Monte Amariana, 22. 5. 2010

Monte Amariana (furlansko: La Mariane), 1905 m

udeleženci: Andrej, Branko, Ida, Ivan, Janez, Liljana, Marjan, Mihela, Mili, Renata, Robert, Tomaž, Vasja
trajanje: 7h
višinska razlika: cca 1450 m

Tokratno vandranje je potekalo pod okriljem  planinskega društva Rašica. Tomaž je v vlogi “pastirja” svoje “ovčice” to soboto popeljal v Karnijske Alpe, natančneje na Monte Amariano.





Ob petih zjutraj smo se zbrali v Šentvidu pred sedežem društva, se porazdelili v tri avtomobile in odrinili v smeri Kranjske Gore, Trbiža do Amara.

V Italiji smo na avtocesti naredili še kratek postanek, večina za požirek jutranje kavice, nekateri pa še za zapozneli zajtrk.






Nadaljna pot do mesta Amaro, našega izhodišča je z manjšimi orientacijskimi zapleti (za kar so ostali udeleženci čisto po nepotrebnem obdolžili mene – jaz sem samo vozil), minila v prijetnem (beri zbadljivem) vzdušju.




Malo nad mestom Amaro smo na višini 483 m parkirali avtomobile, se preobuli, oprtali nahrbtnike in se ob 7.30 h podali na pot z oznako 414 proti vrhu Monte Amariane. Sicer lepa senčna pot se že v samem začetku prične precej strmo vzpenjati proti vrhu.

Tako, da je živahno klepetanje udeležencev kaj kmalu nadomestilo precej tišje sopihanje.







Nekje na 1000 m nadmorske višine smo prišli na sedlo, mesto našega prvega postanka. V parih minutah smo se odžejali, nadihali,si čudežno obnovili dar govora in kaj kmalu je padla komanda “nč a gremo” … hja, pa smo šli.




Gozd se je počasi umaknil travi in skalam, hojo v senci pa je zamenjala hoja v prijetnem, sončnem vremenu. Kakih dvesto višinskih metrov pod vrhom smo pohodne palice pospravili v nahtbtnike in pričel se je malce težji, plezalni del vzpona. Brez večjih zapletov smo “pojedli” zadnji del poti in ob 11.00 h smo se že martinčkali na Monte Amariani.

Na vrhu so nam pogledi proti jugu uhajali v dolino od na novo krščenega jezera “largo di firbec” in preko Furlanske nižine vse do Jadranskega morja. Na vzhodu proti Julijskim Alpam in na sever proti Karnijskim Alpam. Ob “mlatenju” sendvičev smo tehtali možnost, da sestopimo v dolino po nekoliko lažji poti številka 415.

Navkljub lobiranju (ob pomoči slastnih piškotov) določenega dela odprave za sestop po novi poti, smo se družno odločili, da se vrnemo po isti. Ob preverjanju stanja na zemljevidu smo ugotovili, da se pot številka 415 izteče kakih pet kilometrov od parkiranih avtomobilov. Odločilni podatek, ki je vplival na junake pripravljene iti peš po avtomobile in jih pripeljati do ostalih udeležencev.

Po tričetrt urnem postanku smo se počasi odpravili po isti poti nazaj v dolino. Prvi strmejši del smo sestopili nekoliko previdneje, ostanek spusta pa smo odhodili rutinsko.

Pri avtomobilih so možganski trusti določili, lokacijo kosila pri Martinu v Kranjski Gori in s tem smo zaključili sobotni planinski izlet.

Spisal Robi


 
 

Grintovec, 16. 5. 2010

Grintovec, 2558 m

udeleženci: Bozo, Luka, Katja, Petra, Robi
trajanje: 7h 30min
višinska razlika: cca 1700m

Po poscani sobotni Zofki je prišla nedelja.Plan je bil Grintovec, najvišji vrh Kamniških-Savinjskih Alp.

Zbor je bil ob 7ih pred biljardnico na Brodu. Naš zagnan hribovec Tomaž zaradi obveznosti ni mogel z nami, tako da je prevzel njegovo mesto voditelja Robi. Jaz, Robi, Luka in še dve novi kandidatki(Katja in Petra) smo se odpravili proti Kamniku, kjer je bila prva postojanka Petrol (KAVA in CIGARET).

Po končanem obredu se odpeljemo proti domu v Kamniški Bistrici, kjer vožnjo nadaljujemo po gozdni cesti do parkirišča pri spodnji postaji tovorne žičnice na Kokrsko sedlo. S parkirišča se ob 8:30 usmerimo po oblačni vetrovni peš poti, v smer Kokrsko sedlo. Po nekem času hoje in slačenja (VROČIH PUNC) pridemo do prvega snega, kjer obujemo dereze in nadaljujemo pot proti sedlu.

Cojzova koča na sedlu je bila zaprta, zato po kratkem postanku brez toplega čaja nadaljujemo pot. Po smerokazu nas je do vrha ločilo še 2ure hoje. Vreme do vrha je bil zelo vetrovno in veliko snega, zato previdnosti zaradi zdrsa ni manjkalo.Vsi zadihani na vrh prispemo ob 12:30, kjer smo ostali samo minutko, ker nas je skoraj odpihnilo. Tako da je bil  postanek za malico malo nižje v skalah.

Po končani malici, smo po gojzarjih odsmučali nazaj proti dolini.Na poti nazaj proti Ljubljani smo se še ustavili v žalostnem spominskem parku, kjer stoji spominska plošča Aleša-Čevla.

Turo smo veselo zaključili s pijačo na našem zbornem mestu, saj smo še zraven navdušili še dve novi dekleti za naše naslednje podvige.

Spisal Bozo

 
 

Kapelska koča, Ojstrc, 9. 5. 2010

Kapelska koča (Eisenkappler Hütte), 1555 m
Ojstrc (Hochobir), 2139 m

udeleženca: Primož, Tomaž
trajanje: 7h 20min
višinska razlika: cca 1680 m


Tokratni plan je bil Ojstrc (Hochobir) na avstrijskem Koroškem. Večina običajnih udeležencev je tokrat scagala, ostala sva sama s Primožem. Sta pa kolesarja Dule in Robi najavila, da gresta na tisti konec in da se srečamo v Kapelski koči.

Ob 6h sem se pripeljal do Primoža in ker ga ni bilo zunaj pred hišo sem ga poklical. Zmedeno se je oglasil in izkazalo se je, da se je šele zbudil. Kar hitro se je zrihtal in odpeljala sva se proti Gorenjski.

V avtu je razložil da je budilko sicer nastavil a zgleda ne tako, da bi ostala nastavljena. Zanimiva razlaga. Izgubljeni čas sva nadoknadila že na pumpi, saj verižnega kadilca tokrat ni bilo in tako nismo celo večnost viseli na jutranji kavi.

Čez Jezersko sva se zapeljala v sončno Železno Kaplo, kjer sva začela s turo. Tabla na začetku pravi, da je do koče 3 ure in pol, do vrha pa konkretnih 5 ur. Pot se hitro dvigne na greben po katerem se potem vije, vse skupaj pa deluje kot kje v Polhograjcih.

Med vzponom sva se kratkočasila z alternativnimi poimenovanji gora, npr. Hochstapler in izpeljankami; Kleinestapler za predvrh, Hochstaplergletscher za ledenik, Hochstaplertal za dolino…

Sonce je kmalu zamenjala megla, midva pa sva se zelo hitro vzpenjala in po dveh urah in dvajset minut prišla do Kapelske koče. Tam sva si privoščila postanek s čajem »ohne Inhalt«, oziroma brez šnopčka, potem pa nadaljevala proti vrhu.

Tudi tu sva kar krepko presegla deklarirani čas in po treh urah in petdeset minut prišla na megleni vrh Ojstrca. Razgleda ni bilo, le za hip se je odprlo, predvsem proti severu in pokazala se je Celovška kotlina.

Med tem sta se kolesarja javila, da prihajata do koče in tudi midva sva se odpravila navzdol. Ko smo se srečali v koči ju je najbolj zanimalo kakšna je pot iz Železne Kaple do koče, parkirala sta namreč v Kapli in plan je bil, da se spustita po tej poti.

Po gasilskem fotografiranju smo se ločili, midva sva sestopala peš, onadva s kolesi. Po kakšni uri pa so začeli prihajati sms-si navdušenja nad spustom. Ker sva tudi midva letela navzdol v rahlem drncu smo se dobili še na pijači pri jezeru na Jezerskem, kjer smo zaključili prijeten nedeljski izlet.

Spisal Tomaž


 
 

Dom na Peci, Peca, 2. 5. 2010

Dom na Peci, 1665 m
Peca - Kordeževa glava, 2126 m

udeleženci: Luka, Robi, Tomaž
trajanje: 6h 50min
višinska razlika: cca 1400 m
 
Pa je prišla prva nedelja v maju. Za nekatere popočitniška, za druge pa le prva v tem mesecu. Plan, ki smo ga tudi izpeljali, je bila Peca in votlina Kralja Matjaža, ki leži v neposredni bližini Planinskega doma na Peci.




Jutranji zbor na tradicionalnem mestu je bil tokrat kar precej zgodnejši. Zaradi oddaljenosti našega cilja smo se tokrat dobili kar ob 5h. Posledično zaradi ure in seveda zaradi ostalih obveznosti, je bila ekipa kar oskubljena.

Nabrali smo se le trije. Poleg mene sta se v zgodno jutro podala še Tomaž in Robi. Ker smo vedeli, da ostalih ne bo, smo se kar hitro odpravili proti našem prvem postanku. Kavi na počivališču Lukovica. Od tod pa naprej proti Šoštanju in kasneje Črni.



Po dveh urah vožnje in cjazenja smo le prispeli v naselje Topla, ki leži le migljaj od Črne. Tu smo se preobuli in zagrizli v kar strm klanec. Po dobri uri grizenja le tega klanca smo prispeli do dveh manjših koč, ki so kazale, da so služile pašnji.

Pri teh kočah smo naredili krajši postanek, da smo se malo nadihali. Vsaj jaz, saj sem sopihal kot kakšna stara lokomotiva. Od tod naprej pa pot ni bila več toliko naporna. Potekala je čez gost smrekov gozd in mimo nekaterih, po večino že kar propadlih koč, katere smo vsako po svoje poimenovali.

Pot naprej nas je vodila do Planinskega doma na Peci, kjer smo se ponovno malo odpočili in se okrepčali z domačim čajem. Do vrha nas je ločilo še uro potenja, zato smo jo kar hitro ubrali naprej. Od koče naprej pa je vreme takoj začelo kazati, da na vrhu ne bomo preveč dolgo, saj je začelo pihati.

Tako smo po prihodu na vrh le pofotografirali okolico, se naužili nekaj svojih dobrot in se odpravili nazaj proti koči, kjer smo se odločili, da bomo jedli današnje kosilo. Po nekaj minutnem premišljevanju in pregovarjanju kaj bomo, smo izvedeli, da imajo še nekaj bograča, katerega smo si kasneje privoščili.

Na tabli, na kateri seveda ni pisalo da imajo bograč, je pisalo nekaj kar nismo poznali. »Kločevi nudlni«. Ker je ferbčnost premagala moja kolega, sta si privoščila te nudlne. Ti nudlni so mlete hruške zavite v testo, pripravljeni na podoben način kot štruklji, za zraven pa so bile še brusnice. Odlična specialiteta, ni kej.

Po jedači in pijači smo se na poti do avta vstavili še v votlini Kralja Matjaža, kjer smo ugotovili, da s telim našim Matjažem in njegovo pomočjo ne bo nič. Saj njegova brada ni zrasla še niti prvega kroga okoli mize. Vsi potrti smo se z obilo smeha in šal odpravili proti avtu.

Naš nedeljski izlet smo zaklučili s pijačko v Urški, ki je lokal v Črni, v katerega rada zaide tudi naša snežna kraljica. Preostala nam je tako samo še pot do doma, ki je trajala skoraj dve dolgi uri. Plan za naslednjo nedeljo pa je spet en dvatisočak. No pa pejmo novim bregovom naproti.
Spisal Luka



Dom na Kofcah, Kofce gora, Veliki vrh, 25. 4. 2010

Dom na Kofcah, 1488 m
Kofce gora, 1967 m
Veliki vrh 2088 m

udeleženci: Tomaž, Robert, Primož
trajanje: 7h 25min
višinska razlika: cca. 1350 m


Skupina najbolj vztrajnih se je odločila obiskati Veliki Vrh nad Kofcami. Ob šesti uri zjutraj se je pome pripeljal Tomaž, odšla sva še po Robija, ki je kot ponavadi kadil in čakal pred hišo.

Na poti po Gorenjki smo se ustavili še v mondenem Marcheju na kavi in ugotavljali, če ni morda »dress code« razlog za našo maloštevilčnost. Naj omenim, da tu ni mišljena izbira oblačil, ampak obvezna uporaba cepina in derez pri morebitni udeležbi.

Nadaljevali smo našo pot skozi Tržič in Dolžanovo sotesko, slednja je zanimiva zaradi posebne kamnite strukture, skozi njo pelje tako imenovana geološka pot. Nekje na koncu Dolžanove soteske in malo pred vasjo Jelendol smo pustili avto ob cesti.

Štartali smo s hojo v nekoliko strm hrib, kolovoz se je sčasoma spremenil v gozdno stezico, tempo je bil  nadpovprečen, kar se je kasneje obrestovalo v negativnem smislu, saj nas je zato Veliki Vrh malo bolj matral. Prišli smo do travnika, kjer se nam ni izmaknila lovska preža, povzpeli smo se nanjo in naredili nekaj fotk s posebno UFC tehniko.

Zatem smo nadaljevali po makadamski cesti in mimo nekega manjšega zavetišča, nato se je spet začela gozdna steza, kmalu pa smo prispeli do planinske koče na Kofcah. Tu smo na hitro spili čaj in krenili na Veliki Vrh. Tomaž je predlagal strateški napad po grebenu z južne strani, ki se je izkazal za nekoliko nevarnega, saj bi nepravilen korak lahko za nerodneža pomenil hitro in neprostovoljno spremembo nadmorske višine.

Zdaj mi je jasno, zakaj nismo ob čaju dobili tudi sadnega dodatka. Težave je malo povzročal še sneg, ki ga je bilo ponekod več kot pol metra. Pri hoji po robu velikega grebena Košute sva s Tomažom pohodne palice zamenjala s cepini, le Robi je pogumno obdržal palice in se potuhnjeno oddaljil. Po približno dveh urah hoje smo prispeli na cilj.

Lepo so bili vidni vrhovi okoli nas. Pri vrnitvi smo greben na južni strani obšli. Seveda brez ponovnega obiska koče na Kofcah ni šlo. Tokrat je bilo delno krcato, kakor bi rekel Dule, nabralo se je namreč nekaj ljudi. Ob standardnih kompletkih čaja in vitaminov, smo podebatirali o nevarnostih motociklizma, kjer sva kot motorista prišla na svoj račun posebno jaz in Robi.

Zatem smo počasi zapustili Kofce ter se vrnili v dolino. Tokrat smo Tržič zapustili brez dodatnih postankov, čemur je botrovala utrujenost, malo tudi zaradi večernih zabav prejšnjih dni. Tako se je naš gorniški izlet zaključil.

Spisal Primož


Mala Jerebica, 17. 4. 2010

Mala Jerebica, 1786m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Blaž, Edo, Janez, Maks, Marjan, Matic, Primož, Tomaž 
trajanje: 7h 20min
višinska razlika: cca 1270 m





Potoška gora, Planinska koča Iskra na Jakobu, 11. 4. 2010

Potoška gora, 1283 m
Planinska koča Iskra na Jakobu, 964 m


udeleženci: Luka, Janja, Jix, Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 3h 36min
višinska razlika: cca 760 m

Že na četrtkovi turi na Srednji vrh in Cjanovco sva z Robijem naredila plan za nedeljo, Sv. Jakob in Potoška gora. Glede na slabo vremensko napoved in študijske obveznosti bo to kar prava destinacija.




Zjutraj smo se dobili na običajnem mestu in se odpeljali proti Preddvoru. V Pumpa pubu v Tupaličih se nam je pridružila še Janja.






Po klasičnem čakanju, da kadilci opravijo z obredom, smo se le odpravili do parkirišča pri Domu starejših občanov Preddvor, ki je bilo že precej polno, zato smo parkirali nekoliko višje ob cesti.

Suvereno smo se zapodili v hrib, sploh Jix, ki je poln energije letal gor in dol. Koči Iskra na Jakobu smo se izognili in šli direktno na Potoško goro. Na grebenu je zoprno pihalo, a to nas ni ustavilo in v uri in petnajst minut smo bili na vrhu Potoške gore.




Na vrhu se nismo zadrževali prav dolgo, raje smo jo ucvrli navzdol do koče na čaj in košutnik. Vreme se je menjavalo, sonce, veter, sneg in na koncu nas je v dolino pregnal mraz.

Med sestopom sta Luka in Primož zaostala in ko smo ostali prišli do avtomobilov smo počakali, da prideta. A njiju kar ni in ni bilo.  Čez čas mi je zazvonil telefon in Primož je sporočil, da sta nekoliko zašla in da prihajata do nekega belega dvorca. Beli dvorec je dom starejših občanov, do katerega pa sta prišla od zadaj.

Varnostnik, ki je opazil njuno zmedenost oziroma je verjetno iz izkušenj prepoznal prve znake demence, ju je velikodušno spustil čez sicer varovano dvorišče do parkirišča, kjer smo ju čakali. Od tam smo se odpeljali še na kavo k Janji v Novo vas in tako zaključili prijetno nedeljsko druženje.

Spisal Tomaž





Hudičev boršt, 8. 4. 2010

Srednji vrh, 1853 m
Cajnovca, 1820 m
Hudičev boršt, 1328 m

udeleženca: Tomaž, Robert
dolžina: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 1300 m


Lepo vreme je pripomoglo, da sva jo ta četrtek namesto v službo mahnila v hribe. Ob sedmih zjutraj me je Tomaž pobral pred mojim domom in že sva veselo brzela proti Mačam, najinem tokratnem izhodišču.

Razen planiranega postanka na Petrolovi bencinski črpalki namenjenega srebanju jutranje kave, sva imela ob pomoči “modrih angelov” še en neplanirani pit – stop.

Zaradi nepravilnega položaja varnostnega pasa voznika bo le ta (ne bom s prstom kazal kdo ni bil pripet) pomagal filati obubožan Pahorjev proračun.

Oba pripasana sva se kmalu pripeljala na parkirišče v Mačah, si oprtala nahrbtnika in zagrizla v hrib. Pot proti Srednjem vrhu je precej strma, tako da sva kaj kmalu lahkotno kramljanje nadomestila s precej glasnim sopihanjem.

Približno 1200 m visoko sva naletela na pomrznjen sneg, si nadela dereze, se nadihala in jo mahnila naprej. Kmalu sva prišla na planoto





Dolga njiva, kjer sva se parkirala pred malo planšarsko kočo, pomalicala in se pomartinčkala na soncu.

Do vrha sva imela še slabih tristo višinskih metrov lepe poti po pomrznjenem snegu. Ob enajstih sva bila na s soncem obsijanem Srednjem vrhu.





Močno sonce je odtajalo skorjo na snegu, zaradi česar se nama je na nadaljnji poti na Canjovco in naprej pri spustu čez Zaplato do Hudičevega Boršta pošteno udiralo.





Del spusta pa sva opravila po zadnji plati. Enkratno, morte probat. Ob obilici Tomaževih službenih telefonskih klicev je bil zame zanimiv le eden, ko ga je sodelavec malo čez trinajsto klical, če gre na malico.




Ni razlage, ki bi utišala moje zbadanje v smislu “a če si v službi je kej več efekta kod takrat, ko te ni”. Smešno, no vsaj meni, pa tudi Tomaž se je še dober kos poti hihital.

Še pijača v Pumpa pubu in lep  izlet v krasnem vremenu je bil zaključen.

Spisal Robert