Voluharski potopisi

Koča Iskra na Jakobu, Potoška gora, 11. 1. 2004

Planinska koča Iskra na Jakobu 964 m,
Potoška gora 1283 m

udeleženci: Andrej, Robert, Aleš, Tomaž, Lussy
trajanje: 4 ure 20 min
višinska razlika: 780 m
dolžina: 7,3 km

Uh kakšno trapasto jutro. Megla, da bi jo z nožem težko rezal! A čmo sploh kam lazt? Lohk je še dež.

Sej k se umiješ pa nafutraš je prec bolš.

Vkup smo se zbobnal na bencinskem servisu na gorenjski avtocesti. Ob kavici smo preleteli (sploh Andrej) začrtano pot, ter jo jadrno ucvrli proti prvemu baznemu taboru poimenovenemu Preddvor.

Počakamo, da si naša princeska natakne prave čevle in že jo jadrno durhamo navkreber. Počasi se gosta megla prične redčiti in nad nami se prikaže sinjemodro nebo z velikim okroglim soncem nekje na vzhodu. Čisto nič mi ni žal, da sem se zjutraj spravil v pogon.

Škoda na tak dan nek u megli karkoli že pučet. Pot je prav prijetna, samo Čevl spet nekam bezla. Komi mu sledim, pa še tla so čedalje bolj zmrznjena. Nekje na sredini si midva s Šarotom na podplate natakneva dereze, cel podvig te štifte prvezat na gojzer. Ampak mi pravi planinci tud to obvladamo, ck, ck in že kopleva v breg kot n…!

Po dobri uri kumi prisopiham (valjda zadnji) na drugi bazni tabor koča na Svetem Jakobu. Vse je fajn sam ostali planinci mal čudn gledajo Andrejev oskrbniški (beri jadralski – zelo velik) rukzak in špegajo kdaj za božjo voljo bo pivake začel vn vlačt. No pošteno so se ušteli (tokrat).

En, dva, tri že jo mahnemo proti Potoški gori. Čevlu se je spet utrgal, tko da smo čez pol ure že na cilju čokolado glodal.

Glede na to, da sem to nedeljo poleg semaforjev delal tudi sam (hja Mostar se pišem), sem moral predčasno zapustiti svoje planinske kamerade in jo ucvreti v dolino. Ostala dva sta ostala za moralno podporo našemu Ikarusu (beri Andreju).

Mal pred Preddvorom spt padem v meglo. Pa nič ne de, jest sm dubu precej velko dozo sonca! Kaj pa tisti, ki so celo nedelo čmel u megli?

No pa sem kasneje nekje slišal, da je bil hardver za moralno podporo tolk u k…., da naš padalec tud padala ni razgrnu, kaj šele letu (pa še vreme ga je neki lomu).

Neki pogost se mu to dogaja? Sevede pet minut me ni pa je že vse narobe!

Spisal Robert

Fotografije

Tošč, Gonte, Grmada, 4. 1. 2004

Tošč 1021 m,
Gonte 775 m,
Polhograjska Grmada 898 m

udeleženci: Aleš, Tomaž, Lussy
trajanje: 2 uri 50 min
višinska razlika: 720 m
dolžina: 10,5 km

Spet ta ura, oooo, a je že 8? In to v nedeljo?

Seveda, čas je, da prevetrim od novoletnih praznikov zatohlo glavo.

In sva se podala na pot. Me pobere prijatelj Šaro in jo mahneva v Polhograjce. Med vožnjo pade ideja, da morebiti poideva na drug cilj, na drugo višino. Blegoš.

Zakaj pa ne, skomigneva in jo ucvreva proti Škofji Loki.

Med vožnjo se oglaša avto in to z zvoki, ki dajo slutit, da je nekaj narobe. Pa saj gre naprej, le da ni prave moči. Družno ugotoviva, da je bolje če se drživa prvotnega cilja, saj bi v primeru zastoja imela manj logističnih težav.

Je rekel Šaro, slabe 4 urce in sva nazaj. Zagrizeva v hrib in srce bije hitreje. Pa ne od razburjenja.

Vreme idealno za koline, je pod nulo in tudi sneg na rahlo naletava. Šaro pa brez kape in rokavic. Pa saj ima žepe.

Prva in tudi zadnja kmetija je že za nama in pridno nabirava višino, Lussy zvedavo leta naokoli in se valja po svežem snegu. Saj, lahko enim ko imajo štiri noge.

Hodiva po idiličnem gozdu zasneženih dreves, zmrznjenih vejic in škripajoče steze. So rekli na smerni tabli da je do vrha Tošča 1.25 ure. Pa je manj.

Na vrhu Tošča srečava par njih, hriboucou. Živjio, živjo in jo že mahava še na sosednjo Grmado. Spustiva se čez Mali Tošč do turistične kmetije Gonte, ki leži pri vznožju Grmade. Do gor pa, ah kaj bi rekel?

V hipu sva na vrhu in v ustih že odlična čokolada, ki je pravi navdih za okus in povrnitev moči. Šaro poslika kar še ni poslikanega, no to je aktualno celo pot, Lussy popije svoj deci ali dva in že jo mahamo nazaj v dolino.

In kljub temu, da je bilo celo pot spolzko, drseče in nasploh malo drugače za hodit je bilo vse v redu. No, na koncu, že ob cesti… ja, tudi vodoravno gre. Na ledu, na rit.

Lussy spet noče sama od sebe v prtljažnik, naju pa spet zebe ko se preoblačiva v suhe cunje. Še kavica in obvezne borovničke v domači oštariji Legastja, v kraju malo pred Soro.

Še bomo šli.

spisal Čevl

Fotografije