Slovenski vrh / Cuel Sclaf 2157 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Anka, Damjana, Ana, Andreja, Marko, Srečko, Silvo, Matjaž, Janez
višinska razlika: 1400 m
trajanje: 10 ur 40 minut
dolžina: 16,7 km
Deset planincev gorniške skupine PD Rašica se nas je še v temi odpeljalo mimo Kranjske gore do Trbiža, kjer smo zavili levo proti prelazu Predil do Rabeljskega jezera.
Od tod pa desno do prelaza Na Žlebeh / Sella Nevea, kamor smo prišli v dobrih dveh urah, skupaj s postankom za kavo, ko se še ni povsem zdanilo. Malo pred ciljem je iznenada skočila pred avto srna.
Voznik je moral krčevito zavreti. Kasneje so, tokrat v varni razdalji, priskakljale še tri majhne srnice. Parkirali smo na veliki ploščadi na višini 1400 m, v bližini gondole, ki pelje na smučišče do koče Gilberti 1850 m.
Ker je bil predviden sestop po drugi strani, je en avto odpeljal na mesto povratka. Medtem se je že čisto zdanilo in startali smo pri 3 stopinjah C.
V kratkem spustu smo prišli na desno stran gondole in nadaljevali v kratkih in strmih serpentinah, tudi po naravnih in vgrajenih stopnicah. Čez približno pol ure smo se, po manj strmem prečenju, oddaljili od gondole.
Namesto listavcev so se začeli iglavci. Spet je bilo bolj strmo, a smo dobro napredovali. Prišli smo iz gozda in pred nami je zraslo mogočno ostenje gore Bela peč ter smučišče, ki se vzpenja vse do sedla na tudi naši gori Prestreljenik, ker tu poteka meja med Italijo in Slovenijo.
Vzpenjali smo se prav ob tej zelo visoki, navpični, ponekod celo previsni steni, saj so padale kaplje na nas tudi, ko smo bili od nje oddaljeni 10 m. V dobrih dveh urah smo prišli na višino koče Gilberti na 1850 m, ki pa je sicer precej oddaljena od naše poti.
Nadaljevali smo proti zahodu po širokem, nič kaj prijaznem terenu, med skalami in preko njih proti sedlu Bela peč, za kar smo porabili dodatno uro. Na tej poti je poleti veliko različnih planinskih cvetic, zato se tudi imenuje botanična pot.
Na njej so posamezne rastline tudi označene z imeni in fotografijami. To pot smo v preteklosti že dvakrat prehodili, vendar vedno v snegu, v aprilu in novembru.
Na sedlu je ostanek kasarne iz prve svetove vojne z zelo dobro ohranjenimi stenami. Tu smo se ustavili in malo odpočili. Odprl se je zelo lep razgled na smučišče pod nami in na ciljno goro pred nami.
S sedla je najprej zelo strm spust po ozkem žlebu, ki je ponekod tudi pokrit s snegom. Zato smo si nadeli dereze za varen prehod približno sto višinskih metrov. Prišli smo do razgibane gorske planote, ki je z vseh strani obdana s skalnatimi vrhovi.
Videti je, kot bi bile stene sestavljene iz naloženih plošč. Po poti gori – doli smo prišli na bolj raven teren, kjer je tudi jama – brezno Abisso Boegan, ki ga verjetno še raziskujejo.
Ob robu so zavrtani trije jekleni varovalni klini z objemko, kjer jamarji privežejo vrvi za spust v globino. Pot nas vodi naprej ob vznožju gora, ki obdajajo kotlino, zopet s kratkimi vzponi in spusti do bivaka Marušič.
Ta stoji pod vrhom gore Vrh Grubje, kjer je gorniška skupina že bila aprila 2017. Kot zanimivost: v takratnem potopisu je zapisano, da smo hodili s krpljami, saj so bile vse kotanje prekrite s snegom in da je poleti ta pot neprehodna.
Tudi sicer nekateri to gorsko kotlino imenujejo „kamnita puščava“, saj je veliko skalnih zajed, balvanov, globokih razpok, brezen in ostrih skal.
Zdelo se je, da je naš ciljni vrh že blizu, toda zaradi širokega loka je bila pot do njega še dolga, tudi zaradi tako razgibane poti in redkih markacij. Bilo je že krepko čez poldne, ko smo prišli pod našo goro.
Ni markacij in nobene vidne smeri proti vrhu, le navpična strmina, ponekod trava, sicer pa skalovje. Razmišljali smo: gremo naprej ali odstopimo. Odločitev je bila seveda naprej, saj smo zato prišli. Po daljšem ogledu smo se odločili za eno od dveh variant.
Na čistem brezpotju po vseh štirih smo se oprijemali trav in skal, iskali možne rešitve za nadaljevanje. Z zelo pazljivim vsakim korakom in oprijemom smo napredovali. Za vsak del poti je bilo treba najti možni prehod v drugi del in tako vse do vrha.
Po šestih urah in zadnjih zelo zahtevnih 100 metrih višine smo osvojili 2157 m visoki Slovenski vrh/ Curl Sciaf. Razgleda žal ni bilo. Nizki oblaki so zakrili Viš, Montaž, Žrd, Kanin in druge. Čakal nas je še zahtevnejši spust, kot je bil vzpon.
Zato se nismo zadrževali. Le čestitke in skupna fotografija in priprava na sestop. Zelo pazljivo smo se ga lotili in k sreči uspešno zaključili.
Vračali smo se po drugi smeri k prestavljenemu avtomobilu, ki je bil za 400 m nižje od prvega, na spodnji postaji žičnice na Žlebeh/Sella Nevea.
Na poti domov smo analizo ture napravili v gostišču „Pri Martinu“ v Kranjski gori. Vrnili smo se v poznih večernih urah.
Spisal: Janez
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Fotografije Srečko
Sled poti
