Kukova špica, 2427 m
udeleženci: Tomaž, Boštjan, Janez, Aleš, Mateja, Nevenka, Slavko, Sašo
trajanje: 6 h 45 min
višinska razlika: cca 1550 m
dolžina: 12 km
Silvestrske ture se nas je udeležila osmerica najbolj zagretih gornikov. Zbrali smo se ob šesti uri in se z dvema avtoma udobno odpeljali po gorenjski avtocesti proti Jesenicam. Spotoma smo se seveda ustavili na obvezni jutranji kavici.
Z avtoceste smo vožnjo nadaljevali po magistralni cesti proti Kranjski gori, ki smo jo zapustili v ostrem desnem ovinku pred krajem Dovje, kjer smo zavili levo v smeri proti Mojstrani in dolini Vrat.
Cesti v dolino Vrat smo sledili mimo koče pri Peričniku po strmem klancu do prečenja ceste in plazu Veliki Črlovec. V meglenem in hladnem jutru, smo parkirali na parkirišču na desni strani ceste tik pred plazom.
Kukova špica je lep, piramidast vrh v Martuljški skupini na severovzhodnem delu Julijskih Alp. Tura velja za gorniško klasiko, ker na vrh vodijo samo neoznačene poti oziroma brezpotja.
Že na parkirišču pa opazimo pot, ki se prične na spodnji strani plazu in vijuga kar po plazu strmo navzgor med Malim in Velikim Črlovcem.
Kljub brezpotju in megli je pot dobro vidna in lahko sledljiva. Pot nato za nekaj časa preide v gozd, na višini okoli 1.500 m pa je pri možicu potrebno zaviti levo na prečno pot, ki vodi z Vrtaškega vrha v Poldov rovt.
Prečni poti (PP) preko grape Velikega Črlovca smo sledili le nekaj 100 metrov do melišča, kjer se desno navzgor odcepi pot do sedla Čez Gulce in na Kukovo špico.
Na tem delu poti smo se prebili nad zgornjo plast megle in v jutranjem svitu smo lahko občudovali žareče okoliške vrhove in morje megle pod nami.
Orientacija ni pretirano zahtevna, saj kmalu zagledamo sedlo Gulce med Kukovo špico in Škrnatarico. Pot smo nadaljevali deloma po travnatih pobočjih, deloma pa po meliščih, naravnost navzgor do skalnega skoka.
Na tem delu poti pa smo počasi naleteli na večje ostanke strnjenih in poledenelih zaplat snega, ki smo jih večinoma z lahkoto obšli. Nekateri pa so si nadeli dereze in vzpon nekaj časa nadaljevali po snežnih jezikih skoraj do sedla.
Na sedlu smo si nadeli čelade in pospravili palice ter se usmerili desno proti Kukovi špici (levo Škrnatarica) po strmi poti, kjer pa ni bilo več ostankov snega.
Vrh Kukove špice smo dosegli v nadaljnje pol ure hoje, kjer smo si privoščili krajši postanek za foto termin, malico in tekoče zadeve.
Megla oziroma oblačnost se je v času našega vzpona deloma razkrojila tako, da smo z vrha lahko občudovali enkratne razglede daleč naokoli, predvsem pa na gore okoli Triglava ter Škrnatarico z Amfiteatrom.
Po skupinski fotografiji smo sestopili po poti vzpona. Malo pod sedlom Gulce smo si nadeli dereze, v roke vzeli cepine ter spust hitro nadaljevali po snežnih jezikih, kjer pa je trdota snega zaradi močnega sonca in razmeroma visokih temperatur na nekaj mestih začela počasi popuščati.
Pospravili smo dereze in cepine ter spust nadaljevali po strmih travah in meliščih do prečne poti in skozi gozd do parkirišča. Analizo ture smo opravili v piceriji Kot v Mojstrani. Turo smo zaključili z novoletnimi voščili na zbirališču v Ljubljani.
Spisal Sašo
Že na parkirišču pa opazimo pot, ki se prične na spodnji strani plazu in vijuga kar po plazu strmo navzgor med Malim in Velikim Črlovcem.
Na poti do naslednjega cilja smo se najprej spustili 150 višinskih metrov po brezpotju. Po bližnjici smo prišli zopet na markirano pot do razpotja. Izbrali smo št. 155, ki nas serpentinasto pripelje na vrh Monte Terzo 2034 m. 
Spet se nam ponuja prelep pogled na čudovito panoramo gora, ki se spreminja le toliko, kolikor položaj sonca spreminja sence in ustvarja nove podobe. 
Na povratku smo si v vasi Sutrio ogledali tudi razstavo jaslic, ki so postavljene na različnih lokacijah v, na pogled, zelo stari vasi. 
Ker sem imel v petek službeno novoletno zabavo, sem ostale prepričal, da gremo v hribe izjemoma v nedeljo. Cilj pa je določil oddelek strateškega planiranja na pivu čez teden. Že malo naprej od Kranja smo prišli izven megle in obetal se je nov čudovit sončen dan.
Na grebenu je polno strelskih jarkov in kavern, ostankov italijanskih položajev s Soške fronte. Če drugega ne, iz oken kavern so imeli fantastične razglede.
S sedla, kjer se priključi pot Ceria Merlone, smo napadli še glavni Vrh Krnega dola. Z vrha nas je veter hitro pregnal nazaj na sedlo. Nadaljevali smo po Ceria Merlone, a ne za dolgo.
Kmalu smo zavili še na Špice v Planji. Vrnili smo se na Merlonko in po njenih atraktivnih policah nadaljevali vse do Škrbine nad dolino / Forca de la Val pod Špikom nad Špranjo. Tu smo zavili na melišče in spet malo stopili na sneg.
V glavnem pa smo se spuščali po melišču in hitro prišli do trave, kjer smo si na soncu privoščili malo daljšo pavzo.
Nato smo se spustili direktno do planine, kjer smo zašpilili turo. Po poti pristopa smo se s sonca spustili v senco sedla Na Žlebeh.
Odpeljali smo se domov, seveda pa brez analize ture v Aljaževem hramu ni šlo. Isto velja za Celjane, ki smo jih spet srečali, saj so prišli malo za nami. Le še vožnja domov nas je čakala, od Naklega naprej taka turobna, v megli.
Tokrat sem se pridružil PD Celje - Matica. Cilj izleta je bil balkon Furlanije, precej neznani greben Monte Rosse, ki se dviga skoraj direktno iz Furlanske nižine.
Pri Trbižu smo skočili na avtocesto proti Udinam in jo zapustili v izvozu za Gemono oziroma Humin. Po lokalnih cestah smo se pripeljali do vasice Pradis di Sopra in se spustili do prelaza Val da Ros.
Kmalu smo zapustili markirano pot in po robu grebena preko stranskih vrhov prišli do vrha Monte Rosse, kjer stoji križ. Vreme kičasto, razgledi enkratni. Le proti jugi so bile meglice in morje se ni videlo.
Ker je moral zaradi zakonskih omejitev avtobus 9 ur stati, smo višek časa izkoristili za pokušino odličnega domačega vina nekaterih udeležencev.
