Skakalni center Bergisel 778 m,
Sulzkogel 3016 m,
Hochreichkopf 3010 m
PD Rašica
udeleženci: Mirjana, Milena, Meta, Janez, Jana, Branko, Ida, Ada, Silva, Maja, Vasja, Robert, Jože, Vida, Mihela, Tomaž, Ema, Ivan, Anka
skupno trajanje: 17 h 30 min
skupna višinska razlika: cca 2550 m
Dodobra utrjeni, neustrašno pripravljeni na vse vremenske neprilike, se nas je devetnajst dobrovoljnih planincev odpravilo skozi karavanški predor preverit, se je mogoče poletje zataknilo med visokimi vrhovi ostalih alpskih dežel. To, da mu ni uspelo priti niti na Jadran, smo več ali manj že vsi preverili.
Naš cilj so bili visoki vrhovi v avstrijskih Štubajskih Alpah (Stubaier Alpen), ki se stiskajo jugo-zahodno pod Innsbruckom, med gorskima skupinama Zillertalskih Alp na vzhodu in Ötztalskih Alp na zahodu. Želeli smo na dva lahka tritisočaka Hochreichkopf z višino 3010 in sosednji Sulzkogel z višino 3016 metrov nad morjem.
Petek, 15. avgust 2014
Po avtocesti skozi Karavanke, mimo Špitala (Spittal an der Drau), po dravski dolini skozi Lienz in Kutzbuhl smo bili kaj kmalu v Innsbrucku, glavnem mestu avstrijske zvezne dežele Tirolske. Tu smo si ogledali njegov futuristični simbol - skakalni center Bergisel, katerega poznamo iz novoletnih turnej štirih skakalnic.
Na novo oblikovana skakalnica (leta 2001) po zamisli zvezdniške arhitektke Zahe Hadid, velja za arhitektonsko senzacijo. Stolp z doskočiščem se konča v prožnem amfiteatru, ki povezuje kavarno, razgledno teraso in zaletno mizo. Naprava od njene otvoritve naprej sodi med najbolj priljubljene znamenitosti Tirolske.
Do vrha stolpa skakalnice smo se povzpeli po 455 stopnicah. Veliko udobneje pa bi to opravili s poševnim dvigalom, vendar smo planinci. S ploščadi bi se lahko naužili 360 stopinjskega razgled na tirolski gorski svet. A mi smo se bili deležni le mestnega, ker nam je oblačnost okoliške gore pokrila.
Nekaj časa ob reki Inn, nato pa po njeni stranski dolini smo nadaljevali do prelaza Kühtai, 2020 metrov nad morjem in se za dva dni nastanili v prijazni koči Dortmunder.
Naselje na prelazu sestavljajo namestitvene kapacitete tamkajšnjega smučarskega centra, v tem času v glavnem zaprte. Pri preizkušanju nemščine pri naročanju smo na naleteli na »Šta vam treba?« Prijazni Vito je na Tirolsko prišel iz Banje Luke.
Sobota, 16. avgust 2014
Napoved za soboto je bila običajna; dopoldne tako-tako, popoldne še poslabšanje. Vodnika sta takoj prilagodila plan; nameravano daljšo turo smo prestavili na nedeljo, ko je bilo napovedano lepo vreme.
Po, za PD Rašica običajnem jutranjem razgibavanju in zgodnjem zajtrku, smo hiteli pod umetnim jezom, ki zadržuje ogromne količine vode, katera v sistemu pretoka med večimi umetnimi jezeri proizvede ogromno električne energije.
Star rek: »Sedme ure dež in stare babe ples ne trajata dolgo« se nam je malček izjalovil. Nismo šteli kolikokrat smo odpirali in zapirali dežnike, natikali in snemali vetrovke in pelerine, saj smo vseskozi iskali skope razglede v špranjah redko razpočene oblačnosti.
Višje smo se razveselili sneženja, precej prijaznejše je od dežja in nič nas ni presenetilo, saj je letošnje poletje čisto jesensko. Mimo velikega akomulacijskega jezera, še parih manjših ledeniških ter mimo mnogih poskočnih slapov in hudournikov smo se po severni strani dvigovali k našemu cilju - Sulzkogel z višino 3016 metrov nad morjem.
Bogastvo vode je tu neizmejno. Pokrajina, ki jo gradi temen granit, je precej drugačna od naših belih Alp, tudi rastlinstvo je posebno. Nekaj teh posebnosti mi je znanih z našega Mangrtskega sedla.
V štirih urah smo bili na priostrenem vrhu s križem, spet malček pokukali skozi par špranj jasnine, pomalicali in se vrnili po isti poti. Pot ni težavna, vendar zahteva hoja po z granitnimi ploščami naloženi poti, kar nekaj previdnosti. Z njo smo opravili v dobrih sedmih urah.
Popoldne, ki nam je ostalo, smo se regenerirali, si privoščili pivo, kavo … dolge klepete (ženske smo bile v večini), in ob večerji nazdravili našemu rojstnodnevniku. Vsi pa smo bili enotni; vreme nam ture ni
pokvarilo niti za ped!
Nedelja, 17. avgust 2014
Vremenski napovedi, da bo nedelja sončna nismo zaupali (vsaj jaz ne), zato smo bili zvezd in jasnega neba še toliko bolj veseli. Naš nedeljski cilj je bil 3010 metrov visoki Hochreichkopf. Po zajtrku smo se v zimskih temperaturnih razmerah napotili proti jugozahodu v dolgo dolino Langentall.
Kar za slabi dve uri je dolga, v katerih smo pridobili le štiristo višinskih metrov. Vseskozi so nas levo in desno spremljale našpičene temno olivne gore (tudi naš včerajšnji cilj) in živahni potoki, ki tu pa tam v slapovih padajo čez previsne stene v grebenih, divje šumijo, se prijazno pretakajo, meandrirajo ali počivajo v jezercih.
V zatrepu doline so nas označbe (med njimi tudi podobne našim, vendar bolj skuštrane) usmerile čez prag v novo krnico, ki je bil pravzaprav čelo ledeniške morene. Nekdanji ledenik je tu odložil kamnito reko, ko ga je polizalo eno izmed toplejših obdobij. Križ na najvišjem vrhu levega grebena nam je nakazoval naš cilj.
Bil je na dosegu roke in vsi smo se družno veselili, da bomo tokrat za uro prehiteli predvideni čas hoje. Na sedlu smo uzrli sosednjo dolino Ötzi in nad njo skupino Ötzijskih Alp z njenimi ledeniki in vrhovi krepko čez tri tisoč metrov.
Ta del Alp vsi poznamo po izjemni najdbi dobro ohranjene človeške mumije iz približno 34. stoletja pr. n. št., najstarejše v Evropi.
Naš izračun porabljenega časa je bil seveda račun brez krčmarja. Niti slutili nismo, da teče naša pot do vrha po južni strani grebena. Po izjemno slikoviti poti smo prečili celo njegovo južno pobočje in se po vzhodnem grebenu dvignili na vrh. Več kot uro smo v spustih in dvigih uživali čez rebra in grape, ob skrbno nameščenih varovalih in iznajdljivo speljani stezici.
Seveda, da nas je spremljalo najlepše vreme, kar je le mogoče, moram še posebej poudariti. Ob križu smo imeli mnogo več opraviti, kot dan prej na sosednjem vrhu. Okrog nas je bilo vse pomito, vse novo in prečudovito.
Po isti poti smo se vrnili do naše koče v Kühtaiu, kjer so nas čakali naši jekleni konjički. Ob odhodu nam ni bilo potrebno, kot jutranjim voznikom, strgati srena z vetrobranskih stekel. Toplega sonca je bila polna dolina.
Za povratek smo izbrali avtocestno varianto po dolini reke Inn mimo Innsbrucka, Rosenheima, Salzburga in Beljaka v Slovenijo. V široki in rodovitni Spodnjeinnski dolini topli veter fen poskrbi, da tu odlično uspevajo povrtnine, žito, koruze in sadja. Ta rečni odsek zaznamujejo tudi številne elektrarne.
Skupno reka Inn, ki izvira v Švicarskih Alpah, kar 183 km teče po avstrijskem državnem ozemlju, del pa po Nemškem in se pri mestu Passau izlije v Donavo.
Doma smo bili pozno, tapridni še v nedeljo, nekateri pa v zgodnjem ponedeljku. Hvala našima vodnikoma Tomažu in Robiju, hvala šoferjem, vse je teklo gladko, namesto izgubljenega poletja smo našli kanček zime. Hvala vsem za prijetno druženje. Spoznali smo en lep košček Alp.
Spisala Anka
+047.jpg)
