Dom na Kofcah 1488 m,
Kofce gora 1967 m
udeleženci: Matej, Jana, Marjan, Roman, Metod, Klavdija, Tomaž
trajanje: 5 ur 15 min
višinska razlika: 1110 m
dolžina: 10,1 km
V dokaj sivem in vremensko nič kaj obetavnem jutru, se nas je 5 zbralo na tradicionalnem zbirališču. Posedli smo v dva avtomobila in krenili na pot. V Vodicah smo bili bogatejši še za dva udeleženca tokratne ture, torej nas je bilo vse skupaj ”pravljičnih” 7.
Ta dan smo si za naš cilj izbrali 1967 m visoko Kofce goro, ki je del najdaljšega slovenskega grebena - Košute.V Tržiču smo se ustavili na kavi in se poleg nje posladkali še z rogljički, ki so nam bili vsem v slast.
Pot nas je naprej vodila proti naši izhodiščni točki. Parkirali smo na velikem brezplačnem parkiriišču, kakih 150 višincev pod kmetijo Matizovec. Tam smo si oprtali nahrbtnike, krplje, ki smo jih tudi imeli s seboj, pa smo po složni odločitvi, da jih ne bomo potrebovali, pustili v avtu.
Na tej višini skorajda ni več sledi o snegu in teloh že pogumno gleda izpod svojih listov. Na prvi sneg, ki je bil pravzaprav led, smo naleteli pri Matizovcu od koder smo po razriti poti nadaljevali našo pot. Imeli smo pravzaprav srečo, da je bilo vse pomrznjeno, sicer bi hodili po blatu.
Bolj, ko smo se vzpenjali, bolj je postajalo zimsko, čeprav ni bilo nekega posebnega mraza in so bile rokavice ter kapa skorajda odveč.
Tam nekje na višini 1200 m se je začel pravi sneg, ki pa je bil na nekaterih mestih pomrznjen in bi za varnejši korak sila prav prišle ”ketnce” (šmarnogorske dereze).
Oblaki so se podili po nebu in se nekajkrat razgrnili, tako, da je bilo videti povsem modro nebo. Takšni prizori so nam dali upanja, da nas bo nemara pozdravilo tudi sonce, kar se je sicer tudi zgodilo, a je bilo sila kratkega veka. Kmalu smo dosegli planino Kofce in tamkajšnji Dom (1488m).
Po kratkem okrepčilu iz nahrbtnikov, smo se podali proti cilju, ki je bil zavit v oblake. Pot nas vodi v smeri Velikega vrha in Kladiva in nas pripelje do križa kjer je lepa razgledna točka, nato se malce spusti ter nas pripelje do strmejših pobočij Košute.
Na tem mestu pade odločitev, da si nataknemo dereze, pospravimo palice, ter v roke vzamemo cepin. Odločitev je bila na mestu saj se je od tu naprej začelo prečenje dokaj strmega pobočja, ki se vije pod klasično potjo po grebenu.
Nasplošno je bil sneg dobro utrjen a se je nekajkrat tudi pošteno predrl in s tiste luknje sila težko potegneš nogo. Ker nas je ovila gosta megla, smo imeli srečo, da je pred nami bila še povsem sveža gaz možakarja, ki jo je mahnil na isti vrh malce pred nami.
V upanju, da se megla le razkadi, smo vsake toliko pogledovali proti vrhu, da bi pravzaprav sploh videli in vedeli kje je. Sonce se je parkrat res prebilo skozi meglico, kar nam bilo v vsesplošno veselje in zadovoljstvo, a vrha nismo in nismo uzrli.
Pri spustu z vrha nas sreča že prej omenjeni planinec in nas opozori, da če nismo vajeni gora, raje obrnemo, če pa bomo nadaljevali, pa naj bomo še posebej previdni pri spustu, da ne sprožimo plazu. Z majhnim, ampak res majhnim cmočkom kljub vsem njegovim besedam vseeno nadaljujemo proti vrhu, saj prav neki malinovci pa tudi nismo, mar ne?
Še naprej grizemo v strmino in vsi odeti v ivje dosežemo naš cilj. Ker je bila čez rob, ki gleda proti Avstriji, napihana opast smo raje ostali malce nižje. Ob doseženem smo si segli v roke, opravili obvezno fotografiranje in se odločili, da bo to dovolj za danes, saj bi bilo v taki megli nesmisel riniti naprej na Toplar in Veliki vrh, kar bi verjetno v boljših razmerah tudi storili.
Pot navzdol je bila še bolj zoprna in kljub vsemu smo vseeno malce mislili na opozorilo planinca, da bodimo previdni glede proženja plazu. Pravzaprav smo glede tega imeli srečo, da ni bilo sonca, ki bi s snežno podlago opravilo svoje in verjetnost za plaz bi bila precej večja.
Srečno smo sestopili in pred Domom na Kofcah naredili malce daljši postanek. Tudi tokrat je bilo vse iz nahrbtnika in v notranjost sploh nismo pokukali. Po tem, ko smo si ”privezali dušo”, se podamo proti dolini. Kljub nezahtevnosti je bilo vseeno potrebno malce paziti na korak, saj, kjer je sneg, je le-ta pomrznjen in mimogrede se človek lahko znajde na tleh.
Kmalu dosežemo našo izhodiščno točko kjer se preoblečemo, pospravimo nahrbtnike in se odpeljemo domov. Mimogrede se v Tržiču ustavimo v istem lokalu kakor zjutraj, kjer sledi tradicionalna analiza poti, ob tem se vsi strinjamo, da je za nami lepa zimska tura, lepo preživeta sobota in, da je bil dan preživet v sila prijetni družbi. Ob odhodu si zaželimo na čimprejšnje snidenje.
Spisal Matej
Bolj, ko smo se vzpenjali, bolj je postajalo zimsko, čeprav ni bilo nekega posebnega mraza in so bile rokavice ter kapa skorajda odveč.
Nasplošno je bil sneg dobro utrjen a se je nekajkrat tudi pošteno predrl in s tiste luknje sila težko potegneš nogo. Ker nas je ovila gosta megla, smo imeli srečo, da je pred nami bila še povsem sveža gaz možakarja, ki jo je mahnil na isti vrh malce pred nami. 
