Pfarrachhöhe 1.922 m,
Galtviehkopf 1.986 m,
Ochsinger 1.978 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Aleš, Maks, Sašo, Stojan, Nevenka, Antonija, Peter, Ivan, Tomaž
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: 17,3 km
V zgodnjih jutranjih urah smo se vrli gorniki in dve gornici zbrali pred društveno pisarno, se veselo pozdravili in se podali našemu cilju naproti. Aleš je ponudil prevoz za eno skupino, kar smo hvaležno sprejeli.
Druga skupina je v Kranju pobrala Ivana in kmalu smo skupaj srebali kavo na radovljiški OMVjki. Po okrepčilu smo pot nadaljevali skozi karavanški predor po avtocesti proti Salzburgu.
V Bischofshofnu smo po dveh urah zavili z avtoceste in se ob reki Salzalch napotili proti Zell am See, v kraju Taxenbach pa smo zavili navkreber in parkirali na 1.060 m nadmorske višine.
Pot smo peš nadaljevali med redkimi hišam in naprej po gozdni cesti, kjer nam je gaz verjetno utr štirikolesnik z gosenicami. Po 500 višinskih metrih smo si nadeli krplje in po stezi zagrizli v strmi breg.
Skupina je skozi gozd lepo napredovala, po izstopu iz gozda pa je pot vodila preko strmega neporaščenega pobočja. Kljub zmerni nevarnosti snežnih plazov smo previdno in v razpotegnjeni koloni prečili pobočje ter se spet zbrali na varnejšem delu.
Od tod se nam je odprl pogled na okoliško gorovje, še posebej skupino Glockner. Naredili smo kratek postanek za okrepčilo in se pripravili na bolj vetrovne razmere, ki bi nas lahko pričakale na grebenu.
Spet smo zagrizli v strmino in s krpljami potegnili globoko sled po nedolžnih belih širjavah mimo 1.922 m visokega vrha Pfarrachhöhe, ki so ga označevali trije križi.
Od tod smo zagledali tudi Hundstein, na katerem je postavljena tudi koča Statzerhaus. Cilj naše ture smo videli in se nam je približeval, ampak pot do njega nam ni bila vidna, saj se je naša pot vila po krožnem gorskem grebenu, direktni pristop pa v teh razmerah ni bil izvedljiv.
Po rahlem spustu smo se povzpeli na Galtviehkopf 1.986 m, od koder smo dokončno zagledal predviden potek poti do vrha.
Razmere niso bile prav nič obetavne, kljub temu pa smo nadaljevali pot do sosednjega vrha, kjer nam je bilo dokončno jasno, da smo današnjo turo zaključili na Ochsinger 1.978 m.
V nadaljevanju bi morali prečili greben in slediti žični ograji do neugodne prečke, nad katero se je vila dolga opast.
V teh snežnih razmerah je bila naklonina preveč izpostavljena in s stiskom roke smo si čestitali za lep dosežek.
Skupinsko sliko smo ob povratku naredili na vrhu Galtviehkopf, ki je bil naš najvišje doseženi vrh.
Tu smo se najbolj približali višini dva tisoč metrom, presegli pa jih nismo. Povratek je bil bistveno hitrejši, saj je bila pot uhojena in nas je urno popeljala v dolino, vmes pa smo posekali še kak ovinek.
Zbrali smo se pri avtomobilih in se napotili nazaj v Slovenijo. Analiza ture je bila pri Gorencu, od koder smo se utrujeni razšli s čudovitimi vtisi. Bila je res prava snežna tura za krpljanje.
Spisal Boštjan
Zgledalo je super, odcep s ceste in dvorišče ob domačiji skidana v nulo.
Pot naprej pa deviško bela. In tako smo po slabih petih minuta hoje krplje sneli z nahrbtnikov in jih montirali na noge.
Na grebenu smo bili po dobri treh urah in snega je bilo vedno več. Greben se vleče in vleče, pa še zamet tu, zamet tam in po dobrih petih urah še vedno nismo bili na vrhu.
Vračali smo se po isti poti, oziroma isti gazi in bili na izhodišču ekspresno, v dobri dveh urah. Kmalu smo bili spet v Tržiču, kjer smo ob pivu ugotavljali, da nam je uspela enkratna zimska tura.
