Valvasorjev dom 1181 m,
Prižnica pod Stolom 1640 m,
Stol / Hochstuhl 2236 m,
Mali Stol 2187 m,
Prešernova koča na Stolu 2174 m
udeleženci: Robert, Aleš, Tomaž
trajanje: 7 ur 30 min
višinska razlika: 1560 m
dolžina: 12,8 km
Le kdo vstaja v nedeljo ob 6.00? Tisti, ki je zmenjen ob 6.30, da poide v hribe. V hribe na super zimsko turo. Kot omenjeno, smo se ob uri zbrali pred trgovino na Brodu. Pripeljal je Robi, menda zato, ker je v avtu imel tudi smučke in opremo.Seveda jih je vzel s seboj, ker je Stol eden izmed hribov, s katerega se da tudi smučati. No, o tem malo kasneje.
V slabe tričetrt ure smo parkirali v dolini Završnice, malo nad Žirovnico. Medtem ko sva se s Šarotom že preoblekla in opremila, je Robi vezal in zvezal smuči na nahrbtnik, pancarje v nahrbtnik in ostalo po sebi. Psiho, ruzak težji kot kadarkoli poprej.
V glavnem, ura je kazala pet minut pred osmo, ko smo začeli z vzponom. Prvi del vzpona do Valvazorjeve koče je lahek pohod (reda Šmarne Gore), ki pa je že počasi načenjal Robija. Ja, teža nahrbtnika je terjala davek. Nekje na sredini poti do koče je pot postala zasnežena in predvsem ledena. Seveda smo si hitro nataknili dereze in hop naprej.
Ker so Šarotu dereze začele plesati po gojzarjih, sva opravila redni servis. Medtem je Robi potegnil naprej, saj je itak že cel čas zaostajal za nama.
Počasi se je med drevesi začel kazati Stol v vsej svoji veličini. Kar visoko od tam kjer smo trenutno bili. Čez čas ujameva Robija, ki je zbegano gledal po kateri poti naprej, saj se je pot razdelila v dve smeri. Kot da bi bil prvič v hribih…hehe
V glavnem, skupaj šibamo naprej proti vrhu. Pot je postajala vse bolj strma, ledena in tudi zasnežena. Brez derez ne bi šlo. Ker je Šaro gorski paparac (ne, ni on slikal Šifrerja z neznanko), sem pridobil ker nekaj prednosti. Se pravi, del poti smo hodili vsak posebej, vsak s svojim ritmom.
Nekje na višini 1700 m se odpre nekakšna jasa, s katere se odpre pogled od Lesc pa do Jesenic in še dlje. Ker sta tam tudi dve klopci, pade odločitev, da se tam počakamo. S Šarotom sva bila gor že dobrih dvajset minut, ko izza ovinka prilomasti in prisopiha prajtu Robi. Na koncu z močmi, pa živci tut.
Ker je bilo do vrha še dobrih 500 m višinske razlike kar strme poti po zamrznjenem snegu, ki je potreboval siguren in predvsem trden korak, se je edino pravilno odločil, da smuči in pancarje pusti pri klopcah in jih pobere pri sestopu.
Saj kakor je povedal, je malo nazaj omahnil v mali graben. Malo je zdrsnil in teža nahrbtnika ga je prekucnila v sneg. Menda je bil nekaj časa kot želva, ki jo obrneš naokoli, na oklep. Buci, buci..
Spet sem potegnil naprej in ker so bile markacije zasnežene, so me naprej vodile sledi derez gornikov, ki so se povzpeli gor pred nami. Prvič sem doživel pravi zimski vzpon po zmrznjenem snegu, ki se ne vdira, ko brije veter in sije sonce.
Strmina je bila kar konkretna, če upoštevaš, da te drži na njej le dereza in palice v rokah. Levo od namišljene poti se je začela kazati nesojena prostrana strmina kjer naj bi Robi smučal. Prav vabljivo, saj je kar široka in dolga vsaj 500 m…
Na sedlu počakam Šarota in jo mahneva naprej na vrh Stola, do katerega naju loči le še 10 minut hoje. Robi je ostal nekje zadaj, zadihan in zmatran. Tik pod vrhom vidiva, da je prisopihal do sedla.
Na vrhu se odpre odličen razgled na Kamniško Savinjske Alpe, na Julijske Alpe, na Avstrijo in še na marsikaj. Sicer je pihalo in nižalo že tako nizke temperature, ampak nebo je bilo temno modro, brez oblaka in sončno kot se šika.
Šaro že slika, jest že glodam čokolado, oba pa imava prešeren nasmešek. Le Robi manjka, ki že naslednji trenutek pokliče in pove, da se ne bo povzpel na vrh Stola, da naju bo raje počakal na Malem Stolu pri Prešernovi koči. Mraz in napor ga je uničil do konca. No ja, vsak je imel svojega Prešerna. Midva nasmešek, Robi pa kočo. Hehe.
Spustiva se do sedla in hop, sva že pri koči. V zavetrju pa Robi in polna usta prepečenca. Še skodelica čaja, razgled po dolini in že gremo nazaj dol. Pri sestopu je tako pihalo, da nas je premikalo levo-desno kot za šalo. E, to ni hec.
Odločimo se, da se spustimo po nesojenem smučišču, ki nam ponudi pravo otroško veselje. Dričamo se po riti, po hrbtu, po nogah, na čemerkoli, saj je podlaga ravna ne pretrda in fino drseča.
Kaj hitro se znajdemo pri prej omenjenih klopcah, kjer se Robi spet sreča s svojo usodo. Ja, smučke je treba spraviti nazaj v dolino. Spet jih namotiramo na nahrbtnik in hop cefizelj naprej dol do avta.
Ker smo se malo razpotegnili, smo se dobili pri Valvazorjevi koči. Koga spet čakava?? Top šop Robija, če pokličete takoj prejmete še smučke. Čisto zastonj.
Po sedmih urah in pol, se naš zimski vzpon na dvatisočak Stol konča pri avtu. Na hitro si sežemo v roke, preoblečemo in že šibamo na zaslužen pirček v gostilno Gala pri Lescah.
Vsekakor eden prijetnejših vzponov, poln doživetij in lepega vremena. Priporočam!!
P.S. Kasneje Robi javi težo nahrbtnega bremena. 22 kg, brez hrane in pijače. Pa poizkusite s tem premagati 1000 m višinske razlike.
Spisal Čevl
Pot naju je vodila mimo planinskega doma na Svetem Lovrencu. Dom je dobro poznan večjemu delu voluharjev, saj je bil prizorišče dveh precej podivjanih vikendov dobro desetletje nazaj. Ura je bila 6.20, včasih čas za v posteljo, danes pa čas za nadaljevanje poti proti Storžiču.
Na vrhu sva presenečena naštela precej veliko število planincev, saj na najini poti nisva srečala skoraj nikogar. Po obveznem okrepčilu, zbujanju skominov Čevlu (SMS) ter uživanju razgledov v krasnem vremenu, sva se spustila približno petsto metrov niže na Bašeljski preval. Pot navzdol je precej strma in spolzka.
Na prevalu sva zavila levo z glavne poti na Bašeljski vrh. V cca dvajsetih minutah sva si že gasila žejo na klopci na vrhu najinega drugega cilja. Na vrh sta malo za nama prilomastili še dve planinki in Tomaž se je takoj zapletel v planinsko-ženski pogovor, tako da sem ga komaj spravil v pogon.
Spust sva nadaljevala proti domu na Kališču, kjer sva se okrepčala z borovničkami in čajem, nato pa sva se spustila do Bašlja kjer sva imela parkiran avto.
