa smo zapustili dolino (višina približno 1100 m), ki se nadaljuje naprej proti sedlu Dolič, zavili levo in krenili navzgor po gozdnatem pobočju do poti, ki vodi na vzhodni greben Palca.
Po nekaj ključih smo na nekaj manj kot 1300 m zagledali vstop v Vzhodni žleb Palca, poetično poimenovanega »Pomladni cvet«. Pot do vstopa je bila praktično kopna, z izjemo nekaj zaostalega, napihanega snega. Grapa je bila z izjemo samega vstopa videti lepo zalita.
Grapa je zmerno strma in zahtevna, literatura navaja najstrmejše mesto 52°, mišljeno verjetno v kopnih razmerah, se je pa na nekaj krajših mestih strmina precej približala navedeni vrednosti. Po skalnem vstopu smo si nadeli dereze in prijeli cepine.
Sneg se predvsem v prvi tretjini grape ob primerni izbiri poti ni pretirano prediral, saj je bila odjužena samo površina, podlaga pa je bila večinoma dovolj trda za »izdelavo« stopnic. Podobne razmere so sledile tudi v drugem delu, od »Stražarjev« do prvega sklanega skoka. Na skalnem skoku je bil sneg zelo odjužen, zato smo iz previdnosti zabili klin za bolj varen prehod.
Sneg v zadnji tretjini pa je sonce razvajalo že od zarje, zato je bila pri stopanju potrebna previdnost, da se podlaga ne bi odpeljala navzdol. Izstop iz grape (zadnjih 30 m) na višini približno 1980 m pa je bil že kopen. Od vstopa do izstopa iz grape smo za skoraj 700 m višine potrebovali dve uri in pol zmernega vzpona, do vrha Palca pa še nadaljnjih 10 minut.
Vrh Palca nam je ponudil čudovite razglede v vse smeri. Občudovali smo grapo Y v Vrtači in opazili junaka, ki je hitel proti vrhu. Grape v Begunjščici in Košuti so bile ravno tako lepo vidne ter predmet poželenja in načrtov, verjetno za naslednje leto. V čarobnem vzdušju smo si privoščili krajši počitek z okrepčilom in obveznimi »tekočimi zadevami«, seveda pa ni manjkal niti foto termin.
Sestop skozi Suho ruševje do Ljubelja je v zgornjem delu ponudil dokaj trd sneg, ki je kasneje postajal vedno mehkejši. Na srečo smo kmalu prispeli na uhojeno markirano pot. Nadejali smo se piva pri Domu na Zelenici, vendar nismo imeli sreče.
Pri domu je bilo le nekaj planink, ki so lovile sončne žarke. Sestop smo nadaljevali do kompasove trgovine pred predorom, kjer smo »ujagali« avstrijskega voznika, ki je Tomaža odpeljal na koroško stran po avto. Turo smo zaključili s smelimi načrti ob pivu v Tržiču.
Spisal Sašo
Ni komentarjev:
Objavite komentar